Pri nas smo si ga lahko ogledali na Ljubljanskem filmskem festivalu in po projekciji sva na pogovor sedli z glavno igralko Nato Murvanidze. V svoji državi je slavna, zato jo je režiserka imela v mislih že, ko je pisala scenarij. Moje prvo vprašanje je tako, kako blizu se počuti glavni junakinji. "Prav nič," se zasmeje. "Pravzaprav imam najraje vloge, kjer sem lahko povsem drugačna."

Pogosteje dela v gledališču. A čeprav so bili že njeni stari starši igralci, mama je bila balerina, oče pa scenograf, najprej ni razmišljala, da bi tudi ona stopila na odrske deske. "Želela sem biti kiparka. Na sprejemni izpit na Akademijo sem šla le zato, ker so šli moji prijatelji. Bila sem sprejeta in šele nato sem ugotovila, da mi ta poklic ustreza."

Delo je hitro združila z materinstvom, saj je imela, ko je rodila, le 19 let. "Nikoli nisem razmišljala, da ne morem imeti vsega. In kariere in otrok. Morda zato, ker so se tudi moji starši močno posvečali svojemu delu. Moja mama nama s sestro ni bila vedno na voljo in na to sva bili navajeni. Kot moja dva otroka sva odrasli v zaodrju. In sedaj je tudi moj sin gledališki režiser, hči želi postati igralka."

Zlomila se je kot ogrlica

50-letna Manana, ki jo upodobi v filmu Grozna mama, je drugačna. "Ko je dobila družino in otroke, je nehala rasti. In predstavljam si, da se je naenkrat zlomila kot ogrlica. Sedaj mora spet skupaj povezati vse te kroglice. Mislim, da ima rada svojo družino, a prišel je trenutek, ko je bila v stresu in je ugotovila, da se mora spet najti."

Manana se tako odloči, da bo napisala knjigo. Vse dneve preživlja v spalnici, kjer je pisalna miza z računalnikom. Neha skrbeti za otroke, neha kuhati in čistiti in pospravljati. Neha skrbeti za zunanji videz. Tudi mož ni več dobrodošel v postelji, temveč mora spati na kavču. Ko se film prične, družina tako živi že leto dni in vsi delujejo kar utečeni v novih kolesnicah. Težava se spet pojavi, ko jim sedaj skoraj končano knjigo na njihovo željo Manana nek večer prebere. V njej se namreč lahko prepoznajo.

Toda koliko priznanih pisateljev, ki jih imamo danes za genije, je tako v življenju kdaj povsem pustilo, da jih vodi ustvarjalnost? Da lahko mi danes beremo njihova velika dela, so zanemarili vse druge obveznosti ter izkoristili vse slabosti in skrivnosti svojih bližnjih, ki so jih ti bržkone lahko prepoznavali v njihovih literarnih junakih. Si to lahko privošči tudi ženska? Lahko zapusti svojo družino, zanemari svoj videz ter hodi naokrog s sivimi lasmi in v udobni razvlečeni obleki? Zanimivo je, da Mananinega moža zadnje najbolj moti. Želel bi si, da se žena vsaj lepo obleče in uredi.

Ženska ali pošast?

Manana pogosto sanja, kako se spremeni v mitološko pošast. V filmu nikoli zares ne izvemo, kaj si o njej misli okolica, le ves čas opažamo nekoliko presenečene in zmedene poglede. Sami začnemo razmišljati, katere družbene vloge so dovoljene ženskam. Je med njimi zanemarjena umetnica, ki si časa ne želi več posvečati družini? Bi se ženska, ki bi na koncu na tak način napisala res dobro umetniško delo, odkupila? Ali bi bila še vedno pošast? "No, v resnici bržkone tudi bližnji tistega moškega pisatelja, ki se tako obnaša, nanj gledajo kot na pošast," skomigne Nata.

Glavna junakinja je v filmu pred izbiro, ali bo sledila svoji želji ali željam svoje družine. Toda ne le da se zapre v svojo sobo v maniri Virginie Woolf, ki je dejala, da vsaka ženska, ki želi kaj doseči, potrebuje svoj prostor. Na koncu se odloči, da se prav odseli. Vendar je vtis, da to stori bolj zato, da bi dramo, ki se nato odvije, lahko uporabila za navdih pri pisanju konca knjige, ki ji še manjka. Njena izbira je tako, da vsaj v tem trenutku na prvo mesto postavi svojo ustvarjalnost.

Običajno je družbeno pričakovanje še vedno, da bo ženska tista, ki bo bolj odgovorna in manj sebična. Prav je, da lahko v zadnjem času na velikem platnu in malih ekranih vidimo več bolj raznovrstnih ženskih zgodb. To širi prostor, v katerem se lahko družbeno premikata oba spola. Zakaj vendar ne bi tudi moški pogosteje prevzeli več skrbi za otroke in gospodinjstvo, medtem ko si njihova partnerica denimo prizadeva postati predsednica države? A kako hitro se v resnici ženske same začnemo počutiti, da nismo dovolj dobre mame? Marsikatere svoje želje in sanje, ki s tem delom življenja niso povezane, pa raje odrinemo stran, v prihodnost. Leta minevajo in pri Manani imamo občutek, da si misli: sedaj ali nikoli.

Po osamosvojitvi je nastala vrzel

Kljub temu da gruzijski film ni najbolj znan, si letos na Ljubljanskem filmskem festivalu lahko pogledamo kar dva (še film Dede, prav tako mednarodno uspešen prvenec mlade režiserke Mariam Hačvani). Po osamosvojitvi leta 1992 pa je najprej nastala vrzel, razlaga Nata. "Želeli smo samostojnost in jo dobili ter šele nato ugotovili, da nimamo vsega, kar bi morali imeti, da bi lahko bili samostojni. Dolgo je primanjkovalo hrane, nismo imeli elektrike in plina ... Filmi se niso snemali."

Tudi danes filma ni najlažje posneti. "Proračun gruzijskega filmskega centra je majhen, tako da je neverjetno, da sploh kar koli nastane. Naš proračun je bil 110 tisoč evrov; vsi smo delali na pol zastonj, ker sicer filma ne bi bilo." Nagrade po celem svetu so tako velika pomoč, saj bo zaradi njih režiserka verjetno lažje dobila koprodukcijska sredstva za snemanje naslednjega filma.

Preberite si še intervju z Milo Turajlić, srbsko režiserko dokumentarca Druga stran vsega, ki je eden od treh finalistov za nagrado Lux, ki jo poslanci evropskega parlamenta vsako leto z glasovanjem podelijo enemu od evropskih filmov.