Flora, kakšno poletje za tabo in kakšna jesen te čaka?

Za mano je lepo poletje, ki je bilo tudi pestro s projekti. Med drugim sem snemala prvi slovenski muzikalni film, v katerem imam vlogo dekleta na invalidskem vozičku, kar je bil še poseben izziv. Malo sem šla seveda tudi na morje in odkrivala mesta Istre in se družila s prijatelji, nekaj časa pa sem morala posvetiti tudi študiju, ker sem imela septembra še nekaj izpitov na Dunaju. Poleg vsega tega pa sem se pripravljala tudi na nastop na Slovenski popevki, imela nekaj koncertov ... Tako, da je bilo glasbeno, študijsko in družabno obarvano poletje. (smeh)

Zelo pestra bo tudi jesen, ki jo imam zelo rada, ker se mi zdi, da me takrat vedno čakajo neki novi začetki in tudi letos je tako. Ko se listje obarva in se v naravi vse spremeni, se po navadi tudi pri meni pogosto zamenjajo razpoloženja, ljudje in dogodki. Zgodilo se mi je že par lepih stvari ... Trenutno spet začenjam študij, čaka me prvi samostojni koncert z bandom, ki bo 14. decembra v klubu BluNout v Domžalah, za kar se že pripravljam in se zelo veselim. Čakajo pa me seveda tudi še nastopi z muzikalom Vesna po Sloveniji in obveznosti na fakulteti.

Na slovenski glasbeni sceni sicer nisi novinka. Spoznali smo te leta 2011 v Misija Evrovizija, pred kratkim si bila na Slovenski popevki, nastopaš v muzikalih ... O vsem tem bova govorili v nadaljevanju, najprej pa najlažje in najtežje vprašanje: si srečna, je to tisto, kar si želiš početi?

Jaz mislim, da me vse to, kar zdaj delam, še vodi do tega, kar želim početi. Trenutno je vse med seboj še zelo prepleteno. Glasba mi je užitek, a obenem tudi delo, tudi muzikali so mi nekaj najlepšega in vloga Vesne mi je 'once in a lifetime' vloga. Trenutno je tako vse pomešano, ko končam s študijem, bom pa morala vzpostaviti neko ravnovesje med glasbenim svetom in službo, a zagotovo bo glasba za vedno velik del mojega življenja.

Ko si bila mlajša, si se posvečala tudi baletu, plavanju, plesu, risanju, igranju na inštrumente ... Iz tega sklepam, da si zelo umetniška duša, za študij pa si izbrala ekonomijo.

To je res zelo zanimivo in naključja so me pripeljala do tega, da sem šla to študirat v tujino. Morda tudi zato, ker sem bila takrat še zelo mlada in nisem vedela, kaj točno si želim. In sem se potem odločila, da pobegnem iz Slovenije in grem iskat nove izkušnje v tujino in si dam možnost, da se najdem še kje drugje, ne samo v glasbi.

Kako to, da se nisi odločila za študij glasbe?

Zdi se mi, da sem bila takrat v nekem drugem razpoloženju, veliko stvari me je še zanimalo poleg glasbe, prav tako sem si zelo želela malo zamenjati okolje. Kljub temu, da sem glasbo vmes začela neznansko pogrešati, to izkušnjo zelo cenim, ker sem se poleg vsega tudi naučila še en tuj jezik, kar mi bo v prihodnosti zagotovo koristilo.

Bi zase rekla, da si perfekcionistka?

Ja, težka. (smeh) Sploh, kar se tiče glasbe in nastopov. Vedno si mislim, da je nekaj lahko še boljše in včasih se moram potrepljati po rami, da se ustavim. Oziroma me drugi. (smeh)

Po več letih študija v tujini si se zdaj vrnila domov. Je kakšna stvar, ki jo v Sloveniji pogrešaš?

Prvo, kar velikokrat pogrešam v Sloveniji, je točnost. (smeh) Navadila sem se na švicarsko uro pa čeprav sem bila v Avstriji. Oni se je namreč zelo držijo. Sicer pa pogrešam nek zanos, več pozitive, odprtosti in pozitivnega odziva na uspeh. Pogrešam podporo med sabo. Dokler nisi nekomu v napoto in imajo ljudje neko korist od tebe, so vsi prijazni, ko prideš 'vštirc' z njimi, se pa hitro pojavi problem.

To se večkrat pokaže tudi v odnosu ženska do ženske. Pogosto smo kritične druga do druge, namesto da bi se podpirale med seboj.

Res je in to zelo pogrešam. Tekom študija sem se povezala le z nekaj dekleti, a s tistimi, ki sem se, je vsaka dobra na svojem področju, zelo različne smo si karakterno in starostno, ampak imamo vse isto naravnanost do drugih in do življenja. Vse se podpiramo in želim si, da bi bilo tega več.

Kako se življenje na Dunaju razlikuje od življenja v Ljubljani?

