Pia Filipčič: 'Najtežje je bilo sprejeti samo sebe'

Pia Filipčič je že zelo zgodaj vedela, da se ne identificira s spolom, ki ji je bil pripisan ob rojstvu. Takrat svojih občutkov še ni znala ubesediti, vedela pa je, da se pričakovanja okolice ne ujemajo s tem, kar čuti sama. "Ko si mlajši, nekaterih stvari še ne znaš ubesediti, veš pa, kako se počutiš. Jaz sem vedela, da to ni moje telo in da to ne more biti moje življenje. Videla sem, kaj od mene pričakujeta družina in okolje, in čutila, da to nisem jaz."

Odgovore je začela iskati predvsem v najstniških letih. Informacij o transspolnosti je bilo takrat precej manj kot danes, zato so ji pri razumevanju lastnih občutkov pomagali tudi mediji. Pri 14 letih je končno znala prepoznati in ubesediti to, kar je čutila že veliko prej. "Ko sem si to priznala, je bilo veliko lažje. Najtežje je te stvari priznati samemu sebi."

Že zgodaj je začela eksperimentirati z oblačili in ličili. Točnega trenutka, ko se je prvič pogledala v ogledalo in v njem prepoznala sebe, se danes ne spomni, občutka pa ni pozabila. "V ogledalu sem končno zagledala pravo sebe."

Pot do medicinske tranzicije zanjo ni bila preprosta. Še posebej težko se spominja prvih obiskov pri strokovnjakih pred več kot desetimi leti. "Bila sem zelo mlada in na prve posvete sem šla vsa vesela, potem pa sem doživela hladen tuš."

Zaradi te izkušnje je postopek za nekaj let postavila na stran. Kot pravi, je bila takrat še mlada in nepripravljena na zahtevnost procesa. Čez nekaj let se je vrnila odločnejša in samozavestnejša. "Z leti sem dobila tršo kožo. Rekla sem si, da mi nobena oseba ne bo stala na poti. Odločila sem se, da bom trdna in samozavestna."

Tranzicija lahko zajema različne socialne in medicinske korake, izkušnje transspolnih oseb pa se med seboj razlikujejo. Pia se je odločila tudi za medicinsko tranzicijo, vendar danes kot najtežji del svoje poti ne izpostavlja hormonske terapije ali posegov.

"Zame je bilo najtežje sprejeti samo sebe. To je temelj vsega. Še pred nekaj leti nisem bila povsem prepričana vase, in ko nimaš samozavesti, se je težko sproščeno vključevati v družbo in preprosto živeti svoje življenje. Šele ko se sprejmeš in se imaš rad, ne glede na operacije in terapije, začneš zares dihati. Takrat se začnejo tudi druge stvari postavljati na svoje mesto. Pred tem je lahko vse skupaj zelo težko, še posebej, če ob sebi nimaš ljudi, ki te poslušajo, razumejo in ti stojijo ob strani."

V raziskavi Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji, ki jo je leta 2019 izvedel Zavod TransAkcija med 113 transspolnimi osebami, je 65 odstotkov sodelujočih poročalo o izkušnji z depresijo, 56 odstotkov pa z anksioznostjo. Skoraj tretjina je ob tem navedla, da pri težavah z duševnim zdravjem najpogosteje nima nikogar, ki bi ji nudil podporo.

Tudi Pia se je na svoji poti večkrat soočala z občutkom osamljenosti. Kot pravi, niti ljubezen in podpora bližnjih ne pomenita nujno, da lahko ti v celoti razumejo izkušnjo transspolne osebe. "Velikokrat sem se počutila samo. Tudi če imaš okoli sebe družino in druge ljudi, imaš lahko občutek, da te nihče ne bo zares razumel, tudi če te ima najraje na svetu." V težjih trenutkih jo je naprej gnalo predvsem prepričanje, da bo nekoč bolje. "Vedno sem vedela, da moram vztrajati. Pomembno je, da imaš v sebi nekaj, kar te žene naprej in ti daje upanje."

Zaradi dolgoletne izpostavljenosti javnosti se je Pia pogosto srečevala tudi z zelo osebnimi vprašanji, med drugim o operacijah in drugih podrobnostih njene tranzicije. Danes pravi, da jo takšna vprašanja le redko zmotijo. "Ne vem, ali je to dobro ali slabo," se nasmehne. A poudarja, da to še ne pomeni, da so takšna vprašanja vedno primerna.

"Ljudje bi morali osebo najprej spoznati, preden se začnejo poglabljati v tako osebna vprašanja." Prav spoštovanje osebnih meja je zanjo eden od pomembnih korakov k boljšemu razumevanju transspolnih oseb.

"Predvsem spoštovanje. Dajte ljudem priložnost. Tudi mi smo ljudje s svojimi težavami in transspolnost je samo neka oznaka, ki je v primerjavi z vsem drugim praktično nepomembna. Če si človek na mestu, si človek na mestu. Najpomembnejše je spoštovanje."

Ko je sama začela raziskovati svojo spolno identiteto, je bilo informacij o transspolnosti bistveno manj, prav tako so bile redkejše javno dostopne osebne izkušnje transspolnih oseb. Danes je dostop do takšnih vsebin predvsem zaradi družbenih omrežij precej širši. "Samo vtipkaš in pokaže ti videe ter ljudi, s katerimi se lahko poistovetiš. V mojih časih tega ni bilo."

Večjo dostopnost informacij vidi kot pomemben premik, saj lahko izkušnje drugih posamezniku pomagajo pri razumevanju lastne identitete. "Lepo je slišati zgodbe in izkušnje drugih. V njih se lahko prepoznaš in si lažje začrtaš, kako želiš nadaljevati svoje življenje."

Svojo zgodbo je skozi leta večkrat delila z javnostjo, gledalci pa so jo lahko spremljali tudi v pretekli sezoni resničnostnega šova Kmetija. Svojo prepoznavnost želi izkoristiti predvsem za širjenje pozitivnih sporočil ter spodbujanje medsebojnega spoštovanja in sprejemanja. "Moje sporočilo je bilo vedno, da moramo širiti pozitivo, se spoštovati in ceniti. Že tako je okoli nas ogromno slabih stvari. Upam, da so ljudje od mene dobili pozitivno energijo in da jo bodo širili naprej."

"Naj vas ne bo strah. Imejte se radi." Sama pa bi si v najtežjih trenutkih želela slišati predvsem preproste besede spodbude: "Bodi močna. Zmoreš to."