Če začneva povsem na začetku: kako se spominjaš svojega otroštva?

Imela sem zelo lepo otroštvo, Slovenija mi je dala svobodo, ki je mogoče veliko držav nima. Poleg tega pa bi lahko rekla, da je bilo moje otroštvo pol dubrovniško, saj je oče iz Dubrovnika, zato sem tista lepa poletja preživela tam, kar je bilo super. Ne morem reči, da se otroštva spominjam po kulinaričnem smislu, je pa bilo zelo pozitivno in igrivo, otroško. Nič mi ni manjkalo.

Kaj pa si si v otroštvu predstavljala, da boš nekoč počela?

To je dobro vprašanje, ker sem ravno pred kratkim razmišljala, kako imamo kot otroci neke velike želje, ki jih potem sicer mnogi izpolnimo, a mogoče na drugačen način. Jaz sem želela biti hollywoodska igralka, Julia Roberts je bila moj idol. No, zdaj nisem igralka, sem pa na televiziji, sem voditeljica v kulinarični oddaji, tako da na nek način sem to željo izpolnila. V gimnazijskih letih sem pa želela iti po maminih stopinjah in postati novinarka.

Velik uspeh Tereze Poljanič na Good Food Festivalu v Dubrovniku

Tvoja zgodba je zdaj že dobro znana, z zdravo prehrano si se začela ukvarjati, ko sta za rakom zbolela tvoja mama in partner. Kako si oz. ste se prehranjevali prej?

Zelo slabo. Tega nismo delali zavestno, a oba starša sta novinarja in v takšnem poklicu si je nemogoče splanirati urnik, za rutino ni prostora, sploh če imaš zraven še otroke. Verjamem, da sta oba delala po najboljših močeh. Enostavno je izbira predpripravljenih obrokov tako pogosto prisotna, da verjameš, da je to dobro za tvoje telo. Ko se začneš poglabljati v te izdelke, pa vidiš, da to ni tako. Moji mami in partnerju je to pokazala bolezen in takrat smo se ustavili in pogledali, kaj dajemo na krožnik. Pred tem je bil hladnilnik vedno prazen, mogoče se je našla kakšna redkvica, shramba pa je bila polna sladkega. Velikokrat smo bili tudi v restavracijah, za katere vemo, da pogosto na žalost ne strežejo najkvalitetnejše zelenjave. Potem pa smo zasadili ogromen zelenjavni vrt in ko vidiš, kakšen okus je tam, se ti odpre povsem druga zgodba. in kot rečemo na Novi Zelandiji: 'We were hooked.' In ostalo je zgodovina.

Ali je to edina sprememba življenjskega stila?

Vse smo spremenili. Zagotovo podpiramo konvencionalno medicino, a smo se začeli ukvarjati tudi z alternativno, jaz sem se začela ukvarjati še z eteričnimi olji. Sprejeli smo nov kulinarični in duhovni način, torej nismo zamenjali samo sestavin, ampak tudi spremenili način, kako se do hrane obnašamo, kaj zavržemo, da si vzamemo čas, da se usedemo, ko jemo. Prehrana s tem vrtom se mi zdi, da je res sklenila nek življenjski krog.

Kaj lahko za ohranjanje zdravja naredimo sami? Pogosto slišimo izgovor, da ni časa.

Mislim, da imamo vsi čas, da poskrbimo za svoje telo. Sicer nas bo telo sámo ustavilo, takrat pa bo prepozno in potrebovali bomo trikrat več časa. Imamo pa čas, da visimo na družbenih omrežjih, ko bi lahko ta čas namenili pripravi kosila ali večerje ali pa malice za naslednji dan v službo. Zelo enostavno je, samo nekje moramo začeti. Dovolj je majhen korak. Na primer da poiščemo ekološke sestavine, si splaniramo, kaj bomo čez teden pripravljali in tako je takoj lažje. Ko to obvladamo, postane vse avtomatsko in enostavno.

Zakaj ravno Nova Zelandija? Vem, da tam živi tvoj oče, pa vendar ... lahko bi šla kamor koli?

