Tanja, poznamo te kot nekoga, ki ima to sposobnost, da se v roku 24 ur znajde na filmski projekciji v Ljubljani, zabavi pod Pohorjem in koncertu na portoroški plaži. Kako dejansko izgleda tvoj povprečen delovni dan?

Vsak dan je drugačen. Včasih si samo v pisarni, včasih pa je tako, kot si rekel. Z enega dogodka na drugega, kar zna biti tudi zelo naporno, pa ne samo zaradi vožnje, ampak tudi mentalno, saj moraš ves čas preklapljati med različnimi stvarmi in se domisliti zanimivih in zabavnih vprašanj. Načeloma pa grem najprej na teren, mogoče že večer prej, potem pa v pisarni sedim za računalnikom, kjer naredim prispevek, dan se obrne in čas je za nov teren. Včasih še čez dan pride kakšen dodaten dogodek, včasih ni nobenega, včasih so po štirje na dan, a večinoma za vse izvem nekaj dni prej. Na ponedeljkovih sestankih se zbere celotna ekipa Pop In in tam si razdelimo delo. Načeloma se držimo tega, da svoj prispevek naredimo v celoti, saj tisti, ki je bil na dogodku, najbolje ve, kako je bilo in kaj bi bilo dobro izpostaviti.

Če začneva na začetku. Kako si prišla do te službe?

V prvem letniku študija novinarstva sem na enem od brucovanj spoznala fanta, ki je delal na POP TV. Ravno takrat so iskali asistenta režije, torej tisto osebo, ki je med oddajo 24 UR v studiu in je nekakšna vez med voditeljem in režijo. To je bilo marca pred desetimi leti. Ravno takrat sem se za tri tedne odpravljala na sestričnino poroko v Avstralijo, oni pa so nekoga potrebovali takoj, zato sem to priložnost izpustila iz rok, a sem povedala, da bi to rada delala, saj me je od nekdaj zanimal celoten proces ustvarjanja oddaje in naj me pokličejo, če se bo znova pojavila kakšna priložnost. In potem so me res poklicali dva meseca pozneje, tik pred izpiti. Naslednji dan sem bila že na uvajanju in asistentka režije sem bila malo več kot dve leti, ko so mi ponudili sodelovanje na oddaji Pop In. Sicer sem si vedno želela delati tam, saj me je od nekdaj zanimal svet estrade, politika pa iskreno ne. Pač obožujem glasbo in filme. Tako da je bilo to kot uresničitev sanj. Privolila sem, čeprav sem bila brez tovrstnih izkušenj, ob tem pa sem delala še 4. letnik fakultete. In zdaj sem del ekipe Pop In že osem let.

Si takrat vedela, kaj te čaka? Oziroma te bom vprašal tako: bi privolila, če bi vedela to, kar veš zdaj po vseh teh letih?

Ja, zagotovo. Tako v tistem obdobju kot še danes mi je to delo pisano na kožo. Sem nočni človek, super mi je, da lahko zjutraj malo dlje spim in sem potem brez težav na terenu tudi do štirih zjutraj. Poseben užitek so mi sprva predstavljali koncerti, res je zanimivo videti in doživeti toliko različnega dogajanja in spoznati toliko ljudi. Res pa je, da se po letih takšnega dela naveličaš na take stvari hoditi zasebno. Opažam, da je bilo pred leti veliko več koncertov, zdi se mi, da sem bila vsak teden na treh ali štirih povsem različnih, en dan Modrijani, naslednji dan Big Foot Mama, potem pa še Slash. In ja, po petih letih dela sem zasebno nehala hoditi na koncerte in s tem sem znova začela šele maja letos. Počasi spet obujam ljubezen do tega.

Kakšni so komentarji prijateljev, znancev? Mogoče kaj v smislu 'Kako je tebi lepo, ko samo po žurih hodiš'?

