Zakaj Pariz? Zakaj ste se odločili, da se preselite v francosko prestolnico ter tam študirate gledališko igro?

Okoliščine so bile takšne, da smo z družino zapustili Slovenijo že po moji osnovni šoli. In ko sem se vpisovala na študij, sem bila nekako navajena tujine. Takrat se spomnim, da si nisem predstavljala, da bi se vrnila v Ljubljano. Živeli smo v Strasbourgu. In potem je deloval Pariz nekako logičen naslednji korak. Res sem si želela tja ter v to igralsko šolo. Takrat je bila to zame uresničitev sanj. In ni mi žal. Bila so krasna leta.

Je pa res, da bi mi bilo tukaj in zdaj lažje, če bi se takrat odločila za študij v Ljubljani. Težko je, potem ko si bil vrsto let v tujini, priti nekam, kjer obstaja dokaj zaprt krog ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Nihče te ne pozna in tudi ti ne poznaš nikogar. Spet moraš začeti orati ledino.

Toda ko ste odšli v Pariz, ste verjetno mislili, da boste tam ostali?

Bila sem prepričana, da bom ostala v Parizu. Nisem niti pomislila, da se bom enkrat vrnila. Zanimivo je, ko pogledam nazaj, kako trdno sem bila prepričana, kako si človek preprosto nekaj zamisli … Toda življenje se lahko obrne po svoje.

Je morda kdo od vaših sošolcev postal slaven?

Ne (se nasmehne), v moji generaciji ne. Nekaj jih nastopa v večjih gledališčih, a da bi jih mi prav poznali po imenu, tako slaven ni postal nihče.

Pogrešate kdaj življenje v večjem mestu?

Pogrešam tisto dogodivščino, ki jo je vedno nudil Pariz. Ko sem se lahko vedno znova nekam zapeljala z metrojem ter odkrivala povsem nove četrti. Imela sem občutek, kot da tega novega nikoli ne zmanjka. Vedno znova sem se lahko izgubila v delu Pariza, ki mi je bil še neznan, tam odkrivala nove kavarne, restavracije, razstave …

Po drugi strani imata Ljubljana in Slovenija mnoge svoje prednosti. Včasih sem imela občutek, da ne morem živeti v manjšem mestu, da potrebujem energijo velemesta. Zdaj potrebujem tega vedno manj.

Je pa Pariz vsekakor kulturna prestolnica, umetnost se tam na najrazličnejše načine razvija že stoletja. Študij v takem okolju zagotovo bogati. Bi morda izpostavili nekaj, kar so vas učili in se vas je še posebej dotaknilo?

Zelo mi je bilo všeč, da so nas učili zelo fizičnega pristopa do igre in gledališča. Govorili so nam, da je igranje treba začutiti v telesu, v samem črevesju – kolikor se to morda hecno sliši. Ampak igralec ne sme biti v glavi, ne sme biti vse samo mentalno – celostno mora čutiti. In govorili so nam, da je biti igralec način življenja. Da je treba vedno opazovati ljudi, opazovati svet okrog sebe. Nisi igralec le, ko greš na oder.

Pariz je tudi mesto z bogato gledališko, filmsko, televizijsko produkcijo. Greste še kdaj tja na kakšno avdicijo?

Ne, pravzaprav ne. Pariz je kot London ali New York. Nešteto ljudi pride z željo, da bi jim uspelo. Veliko priložnosti je, veliko več kot v Sloveniji. Toda tudi ogromno ljudi se poteguje za te priložnosti. Na avdicijah je vedno na milijone ljudi. In takoj ko nisi tam, takoj ko ne opozarjaš nase, takoj ko se samo obrneš stran, izpadeš iz igre. Nihče te več ne pogreša, nihče te v resnici ne potrebuje. Ker je tako velika konkurenca.

Najprej se želim odpočiti. In tudi že vem, da bom odšla v Pariz. To je mesto, ki mi je še vedno zelo pri srcu. Zdaj pa mislim, da že skoraj pol leta nisem bila tam, zato mi že manjka, čutim potrebo, da ga moram spet obiskati. To je zame moj drugi dom in komaj čakam, da se spet naužijem tega krasnega kulturnega in bohemskega življenja, ki ga nudi.

Bi morda lahko nekomu, ki načrtuje njegov obisk, priporočili, za kaj se izplača vzeti čas? Pa izpustite lahko tiste najslavnejše turistične točke.

Vožnja z ladjico po Seni je povsem turistična atrakcija, toda moram priznati, da me je navdušila. Peljala sem se skupaj s prijatelji, ki so želeli to izkusiti. Res je turistično, ampak izveš pa ogromno zanimivih podrobnosti o zgodovini, stavbah, mestu ... Potem pa je noro lepo tudi sprehajanje ob Seni. Nasploh je Pariz mesto, ki se ga izplača videti peš. Samo hoditi je treba in tako raziskovati. Ogromno je zanimivih muzejev in razstav ... Všeč mi je tudi bolšji sejem, ki na severu mesta poteka v soboto in nedeljo … Čudovito pa je seveda tudi preizkušati njihovo kulinariko ... Res je to mesto nekaj zelo posebnega.