Helena, kako se spominjate svojega otroštva?

Imela sem normalno otroštvo. To vedno poudarjam. Ni bilo prežeto ne s pomanjkanjem, niti ne z izobiljem. Dalo mi je občutek za delovno etiko, za prave vrednote in pomen družine. To jemljem kot dragocen temelj, na katerem sem gradila življenjsko filozofijo.

Zelo mi je bilo všeč, ko ste pred kratkim zase rekli, da niste žrtev, ampak borka. Ljudje navadno vidimo zgolj blišč, a verjamem, da vam pogosto ni bilo lahko. Komu se takrat najraje oz. najlaže zaupate?

Svoji mami, ko je bila še živa. In da, ona je bila moj najbolj konstruktiven kritik.

Pogosto vas nazivajo z divo. Kakšen odnos imate do te oznake, vam laska ali vam morebiti ni všeč?

Tu, priznam, imam mešane občutke. Po eni strani mi laska, po drugi strani me naziv dive oddaljuje od moje publike, kar mi seveda ni pogodu. Sama grem namreč zelo rada med ljudi, želim, da sem jim blizu, da se lahko tudi nekako identificirajo z menoj.

Tisti, ki so delali z vami, govorijo v superlativih, opevajo vašo sproščenost, nasmejanost. Se vam zdi, da je zaradi tega naziva dive v javnosti vaša prava osebnost vseeno malce zabrisana?

Mislim, da ... vsekakor.

Kakšna pa je prava Helena?

Zelo prizemljena. Mogoče včasih še preveč. Stroga do sebe. Oseba z vsemi vrlinami in muhami. Imam dobre in slabe dni. Sklepam dobre in slabe kompromise. Gradim sebe. Vsak dan. Moje osnovno načelo je poštenost. Do sebe, drugih, v poslu, med prijatelji. Pošten človek je tisti, ki se mu ni treba skrivati. Je tisti, ki zna sprejeti tako svoje pomanjkljivosti, slabosti kot tudi svoje vrline. Moja prioriteta so moja družina, moja kariera in predvsem moj notranji mir.

Nihče ne more ubežati govoricam, pojavljajo se v najmanjši vasi in v največjih mestih. Kako ste se vi spopadali z njimi, sploh tistimi neresničnimi?

Hm, včasih me je marsikaj prizadelo, ampak zaradi poplave načinov, kako danes ljudje kritizirajo druge, sem razvila celo malce apatije in seveda čustvene distance. Drugega ti zares ne preostane.

Pojavili ste se tudi na številnih mednarodnih festivalih, kjer ste pogosto odnesli tudi kakšno nagrado. Se vam zdi, da so festivali v zadnjih letih malce izgubili na ugledu?

Žal je res tako, kot pravite. Redko slišim skladbo, ki me prepriča, me zgane. Pogrešam melodiko, dobre tekste, prepričljivo interpretacijo.

Pred vami je tudi velik koncert, ki se bo 8. decembra zgodil v Hali Tivoli, s katerim obeležujete 30 let kariere. Je sploh možno odgovoriti, kateri trenutek dolgoletne kariere vam največ pomeni?

Na to vam pa res težko odgovorim. Bilo je toliko lepih trenutkov, da enostavno ne morem izluščiti enega samega.

Kaj lahko sicer pričakujemo na koncertu?

Koncert bo vsekakor spektakularen, retrospektiva vsega, kar sem bila v preteklosti, kar sem sedaj in kam bi rada šla v prihodnosti. Tudi nekakšen koncert v smislu globalizacije (smeh). Ne, čisto zares, tudi žanrsko bo malce mešan, zdaj že lahko povem, da bo med gosti skupina Elvis Jackson, pa Raay, Marko Hatlak s svojo skupino, Manca Špik, Kvatropirci in drugi. Odličen koncert se obeta, vrhunski. Publiki, tako kot vedno do sedaj, zares želim tisto najboljše, kar zmorem in znam.

Obljubili pa ste tudi, da prihaja tudi nov album. Kaj pripravljate svojim oboževalcem in kdaj ga lahko pričakujemo?

Upam, da bo spomladi na policah.

Dandanes se bolj kot kadarkoli prej poudarja ženska enakopravnost, ženska moč in neodvisnost, a ko poslušam vaše pesmi, se mi zdi, da ste vse to med vrsticami poudarjali že vsa ta leta. Kako danes ocenjujete položaj ženske v primerjavi s časi, v katerih ste začeli graditi svojo kariero?

Ženske smo si same malce zakuhale sodobno obliko biti ženska. Želele smo vse in dobile še več, a na tej poti strmega, sicer zasluženega uspeha, smo pozabile nase. Zdaj vidim celo paleto mladih, sposobnih žensk, ki živijo s strašnim občutkom slabe vesti. So odlične v službi, so matere in žene, skrbijo zase in se vsakodnevno trudijo biti boljše, ampak spremlja jih občutek slabe vesti, ker še vedno menijo, da ne naredijo dovolj. Vsako uro več, ki jo preživijo v službi, plačajo s slabim občutkom do otrok in nasprotno. Pravzaprav ni lahko biti ženska v teh časih.

Kdo oz. kakšna je za vas superženska?

Močna posameznica, zadovoljna s seboj in z življenjem, ki ga živi. Ženska z dobro samopodobo, samozavestna ženska, ki ima urejene odnose z okolico in lastno integriteto. Zame je superženska tista, ki tudi, ko dvomi o sebi, v sebi še vedno ve, kaj hoče. In potem poišče način, kako to doseči.

In čeprav se vse bolj govori o močnih ženskah, pa je čedalje manj govora o močnih moških, kajne? Kakšen pa sploh mora biti moški?

Samozavesten. Plemenit. Takšen, ki ve, kje je njegovo mesto pod soncem. Takšen, ki ne dvomi, ki spoštuje sebe in druge okoli sebe. In ki razume, da svet ni popoln, da pa obstajajo popolni trenutki, ki delajo svet veliko lepši, kot je videti na prvi pogled.

'Saj ko sem jaz od doma odšla, le majhna hiška je bila,' je del vaše pesmi, ki jo najbrž pozna vsak Slovenec. Zdaj je na tem, da odide od doma vaš sin. Kaj si želite za njegovo prihodnost?

Naloga nas staršev je, da otrokom damo krila. Da jih naučimo pravil, ponosa, dostojanstva, moralnih vrednot. Jaz vem, da sem svojo nalogo v tej smeri dobro opravila.

Kaj pa vaša prihodnost? Česa si Helena Blagne želi v prihodnosti?

Vsega po malo. Od vsega bi si želela ohraniti svojo silno radovednost, dobro voljo, humor, sanje in ljubezen. Pravzaprav se vse prepleta in vse ima svoj namen.