Ne, ljudje, ki me poznajo, mi tega nikoli ne rečejo, ker vidijo, da ni vse tako lahko, kot je sprva videti. Pogosto pa to poslušam od ljudi, ki me ne poznajo, ki vidijo samo končni izdelek na televiziji, se pa ne zavedajo, kako izgleda celoten proces. Enkrat sem govorila z neko punco in med pogovorom sem omenila, da grem zvečer službeno na koncert Bajage in bila je navdušena, da bi takoj zamenjala z mano. In sem ji povedala, da lahko, ampak da to pomeni, da mora biti naslednje jutro po koncertu ob 9.00 že na nekem drugem dogodku, potem spet ob 11.00 in ob 14.00 v službi vse tri prispevke zmontirati. Nato pa čakati do 23.00, ko je čas za naslednji teren. Na koncu ni bila več tako navdušena. Ja, nekateri mislijo, da hodim na žure, poberem tri izjave, se napijem, prespim ves dan in naslednji večer vse to ponovim. Ne vem, mogoče mislijo, da se prispevek naredi sam ali pa je za to zadolžen kdo drug. Ampak ne, treba je sedeti v redakciji in vse to narediti sam. Zato prijatelji dobro vedo, kaj delam. Kolikokrat sem jim morala odpovedati kave, večerje … zato se dobro zavedajo (smeh).

Vsekakor je delo zagotovo zabavno, a verjamem, da tudi naporno. Kaj bi izpostavila kot največji izziv, ki se ga ljudje mogoče ne zavedajo?

Meni izziv predstavlja to, da se vedno znova spomnim nova, zanimiva vprašanja. Sploh ko si na kakšnih tradicionalnih dogodkih in se trudiš, da si vsako leto zanimiv. Vem, da se najbrž ljudje ne spomnijo, kaj si ti delal lani, ampak jaz vem. To je izziv. Treba je paziti, da so vprašanja dobra, zabavna, da niso sama sebi namen in seveda najbolj pomembno: kakšni bodo odgovori. Izziv je včasih tudi v redakciji, ko začneš pripravljati prispevek in vidiš, da izjave morda niso tako zanimive, kot si sprva predvideval.

Se še kdaj naredi, da imaš tremo?

Ja, jaz imam vedno tremo (smeh). Intervjuji, ki jih delam s svetovno znanimi zvezdniki, so mi vedno naporni, še zdaj se nisem navadila na to. Prideš tja, čakaš, prideš na intervju, se predstaviš, na voljo imaš pet minut in greš ven, to je to. V teh petih minutah ne moreš navezati osebnega stika s človekom, pomembno pa ti je, da dobiš dober material. Velikokrat je vse odvisno tudi od razpoloženja intervjuvanca. Sicer pa javljanja v živo! Po osmih letih se mi še vedno tresejo kolena, še vedno se mi zgodi, da v trenutku pozabim, kaj sem si pripravila in to mi je še vedno travma. Veliko raje sem v ozadju.

Katere svetovne zvezdnike pa si imela čast intervjuvati, imaš kak seznam?

Ne, ampak mogoče bi bilo dobro, če bi ga imela, ker močno pozabljam (smeh). Velikokrat me to kdo vpraša in v tistem trenutku se ne morem spomniti. To se mi je npr. zgodilo lani, ko smo pred novim letom delali pregled leta in na misel sta mi prišli samo Rebel Wilson in Hailee Steinfeld, ker sem ju intervjuvala ravno nekaj tednov pred tem v Berlinu. Potem pa se naenkrat spomnim, da sem na rdeči preprogi ujela Matta Damona in Georgea Clooneyja. Dve največji svetovni zvezdi, jaz pa sem nanju pozabila (smeh). Sicer pa sem imela intervju s celotno zasedbo filmske franšize Hitri in drzni. Tudi s Paulom Walkerjem, približno pol leta pred njegovo smrtjo. Pogovarjala sem se še z zasedbo filma Dracula Untold, torej Luke Evans in Charles Dance, ob izidu filma Jurassic World sem imela intervju s Chrisom Prattom in z Bryce Dallas Howard. Potem pa še Kevin Hart, Renée Zellweger, Patrick Dempsey … No, teh se spomnim. Zagotovo sem še koga pozabila (smeh). Ti intervjuji so super, češnja na vrhu torte, ampak potem prideš nazaj, zmontiraš prispevek in greš naprej na vsakodnevno dogajanje. Ko čez čas vidiš kakšno fotografijo, pa se spet spomniš na to.