Na Dunaju je še bolj pestro kot v Ljubljani, obenem pa ponuja tudi veliko več možnosti in je vedno bolj multikulturen. Tudi kar se tiče arhitekture, mi je Dunaj res lepo mesto, veliko je parkov in v bistvu je zelo prijetno za življenje, predvsem za mlade. Morda je kasneje, ko imaš družino, majhnost in domačnost Ljubljane oziroma Slovenije, še vedno velika prednost. Na Dunaju je življenje osredotočeno na službo, vse se vrti okoli dela ...

Je kaj, kar si tam še posebej pogrešala?

Pogrešala sem bližino narave, prijatelje in domače, babico, ki nekaj pridela na vrtu, govejo juho ... Takšne malenkosti, za katere ugotoviš, kako veliko ti v resnici pomenijo. Tekom študija sem ugotovila, da mi bližina domačih res veliko pomeni. Zelo smo povezani in jih je lepo imeti blizu.

Se ti zdi, da so možnosti za glasbenike tam boljše kot pri nas?

Ne, mislim, da ne. Ker je večji trg, je tudi precej večja konkurenca. Pri nas lahko zelo veliko dosežeš že s talent šovi in če si res nekaj zelo želiš, si pripravljen trdo delati, lahko na dolgi rok veliko dosežeš. To dokazujejo glasbeniki, ki so se leta in leta trudili in so danes zelo uspešni. Dober primer sta Jan Plestenjak in Nina Pušlar ... Vse, kar dosegata v zadnjih letih, je plod trdega dela pred tem. Mislim, da če vztrajaš in verjameš vase, je vse mogoče.

Bi sicer rekla zase, da si spontana ali premišljena? 

Odvisno od situacije. Zelo imam rada spotanost in spontane odločitve in do zdaj so bile prav te ponavadi najboljše odločitve, kar sem jih naredila v življenju. Za načrtovanje življenja pa včasih tudi ni slabo, da imaš nekatere stvari opredeljene in da veš, kaj si želiš. Sama sem umetniška dušica in če imam preveč svobode in spontanosti, neko obodbje malo zajadram in se izgubim v svoji glavi. Tako da malo reda in discipline moram obdržati. (smeh)

Kakšen izziv je nastopati v muzikalu?

To je najlepši izziv, ki sem ga do zdaj dobila v življenju in najlepša priložnost. Vesna je že tako in tako moj najljubši slovenski film, ker je bil za tiste čase res genialen in neverjetno, kaj smo že takrat znali narediti. In ko so me povabili in sem dobila vlogo, sem bila res neizmerno srečna. Pesmi so res lepe, sporočilo je lepo in vloga Vesne mi je pisana na kožo. Zelo sem jo vzljubila in vzljubila sem tudi celo ekipo. To mi je še vedno najljubša stvar, ki jo počnem.

To pa ni edini muzikal, v katerem nastopaš. Dobila si namreč tudi vlogo v prvem slovenskem muzikalnem filmu.

Ja, res je. To je pa druga zgodba in muzikal ujet na film. Tudi to je bila zame zelo zanimiva izkušnja, saj s kamerami pred tem nisem imela izkušenj in stika. Tu je vse drugače. Že samo mejkap za na oder je povsem drugačen od filmskega, kjer ni pompozen, ampak minimalen. Tu je že samo premik očesa včasih dovolj, da se pove ena stvar, medtem ko je na odru vse poudarjeno, da pride do ljudi in se jih dotakne. Razlika je res velika.

Pa si imela kaj treme?

Ne, pri filmu ne. Sicer je bila prva igralska vloga pred kamerami, ampak smo bili zelo mlad in sproščen tim, vsi so imeli nek zagon in hoteli vse narediti, kar se da najboljše. Ni bilo nobenega pritiska in zdi se mi, da je bilo vse zelo pozitivno naravnano za nas, ki mogoče nimamo toliko izkušenj s tem.

Javne osebe so vedno izpostavljene mnenju in kritikam drugih. Si jemlješ k srcu, kaj si drugi mislijo o tebi?

Negativni komentarji se me včasih še vedno dotaknejo in me bolijo. Ne prav dolgo nazaj sem slišala nekaj od nekoga, za kogar sem mislila, da je moj prijatelj. A očitno ni bil. (smeh) Priznam, da me v trenutku, ko nekaj slišim, to prizadane in me tisti dan boli, potem pa si rečem: 'Ok, ali se boš zdaj zaradi tega še cel teden sekirala ali boš šla naprej?' Enostavno se moraš naučiti, da si stvari ne jemlješ k srcu. Ko sem začela, sem bila stara 16 let in takrat me je vsaka taka stvar prizadela. To so le najbolj občutljiva leta. Potem pa sem si tudi v času življenja v tujini izoblikovala karakter in se naučila tega, da se bo vedno našel nekdo, ki mu nobena stvar na tebi ne bo všeč, nekomu drugemu pa se boš zdel čudovit. Vsak se trudi po svojih najboljših močeh. V življenju se je treba osredotočiti na pozitivo, žaljive komentarje pa vzeti le kot dodaten podžig notranjega ognja. Samo tako lahko človek napreduje.