Ganljiva izpoved Eve Boto: to bi mu povedala, če bi bil danes še tu

Eva Boto, ki je s svojimi čustvenimi baladami skozi leta osvojila številne poslušalce, zdaj predstavlja eno svojih najbolj intimnih avtorskih stvaritev. Nova balada Samo ta večer je nastala iz osebne izkušnje, s katero se lahko poistovetimo mnogi. Pesem govori o žalovanju in izgubi bližnjega, a pevka je kljub bolečini in osebni tematiki zbrala pogum, da čustva prelije na papir in občinstvu ponudi pesem, ki jim je v težkih trenutkih lahko v uteho.

Gre za bolečino, ki jo je pevka dolgo nosila v sebi. V njej je prvič iskreno spregovorila o svojem žalovanju in strahu pred izgubo bližnjih. Pesem, posvečena pokojnemu botru, pa ne govori le o slovesu, temveč predvsem o ljubezni, ki ostane tudi takrat, ko ljubljene osebe ni več ob nas.

Pred tremi leti se je morala za vedno posloviti od svojega botra, zdaj pa se je odločila, da svoja čustva ob izgubi nekoga, ki ji je v življenju veliko pomenil, deli s svetom. "Pesem Samo ta večer je zame ena tistih pesmi, ki nosi posebno težo, ker za njo stoji resnična življenjska zgodba. Napisala sem jo o svojem botru, ki sem ga izgubila tri leta nazaj. To sem sprejela kot moj način žalovanja. Eden mojih največjih strahov v življenju je namreč izguba bližnjih in o tem zelo težko govorim. Verjetno sem zato raje napisala pesem o tem," pove Eva.

Z Evo smo o njeni novi pesmi in težki izgubi, ki je za njo, poklepetali tudi mi. Po izidu pesmi Samo ta večer nas je obiskala v uredništvu, kjer nam je zaupala, kaj želi, da poslušalci začutijo ob poslušanju te pesmi, kako danes gleda na izgubo in žalovanje, razkrila pa nam je tudi, kaj bi botru povedala danes, če bi bil še vedno med nami.

Zaupala nam je, da sta ji tako boter kot botrca, ko je prišla na obisk, vedno znova na glas povedala, kako zelo jo imata rada, in prav to je tisto, kar bi sama danes želela povedati botru, če bi ga lahko še enkrat videla. "Rada te imam," so brez dvoma besede, ki si jih želi slišati vsak.

Poudarila je tudi, da so to pogosto besede, ki jih ne izrečemo na glas, saj smo prepričani, da oseba, ki jo imamo tako zelo radi, to že tako ali tako ve, a kljub temu je še kako pomembno, da ta svoja čustva izrazimo na glas, saj gre za čudovite besede, ki nam vedno znova ogrejejo srce.

Čustvena balada, ki jo je napisala, se brez dvoma dotakne vsakogar, ki je v življenju že doživel izgubo. Pesem ponuja ogromno čudovitih verzov in lepih besed, v katerih lahko najdemo uteho v težkih trenutkih, Eva pa nam je v intervjuju razkrila tudi, kateri je tisti, ki je njej najbolj pri srcu.

Eva pa nas s samo pesmijo spominja še na nekaj zelo pomembnega. Verjame namreč, da bolečina ob izgubi ljubljene osebe nikoli povsem ne izgine, ampak sčasoma spremeni svojo obliko. "Velikokrat slišimo, da čas zaceli vse rane. Sama pa mislim, da jih ne zaceli nujno v celoti," pravi Eva, ki se še kako dobro zaveda, da je smrt del življenja.

Prepričana je, da po smrti ostane ljubezen in pa spomini, ki jih nosimo s seboj. "In jaz mogoče zdaj, po treh letih, odkar je meni umrl boter, gledam na te stvari z eno veliko hvaležnostjo, s polno ljubezni, ker seveda čas ne zaceli ran, ampak ljubezen pa ostane," pravi Eva.

"In ti ljudje tudi če danes niso več ob nas, se zavedam, da še vedno živijo v nas, v naših spominih, v lepih trenutkih in nekako poskušam ohranjati to," še dodaja.

Posebno zgodbo pripoveduje tudi videospot, v katerem ima osrednjo vlogo poškodovani zmaj. V njem spremljamo žensko, ki se po izgubi ljubljenega človeka znajde sama v stanovanju.

Vsakdanji trenutki v njej prebujajo spomine na skupno življenje, smeh, bližino in srečo. Med spomini se pojavi tudi prizor, ko sta skupaj spuščala zmaja. Nekega dne se spomni, da je ta še vedno spravljen v kleti. A zmaj je poškodovan. "Poškodovani zmaj predstavlja njen svet, ki se je ob izgubi ljubljene osebe porušil," pojasnjuje Eva.

Ženska se odloči, da ga bo popravila. Vsak popravljeni del predstavlja korak na poti žalovanja, sprejemanja izgube in iskanja moči za življenje naprej. Na koncu zmaj ponovno poleti v nebo. A njegov polet ne pomeni slovesa ali pozabe. Predstavlja trenutek, ko se bolečina začne prepletati s hvaležnostjo za vse lepo, kar je ostalo, še razlaga Eva.