Grayson: 'Nekateri modeli so narejeni za Gospodarsko razstavišče, drugi za Grand Palais'

"Svoj prvi večji intervju sem dal ravno za hišo POP TV, leto dni po tem, ko sem začel delati v Parizu. Takrat sem bil zaradi tega deležen kar nekaj javnih napadov in groženj, od katerih se je ena končala s kazensko ovadbo. V tistem intervjuju se mi je zdelo zelo pomembno, da javno spregovorim o tej tematiki in Slovencem približam pogled na življenje, ki ga živijo nebinarne osebe. Po tistem intervjuju sta mi na primer pisala tudi dva vsem znana slovenska športnika. Recimo samo, da njuna radovednost in nagnjenja niso bila povsem v skladu s podobo, ki jo poznamo iz javnosti ..."

"V različnih obdobjih življenja sem svojo spolno identiteto izražal na različne načine. Iz otroštva imam na primer kup fotografij, na katerih sem oblečen v rožnata krila in nosim senčilo. V srednji šoli sem imel pobrito glavo, hodil v fitnes, nosil usnjene jakne in kavbojke. Po srednji šoli sem si pustil rasti lase, začel nositi ličila in si dal podaljšati nohte. Moje stanovanje se trenutno kopa v ženskih oblačilih, ki se jih poskušam znebiti, saj trenutno raje nosim nekoliko konservativnejše hlače in suknjiče. S svojo identiteto se ne ukvarjam preveč. Oblačim se in predstavljam svetu po svojem občutku, ki pa kljub vsemu ostaja radikalna notranja nuja. Človek ni definicija, ki jo je treba enkrat za vselej določiti, temveč nekaj, kar se skozi življenje spreminja in si morda tudi nasprotuje. Zakaj bi se morali odločiti za eno različico sebe, če jih lahko imamo več?"

"V obdobju, ko se je v Sloveniji začel uveljavljati TikTok, ni bilo veliko ljudi, ki bi na tej platformi objavljali na humoren, zabaven in queer način. Sam sem takrat načrtno padel prvi letnik mednarodnih odnosov na Univerzi v Ljubljani. To je bil prvi resnični upor, ki sem si ga kadarkoli privoščil v življenju. Takrat sem iz provokacije objavljal različne videe. Vse skupaj je bilo eno veliko norčevanje iz nacionalizma in homofobije. Za glasbeno podlago svojega catwalka sem na primer uporabil polko, posnel enega prvih makeup videov fanta v Sloveniji in zanj izbral glasbo skupine Atomik Harmonik. To je takrat v ljudeh vzbudilo kar nekaj nezadovoljstva, kar je bil tudi namen. Vse skupaj se mi je zdelo izredno smešno. Seveda pa so se vedno našli posamezniki, ki so celotno zadevo vzeli preveč resno in mi na različne načine poskušali škodovati."

"V Pariz sem se preselil pred letom dni. Na Sorboni opravljam svoj drugi magisterij in se obenem pripravljam na doktorat. Pred tem sem sem prihajal vsake tri mesece zaradi dela. Vedno sem vedel, da me bo pot nekako pripeljala v Pariz. Vse skupaj je bilo le vprašanje časa. V primerjavi z Nizozemsko, kjer sem živel razmeroma predmestno življenje, je Pariz veliko bolj živahen. Sem zelo aktivna oseba. Hišo zapustim ob devetih zjutraj in se vrnem ob enajstih zvečer. V letu dni sem spoznal veliko ljudi in tukaj se počutim kot doma. Vsak dan, ko grem po ulici, srečam koga, ki ga poznam in sem ga bodisi spoznal na modni reviji, odprtju razstave ali pa na tehno zabavi ob petih zjutraj. Ta dinamika mi trenutno zelo ustreza in počutim se svobodnega."

"Biti kvir v Parizu je danes bolj stalnica kot nekaj posebnega. V Sloveniji sem pogosto imel občutek, da me nihče ne mara in da nikomur nisem všeč. Velikokrat sem mislil, da so to morda zgolj moji osebni občutki, a menim, da je bilo v tem kljub vsemu veliko resnice. Ko sem poleti obiskal svojo hčerko Vida Kovača, ki sem ga pred dvema letoma scoutal v Ljubljani, me je presenetilo, kako so se ljudje obračali in gledali za nama. Vid je v nasprotju z mano sicer hetero, vendar se tudi sam pogosto oblači v ženska oblačila. Skupaj z drugimi modeli, ki sem mu jih predstavil, je npr. ustanovil Instagram profil The Polycule Band, fiktivno glasbeno skupino, katere člani se ob obiskih Pariza oblačijo v podobnem slogu. Vse skupaj je zelo metamoderno in punkovsko. Parižani imajo radi modo in dramo, zato takšen pristop tukaj bolje deluje, ne le v smislu spolne usmerjenosti in identitete, temveč tudi kar se tiče prezentacije. Vsekakor se počutim bolj sprejetega."

