Eva, kako si? Kako si se prilagodila letošnjemu letu in situaciji, v kateri smo se znašli?

Super sem, hvala. Mislim, da se še zmeraj prilagajam in verjamem, da nisem edina. Ta situacija ni prizanesla nikomur izmed nas, se pa sama vsakodnevno trudim iz tega pobrati karseda najboljše. Vsaka negativna stvar lahko nosi tudi več pozitivnih plati – v tem času se npr. veliko bolj posvečam sebi, svojemu zdravju, veliko več vadim, ustvarjam, telovadim. Korona mi je pravzaprav prišla povedat, da je čas za spremembo prioritet – torej ni vse tako slabo, kot zveni. 

Zadnji meseci so imeli na ljudi dva učinka: nekateri so malo 'zaspali', v drugih pa je ves ta prosti čas prebudil kreativo. Med katere bi rekla, da sodiš ti?

Preizkusila sem obe strani, sploh v prvem valu. Po samem začetku epidemije sem bila zelo kreativna, zagnana, res motivirana za vse, je pa kasneje prišla tudi faza, v kateri smo se, roko na srce, znašli že vsi. Po 4 mesecih brez nastopov, koncertov, vaj z bendom, stika z ljudmi te zgrabi panika, nastopi strah, logično. Znajdeš se v neki negotovosti, ker ne veš, kaj bo sledilo jutri. Kdaj bo tega konec? V tistem trenutku sem se počutila nekoliko ujeto, po drugi strani pa sem se zavedala, da na to situacijo enostavno ne morem vplivati in ravno ta stavek je bil odgovor na vsako vprašanje v moji glavi. To pa je v njej vzbudilo nova vprašanja: "Okej, če na to ne morem vplivati, na kaj potem lahko?" No, na tej točki sem stopila nazaj na prvotno, kreativno stran. Tako sem se zdaj na nek način lažje spopadla z "drugim valom". Z ekipo smo izdali novo pesem in res se trudimo, da se v tem času ravno njeno sporočilo razširi med čim več ljudi. 

Je tako nastala tudi tvoja nova pesem Ko najdeš sebe, pri kateri si moči ponovno združila z Žanom Serčičem? 

Pesem je nastala lansko leto in je tudi naslovna pesem mojega albuma, ki sem ga izdala lani novembra. Žan je z njo odlično zaokrožil ves moj glasbeni proces od leta 2012 do zdaj in na nak način z njo prikazal iskanje mojega bistva na tem glasbenem potovanju. Je pa pesem več kot očitno čakala, da zasije v pravem trenutku. Imam občutek, da je bila ravno ta situacija najprimernejša za izid te pesmi, saj nam ravno ta sporoča, naj gremo vase, poiščemo tisto, kar nas zares osrečuje v življenju. In prepričana sem, da bo v tem trenutku marsikomu pomagala prebroditi ta kaos.

Sicer pa Žan Serčič ni edini, ki je sodeloval pri skladbi. Videospot je namreč nastal pod taktirko Mihe Krušiča. 

Tako je, in vesela sem, da sem lahko po oddaji Znan obraz ima svoj glas znova združila moči z Miho Krušičem, ki se je v vlogi vodje, koreografa, režiserja, scenarista, oziroma "glavnega strica iz ozadja" znova več kot odlično izkazal. Zastavil je zelo pristno zgodbo, ki sta jo vrhunsko odigrala oziroma odplesala plesalca Nika in Jure. Ponosna sem na celoten projekt, ki smo ga ustvarili skupaj z ekipo, in menim, da se na končnem izdelku opazita naš trud in hkrati tudi užitek do našega skupnega dela.

Kako ustvarjaš novo glasbo? Komu jo daš najprej poslušati, čigavo mnenje ti največ pomeni?