V bistvu ne. Tam sem zaradi očeta dobila državljanstvo in posledično partner partnersko vizo. Kot sem omenila prej, sem si kot majhna želela postati igralka in posledično že razmišljala o tujini, zanimalo me je, kakšno je življenje izven naših meja. In Nova Zelandija je bila najlažja možnost. S partnerjem Žigo sva razmišljala tudi o Ameriki, a bi bili spet novi stroški. Nova Zelandija je meni predstavljala velik premik, tudi v kulinaričnem smislu, saj so tam v kulinariki zelo dobri, Žiga pa se je našel v filmski industriji, saj so štirje letni časi tam zamaknjeni in pogosto tja pride ameriška filmska produkcija, kar mu je predstavljalo izziv in napredek.

Živela si tudi v Ameriki, ki je znana po zelo nezdravi, hitri prehrani. Si lahko predstavljaš, da bi to, kar počneš zdaj, počela tudi tam?

Odvisno, kje. Amerika je ogromna, imajo ta pečat, da so nezdravi, ampak jaz sem bila v Santa Monici v Kaliforniji, kjer so z zdravjem obsedeni. Vsi se ukvarjajo z jogo, vsi se rekreirajo, zdrava prehrana je na vsakem koraku. Zato si predstavljam, da bi tam lahko to počela, ampak meni tam manjka zgodba. Tam sem se naučila ogromno, veliko tehnik, nimajo pa take zgodbe, kot jo imamo npr. v Sloveniji. Ni kulture, zgodovine, iz kje te sestavine dejansko prihajajo. V šoli smo sicer dobili ekološke sestavine, a že zapakirane in jaz nisem imela direktnega stika s kmetom, kot je tukaj povsem enostavno. Tu grem samo na tržnico, k njim domov, lahko skupaj nabiramo, vse je zelo naravno. Tam pa to predstavlja težavo, saj sestavine prihajajo od povsod. Sprva sem želela svojo izobrazbo v Ameriki nadaljevati, a me je potem ravno to odvrnilo in sem razmišljala o vrnitvi v Slovenijo ali pa celo o Italiji, kjer je znan koncept od kmeta naravnost na mizo, kjer sestavine, preden jih prineseš v kuhinjo, čutiš in vonjaš. Skozi svojo kulinarično zgodbo vidim, da vse bolj prihajam h koreninam, tako bo tudi v 3. sezoni oddaje 'Zdravo, Tereza!' in zdi se mi, da ne moremo gledati hrane zgolj kot hrano v kuhinji, saj se ne začne tam, ampak v zemlji.

Kaj je najbolj nerealna predstava, ki jo imamo Slovenci o Novi Zelandiji?

Da je veliko lepša kot Slovenija, da je tam veliko boljše in da se veliko bolj zdravo prehranjujejo. To ni res, angleška kultura je tam zelo razvita in za zajtrk pogosto jedo fižol in slanino, velike težave imajo s prekomerno telesno težo. Moj osebni vidik je tak, da Nova Zelandija ni lepša od Slovenije, ker imamo enake kvalitete na malce drugačen način in seveda v manjšem obsegu. Je pa težko, ker se moraš takoj postaviti na svoje noge, saj si tam sam. Ni čudežna dežela, ki bi ti na pladnju postregla karierne priložnosti. Zdaj sem tam že pet let in zdaj vidim tako slabosti kot prednosti. Vedno pa se je lepo vrniti domov in takrat ga vidiš na povsem drugačen način.

Kakšno je dejansko življenje tam, kako se razlikuje od Slovenije? Kaj te je najbolj šokiralo?

