Tretje režijsko delo Johna Krasinskega, vključno z The Hollars iz l. 2016 in tremi epizodami klasične TV komedije Pisarna, s katerimi si je ustvaril ime, je briljantno in preprosto predpostavko grozljivke podložil s kompleksnostjo, neznosno napetostjo in nepozabno izvedbo. V njej mora soprog in oče s svojo ženo (ki jo igra Emily Blunt, v resničnem življenju Johnova žena) zaščititi svoje otroke v svetu, preplavljenem z bitji, ki lovijo po zvoku. Že najmanjši zvok pomeni gotovo smrt in ta družina mora nekako preživeti v tej surovi pustinji tišine. O lanskem napovedniku za film so na široko razpravljali tako ljubitelji žanra kot drugi, na nedavnem teksaškem SXSW filmskem festivalu pa so ga hvalili kot takojšnjo klasiko grozljivk, pa tudi, kot tako, ki ima kot vse velike grozljivke, močno sporočilo o človečnosti in današnjem načinu življenja.

Srhljivka je že štartala v Ameriki in požela ogromno pohval, med drugim jo je pisatelj in režiser Stephen King, kralj grozljivk, označil za »izjemno delo«, v katerem izpostavlja spretno upodobitev tišine, igralec Chris Pratt pa kar na svojem Instagram profilu vabi vse, naj si gredo film takoj ogledat. Na spletni strani Rotten Tomatoes je srhljivka dosegla izjemno oceno, saj jo je kar 97 odstotkov kritikov ocenilo pozitivno. 

Ideja za Tiho mesto je zares edinstvena, kajne?

Vsekakor. Ko so mi jo predstavili, je bila dobra enovrstičnica. Producenti Jacka Ryana (v katerem Krasinski igra) so imeli scenarij in me vprašali: "Bi kdaj posnel žanrski film?" Odgovoril sem: "Če sem iskren, ne snemam žanrskih filmov, ker nisem ljubitelj, saj se hitro ustrašim. Če pa je ideja prima, mogoče bi." Rekli so: "Dobro, govori o družini, ki mora biti tiho, ti pa moraš ugotoviti, zakaj." Te ideje so me preplavile. V 12 urah sem imel v glavi že vse načrtovano. Nameraval sem na novo napisati scenarij in igrati v filmu. Potem pa sem šel dol in idejo predstavil Emily. Rekla je: "Tega ne moreš le na novo napisati. Moraš režirati. Še nikoli v karieri nisi bil nad čim tako navdušen."

Kot pri vseh resnično velikih grozljivkah je pod grozljivim površjem tudi dodatno sporočilo ...

Ljudje pravijo, da jim film govori o družabnih medijih in sodobnem svetu in o tem, da te lahko napadejo, če kaj rečeš. Če hočejo v filmu videti to, krasno. Zame pa je bila glavna tema moč v enotnosti. Ideja, da je družina najpomembnejša. Zame je bila družina od nekdaj najpomembnejša, zdaj še bolj, kot kdaj prej. Da imaš ljudi, ki so ti v oporo, na katere se lahko zaneseš, je najpomembnejše, kar lahko naredimo. In ker se okrog nas vse hitro spreminja, je najpomembneje imeti okrog sebe ljudi, ki jih imaš rad in jim zaupaš. Zame je ideja o tesno povezani skupnosti, ki se lahko zanese na člane, zelo močna v razmerah, ki jih trenutno preživljamo. Ideja, da moramo drug na drugega paziti in drug drugega varovati, ker bomo le tako doživeli nov dan. Druga velika ideja je starševstvo, saj zame film predstavlja največji strah, ki ga najbrž doživljajo vsi starši. Da bomo morali nekega dne, kot jaz in Emily, spustiti svoje otroke v svet. In svet je strašljiv. Svet je mračen. Ampak svet je tudi lep. Vendar je loterija, na kaj bodo tvoji otroci naleteli. Dne, ko jih izpustiš, se bojimo vsi. Mrak in stvori v gozdu (v Tihem mestu) so zame neizogibnost tistega dne, ko boš moral dopustiti, da tvoji otroci sami skrbijo zase.

Menite, da bi lahko režirali tako dobro, če ne bi bili starš?

Odlično vprašanje. Najbrž ne. Preden sem dobil otroke, sem bil vedno eden tistih, ki ima otroke rad in si jih želi, nisem pa še prišel tako daleč, da bi čutil tisti prvinski nagon. Ne le, da ga ne bi mogel posneti, če ne bi bil starš, bil sem tudi idealni kandidat za ta scenarij, ker sva ravno dobila drugo hčerko. No, ko je Emily rodila najino drugo hčerko, jaz sem bil le opazovalec. Ker sva ravno dobila drugo hčer, je bila zame misel o družini, ki mora biti tiho, da se zavaruje, da prežive, izjemno močna. Takoj sem se pognal v to in dobil kup idej. Menil sem, da je ideja dobra, da pa bi lahko šla veliko globlje in postala orjaška alegorija starševstva. Ker sem bil v tem območju, ko sem ga prebral.