Prvi, ki je sploh slišal kakšno mojo idejo za glasbo, je Žan Serčič. Pa še to me je moral prepričevati dve uri. Ne vem, zakaj, ampak še zmeraj me je nenormalno sram komurkoli pokazati svoje ideje, vendar se počasi navajam tudi na to, hkrati pa si ves čas ponavljam, da nobena ideja ni slaba ideja. Največ mi zagotovo pomeni mnenje moje glasbene ekipe, pa bo kdo zdaj rekel, kaj pa družina … Družini daš poslušati pesmi, ko so dokončane. No, takrat pa njihovo mnenje šteje največ, itak. (smeh)

Če se dotakneva sporočila pesmi ... Se ti zdi, da se premalokrat vprašamo, ali je to res to, kar si želimo? Da premalokrat zapustimo cono udobja, segamo po več in se morda prehitro sprijaznimo s tem, kar imamo?

Ja, zagotovo. Strah pred negotovostjo je po navadi močnejši od poguma, tudi strah pred neuspehom, strah pred zavrnitvijo. Ni enostavno iti iz te svoje cone udobja, ker pač ne veš, kaj te tam čaka. Ljudje smo radi "zazihrani", bi mi rekli na Koroškem, radi se počutimo varne, radi imamo predvidene stvari. Ko nam mogoče na neki točki uspe zbrati dovolj poguma in stopiti izven cone udobja, narediti nekaj več, doživimo padec in obupamo. Stvar zaključena, gremo nazaj v udobje. Ja, pa da ne bo pomote, tudi sama imam rada varnost, predvidljive stvari, vendar sem verjetno preveč radovedna, kaj vse je mogoče izven moje cone udobja. Zanima me, če se lahko po vsakem padcu naučim stvari izpeljati kako drugače, bolje, da bo naslednjič uspelo. Mene ravno ta neznanka – kaj se bo zgodilo, če poskusim to, če vztrajam tam, če naredim ono, ponovim tretje, vedno znova opogumi za akcijo. Zanimivi prizori, vam povem.

Bi zase lahko rekla, da ti je uspelo najti sebe? Ali še pridejo trenutki, ko se iščeš ...

Rekla bom, da sem svoje bistvo našla v glasbi. Seveda še pridejo trenutki, ko se zdaj izgubim, ampak vedno znova pridem do istega odgovora, ki mi ponovno pomaga najti sebe. Nas pa različne situacije v življenju vedno znova preizkušajo in naučijo marsikaj, zato verjamem, da se bom še v različnih vlogah v življenju iskala in učila stvari o sebi – pa vendar, saj se vse življenje učimo, a ne?

Kako pomembno se ti zdi, da imamo službo oziroma se ukvarjamo z nečim, kar nas tudi veseli?

Samo predstavljaj si. Zapreš oči in pomisliš na službo, ki bi jo res rad opravljal. Torej, vsako jutro se zbudiš in z veseljem pomisliš na to, da boš danes počel to, kar te osrečuje. Zdaj pa odpreš oči … A ni bil dober občutek? 

Kdaj si ti vedela, da je glasba tisto, kar osrečuje tebe?

To sem vedela že v vrtcu, ko sem edina na ves glas pela v zboru, medtem ko so drugi mahali svojim staršem, jokali ali pa porivali drug drugega. No, če sem že takrat vedela, da imam tako rada glasbo, pa se mi niti sanjalo ni, da bo to nekaj, s čimer se bom kasneje ukvarjala tudi profesionalno. 

Našla pa si se tudi na radiu. Kaj te je najbolj pritegnilo pri tem?

Zopet glasba. Vse je povezano z glasbo, z ljudmi … Občutek, da nekomu lepšaš dan v službi, nekomu krajšaš čas v avtu, izboljšaš vzdušje doma med pospravljanjem, skratka, kjerkoli se človek znajde, je tisti trenutek, ko posluša tebe v etru ali pa pesmi, ki jih predvajaš, povezan s tabo, pa čeprav ne na enak način kot npr. v živo na koncertu. 

Je morda še kakšna strast v tvojem življenju, za katero ne vemo? Si morda v teh mesecih odkrila kakšen nov hobi?

Po zadnjih mesecih se počutim tudi kot dreserka psov. Saj, če pregledaš vse posnetke na Youtubu, kako nekaj naučiti svojega psa, si potem že strokovnjak, a ne? (smeh) Spomladi sem namreč postala lastnica malega maltežana Luckyja, tako da veliko svojega časa posvečam tudi njemu in najini komunikaciji. Nama sploh ne gre slabo, vam povem.