Hani Geder se je zgodilo to, česar se v življenju najbolj bojimo vsi. Izgubila je ljubljeno osebo, brez katere si ni znala predstavljati življenja in v trenutku se ji je sesul svet. Kako naprej? Je sploh še vredno živeti? "Ko je Sašo umrl, sem v knjigi Louise Hay prebrala, da jokam zato, ker sem ga izgubila, a ga v resnici nikoli nisem imela. Ni bil moj, nisem ga kupila in nisem ga posedovala. To mi je dalo misliti in na vse skupaj sem začela gledati malce drugače. Škoda, ker nas tega ne učijo v šoli. Integrale, res? Res bi me lahko rajši naučili, kako se spopasti s takšnimi življenjskimi situacijami, ki ti pridejo na pot, ko jih najmanj pričakuješ."

Da bi se znebila bremena bolečine, se je Hana podala na znano špansko romarsko pot Camino, kjer je prvič začutila olajšanje. "Če bi bil on še tukaj, tega ne bi naredila. Bi verjetno pomislila na to ali to čutila v sebi, ampak se ne bi odločila, da bi šla za dva meseca nekam hodit. Ker mi je bilo z njim preveč lepo in udobno. Pa se mi to zdi zdaj malo narobe, ko gledam nazaj. Da podzavestno zapostavljamo sami sebe in se preveč prilagajamo." Ko se je vrnila iz Španije, se ji je zdelo, da je znova na začetku. Njen nemirni duh jo je gnal naprej in čeprav je bil njen prvotni načrt potovanje z avtom po Mongoliji, se je ta spremenil, ko ji je prijatelj povedal za pot Via Adriatica. "Fotografije so me navdušile in naslednje tri dni nisem mogla spati. Takoj sem vedela, da je to to. In ko sem povedala, da grem namesto v Mongolijo na Hrvaško, so bili tudi starši veseli in so me podpirali." 

Milijonkrat je želela obupati in se vrniti domov

"Na začetku sem bila dva tedna skoraj sama. Načrt je bil, da greva s Panom sama, ampak potem se prepustiš in delaš stvari, ki jih začutiš. Na koncu se je tako obrnilo, da je moral Pan domov, ker je bil preveč utrujen in premlad. Po tem nisem imela več dilem, ali naj nadaljujem do Dubrovnika ali nadaljujem po poti Via Dinarica do Albanije s fantoma, ki sem ju spoznala na Velebitu, s Kristijanom Karlušičem in Antom Romacem. Ko sem Pana poslala domov, sem celo dopoldne jokala, potem sem se pa s tem pač sprijaznila. Sploh, ker sem vedela, da gre v dobre roke." Trenutkov, ko je pomislila na to, da bi obupala in se vrnila domov, je bilo veliko. "Milijonkrat sem pomislila na to. Na začetku niti ne, je vse ok. Potem pa dlje je, bolj proti koncu je, pogostejši so trenutki, ko bi najrajši obupal. Povsem normalno je tudi to, da se ne 'poklopiš' z vsemi ... Veliko je psihične borbe s samim seboj. Jaz sem imela narejenih že šest planov, kako grem naslednji dan na morje. Spoznala sem punco, ki je šla v Zagreb in takoj sem hotela z njo. Ampak vedno je na koncu prišel nekdo oziroma se je zgodil nek pravi moment, da smo naslednji dan vseeno šli vsi naprej in prišli do konca."

Največja lekcija, ki se jo je naučila v teh 63 dneh, je, da se v življenju vse reši in da se nima smisla sekirati. "Če samo spustiš stvari in sprejmeš dejstvo, da ne moreš imeti nadzora nad svojim življenjem, kar je bil kar udarec, se slej ko prej stvari postavijo na svoje mesto. Že od njegove smrti se učim tega zaradi kako majhnih stvari se ljudje sekiramo ... Ko te udari nekaj takšnega, začneš drugače gledati na življenje. Ja, bilo je res hudo ... Ampak hkrati ti pa ravno to največ da. Ko sem se pogovarjala z dekleti na psihoterapiji ... Nočem, da to zveni, da sem polna same sebe ... Ampak jaz nimam več težav in če naletim na nekaj, kar mi predstavlja oviro ali nečesa ne znam rešiti, si vedno rečem: 'Ok, kako naj to rešim? Kakšne so moje možnosti?'. Ne padem v paniko in si zaradi tega ne povzročam stresa. Enostavno poiščem rešitev in če prva ne deluje, poskusim z drugo. In grem naprej. Mislim, da bi morali večkrat živeti v sedanjih trenutkih, ker je res lepo. Ko se enkrat ne obremenjuješ več s preteklostjo in se ne obremenjuješ s stvarmi, ki se niti še niso zgodile ..."

Občutki ob vrnitvi domov so bili mešani

Ko se je vrnila domov, so bili občutki mešani. "Čutiš neko žalost, praznino, ker se je vse končalo ... Če ne bi imela doma vseh ljudi, ki so me ves čas podpirali in šli z mano skozi vse to, ne vem, če bi se vrnila. In seveda staršev. Hvaležna sem sama sebi, da sem se odločila za ta korak in šla. Ker to je bilo nekaj najboljšega v mojem življenju,« pravi Hana, ki se je vrnila predvsem bolj samozavestna. "Živim svoj največji strah, ker sem se vedno najbolj bala, da ga bom izgubila ... To mi je res 'uau'. Še vedno sem tukaj, preživela sem in prvič v življenju sem res ponosna sama nase. Ne na diplomo, ampak na to pa res. Kar naenkrat vidim, da lahko sama, da sem spodobna, da se lahko znajdem ... Seveda ga pogrešam in še vedno čutim bolečino. Ampak naučiš se živeti s tem in naučiš se, da se lahko hkrati smeješ in si žalosten. V največji meri pa sem pridobila samozavest in se naučila tega, da lahko naredim vse, za kar se odločim."

»Kako je bilo? Čudovito, svobodno, naporno, težko. Ampak tako zelo, zelo vredno vseh korakov. Hvaležna sem, da sem lahko na poti spoznala vse te nenavadne ljudi, ki na koncu niso čisto nič nenavadni, ampak vsi čudoviti in posebni. Iz srca vam hvala za vso nesebično pomoč in za vse nasmejane obraze. Hvala poti, da sem lahko svoje življenje kar nekaj časa gledala z razdalje in si lahko samo potrdila, kako čudovit svet me čaka doma," je zapisala v svojem dnevniku ob vrnitvi domov in dodala, da nima pojma, koliko 'običajnega' življenja bi morala 'doživeti', da bi izkusila vse to. "Hvala vsem peklensko težkim dnevom, ki so me naučili vztrajati in opazovati občutke v sebi tudi, ko sem bila na robu in se mi je zdelo, da je vse proti meni.«