Emily ste dali vlogo svoje filmske žene. Vas je kaj skrbelo, da bosta delala skupaj?

Saj je hecno. Ko sem pisal scenarij, sem sanjal, da bi bila Emily (v vlogi žene in matere). Vendar je takrat snemala Mary Poppins, pa drugo hčer sva dobila, torej se je dogajalo kar veliko. Še bolj res pa je, da sem videl, kako določno izbira (kot igralka). Obe možnosti, ki sem si jih zamišljal, sta bili slabi. Prosil bi jo, naj vlogo sprejme, pa bi zavrnila. In to bi bilo slabo. Ali pa bi privolila, a bi to naredila samo zaradi mene. In tudi to bi bilo slabo. Zadevo sem rešil tako, da se sploh nisem ukvarjal z njo. Scenarij sem napisal na novo in vse o njem povedal Emily, ki je bila zelo ponosna in zadovoljna. Potem je začela priporočati ljudi za vlogo. Nekoč, ko sva letela v Los Angeles, je vprašala, ali lahko prebere scenarij. Ko je končala, se je obrnila k meni in videti je bila, kot da ji je slabo. Segel sem po vrečki za bruhanje, ko je rekla: "Te vloge ne smeš dati nobeni drugi." Jaz pa: "Te prav razumem?" Bilo je, kot bi me zasnubila. Na koncu je vprašala, ali bi ji dovolil odigrati to vlogo. Premišljal sem celi dve desetinki sekunde in rekel ja. Verjetno bi moral biti bolj zadržan, a sem kar izblebetal.

Kako je bilo režirati Emily? V tem filmu ste jo zelo namučili ...

Moram reči, da me je na predvečer začetka snemanja vprašala, ali sem živčen. "Na smrt prestrašen," sem rekel. Ona pa: "Dobro. Jaz tudi." Nisva vedela, kaj naj pričakujeva. Iz sebičnih razlogov skrbiva, da sta najini karieri ločeni. Ogleda Sicaria je bil eden najboljših dni najinega zakona. Tako ponosen sem bil nanjo. Scenarija nisem prebral in nisem videl veliko pisanja o filmu. Namenoma. Rad sem njen največji oboževalec. Od nekdaj govoriva, da bi nekaj posnela skupaj, nisva pa hotela, da bi zgodba o tem, da sva poročena, zasenčila zgodbo, ki bi jo pripovedovala. Pri tem je zgodba zelo fantastična, zato najin zakon ne vpliva nanjo. Mislim, da je bilo čudovito, da sva poročena in da sva bila poročena v filmu.

Kakšna je bila kot glavna igralka?

Teden pred začetkom snemanja sem šel iskat montirnico. Rob Marshall je montiral Mary Poppins v kompleksu montirnic, v katerega sem šel. Rekel mi je: "Videl boš..." "Vem," sem rekel. "Ne. Videl boš." Rekel sem: "Vem. Njen največji oboževalec sem". On pa: "Ne. Šele ko boš v prostoru, ko bo delala, kar dela, boš vedel, kako nadarjena je tvoja žena." Utrnili sta se mi dve misli. Prvič, kako prijazno, da to reče tako dober režiser. In drugič, kaj to pomeni? Seveda vem, kako nadarjena je moja žena. Vendar je imel popolnoma prav. Drugi ali tretji dan je posnela prizor v kadi, najbolj čustven prizor v filmu. Zares obstaja samo en posnetek tega prizora. Samo eden. Ko se je spustila z verige, je zrak izginil iz prostora in čisto me je vrglo. Moji možgani so se izključili. Pojma nisem imel, kaj se je pravkar zgodilo. Bila je tako močna, tako predana, tako resnična. Po mojem je najboljša igralka, kar jih zdaj dela. Da sem imel ne le glavno igralko, ampak GLAVNO IGRALKO, ob sebi kot največjo oporo, ki si jo lahko želiš, je bila najboljša izkušnja moje kariere. Nikoli ne bom doživel boljšega sodelovanja.

Kako je šlo pisanje scenarija na novo?

Trajalo je tri mesece, pa sem bil pripravljen začeti. Pisal sem v Angliji. Emily je takrat snemala Mary Poppins, zato sva živela zelo različno. Ona je na svet prinašala radost in veselje, jaz pa sem v temni sobi pisal mračne stvari. Zelo čudno je bilo.

Katere grozljivke so vam bile v navdih glede na to, da pravite, da jih niste veliko videli?