Pozitivno je to, da so zelo neobremenjeni. Ne gledajo na to, kaj oblečejo za v mesto, po ves dan so v športnih oblačilih, pozimi hodijo bosi v trgovino, kar me je zelo šokiralo. Tudi mojo mami, ko je prišla na obisk. Sprva je mislila, da so brezdomci, a to je tam povsem običajno. Zelo so povezani z naravo, kar mi je sicer zelo všeč, saj imajo tak odnos tudi v službi in prijateljstvih. Ni nekih hudih pričakovanj, kaj bi moral in kako hitro moraš nekaj narediti. To je sicer pozitivno, a je lahko obenem tudi negativno, saj se zaradi tega mogoče na človeka ne moreš povsem zanesti. Tudi v službah gre veliko bolj počasi, kot smo tega vajeni Slovenci. Mi bi vse hitro, če bo treba, bomo delali do enih zjutraj, tam pa ni tako. Bomo naslednji dan ali pa čez tri dni. Pa saj to je dobro. Ja, saj nam čas beži, a najprej si moramo vzeti čas zase. Seveda pa moram izpostaviti tudi kulinariko. Zelo so odprti do različnih kultur, saj smo tam vsi priseljenci, Maori so jedro njihove kulture, sledijo Angleži. Ker nas je toliko priseljencev, ni prostora za rasizem, vsaj jaz ne čutim, da bi delali razlike.

Ti se še vedno obuješ za v trgovino?

Ja (smeh). Tega ne bom opustila, ni šans. Oni grejo potem domov in jaz ne vem, kaj počnejo. Ali si operejo te noge ali ne? Ja, še vedno se obujem (smeh).

Tvoj stil je vedno zelo dodelan, ampak umirjen. Kako izbiraš oblačila, v čem se najboljše počutiš?

Najboljše se počutim v udobnih oblačilih, vedno pa gledam, da so barvne in šik. Nikoli se ne oblečem v kakšne preveč oprijete kavbojke ali kaj preveč seksi, se mi zdi, da sem bolj domača, umirjena, kot si rekel sam. Ampak vedno pa barvasta, nikoli v črnem!

Kako je videti tvoj jutranji ritual?

Trenutno nisem najbolj ponosna na svoj jutranji ritual, saj še vedno snemamo oddajo, tako da sem malo 'all over the place'. Ko pa sem pridna, se zjutraj zbudim in potem 20 minut meditiram. Priznam, da sem se zelo težko odvadila, da nisem takoj zjutraj gledala na telefon. Potem na tešče spijem tri decilitre tople vode in probiotike, sledi pa preprosta ovsena kaša za zajtrk in nato pregledovanje mailov in priprava na dan.

Se ti sicer zdi, da ima to, da si ženska, kakšne posebne prednosti ali slabosti?

Hm, dobro vprašanje. Jaz sem zelo ponosna, da sem ženska in mislim, da imamo predvsem v današnjem času veliko prednosti, da se izražamo in da delamo kariero, pri čemer nas tudi moški zelo podpirajo. Mogoče so slabosti v filmski industriji, kjer nas včasih še vedno podcenjujejo, ampak večinoma imam pozitivne izkušnje. Zdi se mi, da je biti ženska v današnjem času zelo pozitivno, saj se lahko kreiramo, kot želimo in lahko smo zelo glasne!

V življenju si sprejela že veliko odločitev, za šolanje v Ameriki, za spremembo življenjskega stila, za selitev na Novo Zelandijo. Ti je pri teh odločitvah pomagala intuicija ali se odločaš bolj premišljeno?

Čisto po intuiciji. Tudi iz dneva v dan vedno poslušam, kaj čutim. Kot si me vprašal prej za otroška leta, se spomnim tudi tega, da mi je mami vedno govorila, da moram delati s srcem, tudi za fakulteto ni govorila, da naj izberem tisto, kjer bom dobila službo, ampak tisto, ki me bo veselila, saj se bo služba mogoče še skreirala sama. In res je imela prav. Jaz nimam neke tradicionalne službe, kreiram si svoje poti in mislim, da sem takšna, da sprejmem z odprtostjo vse, kar mi pride na pot. Poskusim, vidim, če bo iz tega mogoče nastalo nekaj, v čemer bom uživala. In če ne uspe, se ne sekiram preveč. Se malo, ampak grem naprej, šibam dalje in ko gledam svoje odločitve za nazaj, si najprej mislim, da sem s čim zapravljala čas, pa potem ugotovim, da ni bilo tako. V preteklosti sem imela že redno službo v marketingu, pa nisem uživala v njej, zato bi lahko tisto leto in pol dojemala kot zapravljen čas, saj zdaj delam povsem druge stvari. Ampak ne, v bistvu mi je dalo to neko drugo znanje, s katerim sem dobila druge možnosti za svojo kreativo. Sem kar ponosna na te izbire in da imam ljudi okrog sebe, ki me podpirajo. Mislim, da bi morali vsi s tako odprtostjo gledati na življenje.