"Ko gledam nazaj, zdaj popolnoma razumem, zakaj me slovenske agencije niso izbrale. Ravno te dni v Ljubljani poteka teden mode in ko pogledam, kakšni modeli se sprehajajo po pistah Gospodarskega razstavišča, mi je jasno, da estetsko nismo ravno iz istega vesolja. Moda je pač biznis, tako kot vsak drug, in stvari ne smemo jemati osebno. Vsaka agencija in vsak kreator iščeta obraze, ki ustrezajo njunim vizijam in strankam. Nekateri modeli so pač narejeni za Gospodarsko razstavišče, spet drugi za Grand Palais."

"Rick je zelo umirjena oseba. Pogosto ga vidim na različnih dogodkih. Najin odnos je predvsem posloven: Zdravo, lepo te je videti. Vsekakor pa to ni neko prijateljevanje. Prek njega sem seveda spoznal veliko ljudi. Med njimi sta na primer Hannah in Steven iz Fecal Matter, ki sta zdaj zelo uspešna modna kreatorja, ter Kristina Nagel, nemška fotografinja, ki je med drugim delala za Travisa Scotta in o kateri sem napisal poglavje v svoji magistrski nalogi. Kljub temu, da sem veliko delal z Rickom, me ne pokličejo prav vsako sezono. Moda se spreminja, tako kot tudi njeni obrazi. Vse skupaj je del biznisa."

"Že tretje leto delam kot stilist za ameriško modno stilistko in vplivnico Courtney Trop. Courtney je bila ena prvih večjih modnih vplivnic. Svojo kariero je začela na platformi Blogspot pred skoraj dvajsetimi leti. Spoznal sem jo prek ene od svojih manekenskih kolegic, Nine, ki je bila dolga leta muza milanske modne hiše Marni. Courtney je opazila moj slog in ko je iskala novega asistenta, je izbrala mene. Z njo delam predvsem med tednom ženske mode. Zanjo izbiram oprave, jih fotografiram in jo spremljam na modnih revijah. Sprva so bile PR-agencije, s katerimi sodelujeva, nekoliko skeptične, saj me niso poznale. Vendar te ljudje hitro opazijo, če znaš graditi dobre odnose in imaš predvsem dober slog."

"Rick ima v svetu mode kultni status. Ko sem prvič hodil zanj, so mi ljudje pisali cele eseje o tem, kako obsedeni so z njim. Njegova estetika je radikalna, a je po svoje lahko tudi precej redukcionistična. Skozi leta sem si tudi sam nabral nekaj njegovih kosov, ki jih prilagajam svojemu slogu. Menim, da je to zelo pomembno, saj nikoli ni pametno videti kot kopija lutke v izložbi. Pomembno je dodati nekaj svojega, saj se lahko estetika na ta način reinterpretira in razvija. Osebno menim, da Rickove kreacije najbolje delujejo na zelo ženstvenih ženskah z velikim oprsjem. Všeč so mi nepričakovani kontrasti. Po drugi strani pa lahko rokerji z dolgimi lasmi, če niso dovolj previdni, hitro izpadejo kot stranski liki v filmu Nosferatu, kot je nekoč dejal umetnik in moj dolgoletni prijatelj Filip Ford."

"V modi je trenutno ogromno različnih estetik. Všeč mi je, ko ljudje mešajo različne sloge in iz njih ustvarijo nekaj nepričakovanega, ne le v smislu oblačenja, temveč tudi celotne persone. Chanel na primer po mojem mnenju najbolje deluje na mladi rokerici, ne pa na ženski srednjih let. Če se nekdo oblači v rokerska oblačila v slogu Hedija Slimana ali znamke Enfants Riches Déprimés, naj posluša pop glasbo ali morda celo Mahlerja, ne pa rocka. Slednje kaže določeno raven estetske inteligence, ki presega ustaljene okvirje. Sam sem po naravi zelo duhovita oseba, zato mi je vsaka šala, tudi v modnem kontekstu, zelo pri srcu. Seveda pa je dobro šalo zelo težko izpeljati. Ceneni triki se pogosto zdijo odvečni, potrebna je radikalnost. Trenutno so mi zelo pri srcu ponaredki. Obožujem, kadar kdo nosi ponaredke, pri čemer velja, da bolj ko so očitni, bolje je. Še bolje je, če jih kombinira s kosi, ki so zelo dragi. To kaže določeno raven nonšalantnosti in dokazuje, da celotne zadeve ne smemo jemati preveč resno. Aspiracija je zgolj depresivni ufur. Ne maram številnih estetik sodobnega minimalizma, ki se udejanjajo predvsem v obliki tako imenovanega tihega luksuza (quiet luxury). Ta izhaja iz zelo specifičnega anglosaškega razrednega konteksta, ljudje pa ga pogosto sprejemajo kot nekaj samoumevnega. Vse skupaj tako izpade ne samo banalno, ampak tudi ceneno in brezosebno, zlasti kadar je pulover izdelan iz mešanice sintetičnih vlaken namesto iz stoodstotne merino volne. Sam sem veliko bolj naklonjen maksimalizmu in želim si, da bi ta postal primarna estetika delavskega in srednjega razreda."