Videl sem klasike, kot so Žrelo, Osmi potnik in Rosemaryjin otrok, in vse Hitchcockove. Hotel sem, da bi bil ta film nostalgičen, kot Amerika kjerkoli/kadarkoli. Nisem hotel imeti občutka, da o grozljivkah ničesar ne vem, zato sem si ogledal vse sodobne filme, kot so Zbeži!, The Witch, Babadook, Ne dihaj! in tako naprej, ker sem hotel videti, kaj ti režiserji počnejo z napetostjo. Zanimivo je bilo. Filmov nisem hotel videti, da bi iz njih pobral tehniko, pač pa, da bi bil pozoren na to, kakšne občutke so mi v različnih trenutkih vzbujali. To sem pobral iz njih.

Za razliko od nekaterih drugih žanrskih filmov je Tiho mesto do gledalcev spoštljiv in jim ne servira vsega na krožniku. Je bil to vaš namen od vsega začetka?

Ja. Pred časom sem posnel film in se srečal z vodjo marketinga v podjetju, ki ga je posnelo, ker sem hotel izvedeti, kaj dela. Rekel je: "Lahko vam povem, v katerih državah ste priljubljeni in v katerih niste." "Ne, nikar," sem rekel. "Moj ego tega ne bi prenesel. Povejte mi, katera je največja zmota o gledalcih." Rekel je: "Največja zmota o gledalcih je, da moraš stvari zanje poneumiti. Ideja, da imaš pametne in butaste gledalce, je popolnoma zgrešena. V celoti vzeto je občinstvo polno ljudi, ki si želijo izzivov." To je bilo še pred temi kabelskimi serijami, kot sta Deklina zgodba in Igra prestolov. Kot oboževalec Igre prestolov moraš poznati približno 1284 različnih likov. In ljudje serijo obožujejo. Rekel je: "Ne smeš dvomiti o gledalcih in moraš jim dati kompliment, da so pametni." To se mi je zdel res prima nasvet. Saj te kot scenarista in režiserja osvobodi razmišljanja v smislu: "Fant, tu bom moral povedati obsežno predzgodbo..." Ljudi nočem potiskati predaleč in posneti filma, ki se zdi kot nekakšen eksperiment, všeč pa mi je odziv ljudi na dejstvo, da v Tihem mestu ni predzgodbe, da enostavno razumeš stisko te družine. Tisti marketingar je imel prav. Ljudje hočejo izzive.

Ko sva že pri odzivih na film, na SXSW je eksplodiral, kajne?

To je bilo izjemno doživetje. V življenju nisem bil bolj razgret, bolj živčen in bolj navdušen pred prikazovanjem filma. Zelo sem ponosen na odziv, in če sem iskren, kar ganjen. Ta film sem posnel zase, to je moja alegorija ali metafora družine, odziv pa me je popeljal naravnost nazaj v gimnazijo. Ko imaš dober občutek, ker je tisto, kar se drugim zdi kul, slučajno kul tudi tebi. Brez heca, 12 ur pred predvajanjem sem v temni sobi še spreminjal. Če bi bila to slika, ki bi jo razkril svetu, bi s prsti zadrževal barvo, ki kaplja čez rob. Tako svež je bil. Zaradi tega sem bil še dodatno prestrašen. Ko se je film začel, smo vsi čutili napetost. Potem me je Emily stisnila za roko, ne, ker bi bila prestrašena, ampak ker sva oba čutila, da je to to. Zdelo se nama je, da sva skočila iz letala in upava, da naju bo nekdo ujel. Ko je gledalce navdušil in so na koncu eksplodirali, lahko rečem, da dvomim, da bom kdaj v karieri doživel boljše občutke od teh. Tako čisto je bilo. Počutil sem se srečnega, da sem bil tisti hip del tiste skupnosti.

Ko že omenjate, da ste film popravljali do zadnjega hipa, se ta potreba po dodelavi pri vas kot filmarju kdaj neha?

Hecno je. Gotovo so to rekli vsi režiserji, spomnim pa se izjave Petra Jacksona: "Filma nikoli ne dokončaš. Samo vzamejo ti ga." In to je res. Za postprodukcijo smo imeli zelo malo časa. Snemanje smo končali 1. novembra, v kino pa je prišel 6. aprila. Pet mesecev! Urnik je bil nor, res pa sem odrasel kot poba, ki potrebuje rok. Ko najbolje delaš pod pritiskom. Sprašujem se, ali bi se počasi manj ukvarjal z njim. Ne vem, kaj bi naredil z njim, če bi imel več časa, saj je vsak oddelek vsak dan dal vse od sebe. Ne vem, ali bi še kaj spremenil. Morda je odličen odziv na film popoln dokaz za to, da lahko začneš filmu škoditi, če imaš preveč časa.