Kdo oziroma kakšna je zate superženska?

Zame je superženska tista, ki bo vedno povedala, kaj misli, ki je samosvoja in samozavestna in dela tisto, kar čuti in ne zato, da bi ugajala. To mi gre najbolj na živce, da bi morala ugajati in biti neka slika predstave nekoga drugega. Verjamem v to, da je vsaka ženska, ki je v sebi res zadovoljna s tem, kar dela, ne glede na pot, ki si jo je izbrala, superženska in zdrava ženska. Ni vse v prehrani, to vedno poudarjam, če ti nisi zadovoljen s tem, kar delaš, ne boš mogel biti zdrav, ker psihično nisi zdrav. Superženska je zame tista, ki je v sozvočju sama s sabo.

Na koncu morava seveda omeniti tvojo oddajo. 'Zdravo, Tereza!' se vrača to nedeljo ob 17.40 na POP TV. Vemo, da je glavna sprememba ta, da si tokrat v Sloveniji in odkrivaš slovenske jedi. Kaj lahko torej pričakujemo in kako si ti na novo odkrila Slovenijo?

Pričakujemo lahko veliko srčnih zgodb Slovencev. Po petih letih na Novi Zelandiji gledam Slovenijo s povsem drugačnimi očmi. Kot sem rekla prej, začela sem pogrešati svoj dom, tudi v kulinaričnem smislu sem začela pogrešati tradicionalne jedi in tehnike, zato smo prišli na idejo, da bi se Tereza vrnila v Slovenijo na počitnice in s tem odkrivala, kaj nam Slovenija ponuja. Spoznali smo res čudovite ljudi, ki delajo s srcem, ki želijo spremeniti konvencionalna kmetijstva in tehnike, ki niso zdravi za zemljo, ob tem pa dokazati, da smo Slovenci sami sebi dovolj. Da smo dovolj dobri. Te zgodbe so me tudi najbolj navdihnile. Pa seveda ne bo manjkalo mojih receptov, ki še vseeno ne bodo tradicionalni, ampak v mojem stilu. To sem se naučila, to najbolj znam. Se bom pa učila od kmetov, podjetnikov, Slovencev nasploh. Učila se bom njihove tradicionalne tehnike, od tolminske frike, briškega toča, ajdovih žgancev ...

Še pred novim letom se vračaš na Novo Zelandijo. Kakšni so načrti za bližnjo prihodnost?

Najprej malo počitka. Govorimo, da je Tereza prišla na počitnice, ampak sem delala (smeh). Saj je bilo lepo in ne bi si mogla zamisliti lepših počitnic, a vseeno je bilo naporno. Potem pa upam, da izdam tretjo knjigo in da s svojimi izdelki mogoče prodrem tudi še na kakšen tuj trg.

Obstaja kakšna možnost, da se vrneš v Slovenijo ali ostajaš na Novi Zelandiji?

Ja, vedno! Sploh po tej sezoni sva se oba z Žigo, ki je tudi režiser oddaje, popolnoma zaljubila v Slovenijo in vidiva potencial. Naše mišljenje in kultura gre na boljše, česar mogoče niti midva prej nisva videla. Nova Zelandija zaenkrat ostaja drugi dom, saj Žigi predstavlja kariero in dohodek, v tem delu tudi zelo uživa, ampak kot vidite, sem pol tam in pol tu. Jaz prihajam in odhajam, ampak tudi ta način sem si izbrala z intuicijo, ker ne morem biti na enem mestu, kar je mogoče tudi dobro, saj prihajam iz poletja v poletje (smeh).  

Zamujene epizode prvih dveh sezon kuharske oddaje 'Zdravo, Tereza!' vas čakajo na VOYO.