Zdaj te moram seveda vprašati, kako se spominjaš Paula Walkerja?

Ful je bil prijazen in ful je bil lep (smeh). Kaj hočemo, res je bil lep! V živo je pa sploh lep (smeh). Ne, moram poudariti, da sem bila njegova velika oboževalka in nasploh oboževalka franšize Hitri in drzni, tako da mi je bilo zares zanimivo. In ja, lep je bil in ko sediš manj kot meter od njega, je bilo zelo zanimivo, čudno in vmes sem malo pozabila, kako mi je ime in kaj delam tam, ko sem se malo preveč zagledala vanj. Ampak res je bil lep. Sicer pa ja, prijazen, imel je prijetno energijo, ampak moram priznati, da je Vin Diesel po energiji veliko bolj izstopal in na koncu sem si veliko bolj kot Paula zapomnila Vina. Mislim, da me je začutil, kako sem bila živčna. To je bil moj edini intervju do zdaj, kjer smo stali, tako da so se mi povrhu vsega tresla kolena in zeblo nas je, ker smo bili zunaj, deževalo je, pihalo je, šest ur sem čakala na to. In res me je začutil. Ne vem, o čem je razmišljal, ampak že med intervjujem me je prijel za roko in jaz nisem mogla verjeti, že na posnetku se vidi, kako sem pobuljila. Po koncu intervjuja sem se zahvalila, on pa me je nenadoma objel in jaz sem bila povsem v krču. Za sekundo sem se izgubila in v tistem trenutku sem mu z najbolj piskajočim glasom rekla, da ga obožujem. Mene so vlekli stran za kabel mikrofona, on me je še vedno objemal, Michelle Rodriguez je umirala od smeha, kamera se je tresla, ker se je smejal tudi snemalec. Res nerealno. In potem me spusti in jaz sem se nekako spet zavedla same sebe in sem se želela izvleči iz te sramote, če temu tako rečem, in sem mu rekla še, da obožujem njegov lik Riddicka, ki ga je igral v nekem drugem filmu. In on mi nenadoma reče, če mi lahko zaupa skrivnost in mi pove, kakšen bo njegov lik v novem filmu. Jaz sem bila res v sedmih nebesih, nisem mogla verjeti, da se to dogaja. Potem pa sem prišla ven v sobo z novinarji, kjer je tudi monitor, na katerem lahko spremljaš intervjuje, kjer so bili takoj dolgi nosovi, ker me je objel. To je bila res nerealna izkušnja, to se po navadi ne dogaja. To je zagotovo eden najboljših trenutkov moje kariere.

Koga si želiš dobiti pred mikrofon, pa ti še ni uspelo?

Hmm … Dobro vprašanje. Po eni strani si zares želim Roberta Downeyja Jr., ki mi je zelo zanimiv, po drugi strani pa se ga bojim, je zabaven, a se mi zdi, da se lahko hitro obrne. Tega me je malo strah. Kot velika ljubiteljica Avengersov si seveda želim govoriti tudi s celotno zasedbo teh filmov, to bi bilo noro, ampak se zavedam, da bi bilo zelo neprijetno, če bi bili slabe volje. Tako izkušnjo sem imela s Charlesom Danceom. Sicer je legendaren britanski igralec in meni zelo ljub, ampak sem ga dobila v napačnem trenutku. Zadnji intervju pred kosilom. Bil je malo slabe volje, utrujen, lačen. Razumem, da je naporno tri ure odgovarjati na ista vprašanja, ampak malo me je hotel prepričati, da nisem naredila raziskave, ki pa sem jo. In še dobro, da sem jo, ker se mu tako nisem pustila in ko je videl, da sem resna, je bil zelo prijazen. Na začetku pa res ni bilo prijetno. In res nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ, ko prideš na tak intervju.