Oboževalcem Pisarne se bo zdel Tiho mesto čisto drugačen. Je šlo za zavestno odločitev?

Ne. Zveni sentimentalno, vendar je res. Odkar sem spoznal Emily, sem se v poklicnem smislu vedno odločal samo zase. Dala mi je neverjetno samozavest in umirjenost, da grem in naredim, kar hočem. S tem filmom nisem nameraval pred ničemer bežati ali ljudi prepričati, naj pozabijo, da sem bil v Pisarni. Vem, da bom ob koncu kariere še vedno najbolj znan po tej seriji. In to je zame čast. Vendar sem po Pisarni iskal nove stvari. Od tod 13 ur in Jack Ryan. In potem tole. Hecno je. Razločno se spomnim, da mi je Greg Daniels (scenarist pri Pisarni) rekel: "Tvoja naloga ni teh stavkov odigrati smešno. Tvoja naloga je le, da te stavke poveš. Povej jih in če se ljudje smejejo temu, kar počneš, je odvisno od njih. In če jočejo, ker je tisto, kar rečeš Pam, tako prisrčno, je tudi to odvisno od njih." Eden najboljših nasvetov, kar sem jih kdaj dobil. Zdi se malenkost, vendar je spremenil moj pogled na pisanje. In igranje. In to sem uporabil pri tem filmu. Moja naloga pri Tihem mestu ni bila, da ljudi prestrašim. Moja naloga je bila, da povem močno zgodbo z močnimi liki, v katere se zaljubiš. Če se zaljubiš v to družino in začneš vanjo prenašati svoja čustva, boš veliko bolj prestrašen, ko se ji začnejo dogajate slabe stvari. Na SXSW mi je prijatelj rekel: "Nisem si mislil, da boš kdaj posnel grozljivko." Rekel sem: "Ja, grozljivk sploh gledati ne morem." On pa: Zato je ta tako dobra, ker nisi skušal posneti grozljivke. Posnel si film zase in upal, da ga bodo ljudje razumeli." In ta premik perspektive se mi je zdel zelo zanimiv.

Odnosi družine v filmu so zelo naravni in pristni. Kako ste to dosegli?

Srečo smo imeli. Od otrok sem se ogromno naučil. Ne le kot igralec, ampak kot človek. Intimnost, ki jo vidite na platnu, ni bila prisiljena, ker so nama bili z Emily ti otroci resnično všeč. Sodeloval sem pri marsičem, kjer te skušajo kot igralca pripraviti, da bi se družil, šel na večerjo. Rečejo: "V filmu bosta najboljša prijatelja, zato bodita najboljša prijatelja. Pojdita skupaj tulit." To je en pristop. Midva pa sva otroke in njihove družine povabila k sebi domov, da sva lahko spoznala njihove družine, oni pa našo. Z Emily sva se več naučila, kako biti družina, ko sva opazovala, kako so se do njih vedli njihovi starši in oni do staršev. Odnosi niso bili prisiljeni in lažni. Na setu se je skoraj zdelo, da smo družina na kampiranju. Res smo imeli občutek, da smo skupaj nekaj prestali.

Da ste vlogo filmske hčere dali  Millicent Simmonds, je bila mojstrska poteza. Osupljiva je.

Da ne bi vzel gluhe igralke, sploh ni bilo vprašanje. Nisem pa vedel, da bom za svojo gluho igralko dobil eno najbolj angelskih bitij na svetu. Ni bila je briljanta, tudi mene je vodila. Lahko napišem lik zanjo, ne poznam pa občutkov. Ona pa jih tako zgovorno kaže in je tako neverjetno dobra. Vsi smo se naučili znakovni jezik, da smo se na setu lahko sporazumevali. Obžalujem samo, da se nisem naučil več. Ko vidiš, kako se Millie pogovarja s svojimi starši, na svetu ni lepšega jezika. Vrhunska je bila.

Za konec pa še, glede na temo filma o tem, da ustvariš živo bitje in ga moraš potem pustiti oditi, kakšni so bili občutek, ko se je ta film, vaše dete, odpravil v svet?

Če sem iskren, res nisem vedel, kaj naj naredim. Zunaj je. Ljudje ga gledajo in so navdušeni, kar je krasno. Vzhičenost se meša s tesnobo. Zdi se mi, da kot da sem 10 metrov nad sabo in se počasi vračam na trdna tla. Sami dobri občutki. Le priložnost je zelo čudna. Najbrž je podobno, ko svoje otroke prvič pelješ na kolidž. Mešanica ponosa in tesnobe ustvarita resnično ganljiv trenutek. Zelo sem ponosen nanj. Vsak dan posebej čutim, da sem imel srečo, da sem dobil priložnost, da ga posnamem.