Kako si glede na naporen urnik vzameš čas zame in kaj takrat počneš?

Gledam filme in serije (smeh). Saj je naporen urnik, ampak še vseeno nisem vsak dan v službi. Si prisoten mentalno, odgovarjaš na maile, ampak to mi ne predstavlja težave, ker tega ne dojemam kot breme. Občasno seveda pride, da imaš malo dovolj, a potem hitro mine. Takrat si vzameš malo več časa za prijatelje, greš na potovanje in si tako nabereš novo energijo. Imam pa svoj vsakodnevni ritual, in sicer si takoj, ko pridem domov, vklopim glasbo. Glasba je vedno prisotna v mojem življenju. In tudi filmi, po navadi sem v kinu vsaj enkrat na teden.

Zaradi svoje barve las, ki jo sicer pogosto menjaš, si zelo opazna. Od kod navdih in želja po tem?

Jaz sem drugače blond (smeh). Oziroma takšna slovenska mišje siva. Mislim, da sem se prvič pobarvala, ko sem imela 18 let, neke blond pramene sem si naredila, za kar mi je bilo takoj žal. Se mi je zdelo, da res ne ustreza moji osebnosti, sploh v času srednje šole, ko sem poslušala metal, hard rock in punk. Mamo sem morala kar nekaj časa prepričevati, da mi je dovolila, da se pobarvam, pa še to s kano. In po nekaj mesecih se ni hotela več ukvarjati s tem in mi je dovolila, da se pobarvam s pravo barvo za lase. Izbrala sem neko fluorescentno rdečo in mi je bilo top. Potem pa sem počasi začela s spremembami, začela tudi kombinirati dve barvi naenkrat in saj ne vem … Vse sem imela, razen rumene in rjave. Celo bela sem bila, kar je bilo grozno, ker mi je zažgalo lasišče. Aja, potem sem se še zabrila, vmes sem imela celo tri barve. Skratka, ogromno vsega, kdo ve, kako so si te barve sledile. Nobena ni zdržala več kot dve leti, po navadi še veliko manj. No, modra barva las mi je bila zanimiva še iz srednješolskih časov, a za to sprva nisem imela poguma. Potem pa sem ga zbrala, tudi zato, ker sem vse druge barve že poskusila. Prve tri mesece sem bila sicer zelena, ker modra sprva ni prijela, zdaj pa sem modra že štiri leta, barvam si samo narastek. Trenutno iščem neko novo barvo, ne vem, kaj bi si dala.

Kakšna učenka si bila?

Povprečna. Ni se mi dalo učiti, a sem na koncu vedno vse naredila. Nisem se marala učiti, še zdaj se ne maram. Povprečna, ja. Bila sem prav dobra, imela sem enke, petke in vse ocene vmes. Pomembno mi je bilo, da naredim in obdržim Zoisovo štipendijo in da se imam dobro. Učila sem se, kolikor je bilo pač treba, nisem pa bila nad tem navdušena.

Kdo je zate superženska?

Zame je superženska moja mami. Ker je pač moja mami (smeh). Se mi zdi, da noben človek nima lahkega življenja, vsi imamo izzive in težave, s katerimi se soočamo. Mislim, da je vsaka ženska superženska, če svoje življenje živi, kot si ga želi in ko zmore vse, kar se tiče službe, kar se tiče otrok, še posebej, če ostaneš sama z njimi. Ja, vsaka ženska je superženska.