V enem od intervjujev ste dejali, da so vam Carverja prvič približali starši. Se spomnite, kdaj ste ga prvič prebrali in kaj vas je takrat pritegnilo?

Ne spomnim se, kdaj sem ga prebrala prvič. Se je pa vsake toliko pojavil med mojim kupčkom knjig in vsakič me je prevzel. Res je tudi eden od najljubših pisateljev moje mame, po priporočilu očeta pa sem si ogledala še film “Short Cuts” (Kratke zgodbe, film Roberta Altmana op. a.), prav tako narejen po Carverjevih kratkih zgodbah. Zdi se mi, da te v sebi nosijo neko jasnost, brutalnost, celo banalnost življenja. Moram reči, da veliko krat, ko se kaj zgodi v vsakdanjosti, pomislim: to bi bil pa zanj lahko navdih za njegovo zgodbo.

Najsrečnejši par v predstavi je skupaj leto in pol. Citat, ki morda najbolje povzame, kje se večina zgodb konča, pa gre nekako tako: “Imela sva načrte. Potem pa …” Ste namenoma izbrali namesto mlajšega avtorja perspektivo nekoga, ki je starejši in je dal že marsikaj čez?

Prvo vprašanje dramaturga Jake Smerkolja Simonetija je bilo ravno: “V teh zgodbah je generacija štiridesetletnikov, petdesetletnikov. Kaj lahko mi povemo o tem?” Ampak na koncu nas je vse prepričalo prav to, kako Carver ni romantik, ne prodaja ameriških sanj. Tudi ne misli, da so vsi ti pari nujno nesrečni. Razume pa, da življenje prinese nepričakovane preobrate in da se je z njimi treba soočiti. Njegovo razumevanje ljubezni ni enostavno, ni na prvo žogo. Obstaja na tisoče zgodb o ljubezni. In to so tudi zgodbe o tem, kako je šlo kaj narobe, kako nekdo nečesa ni znal ali ni zmogel, kako ni naredil tistega, kar bi moral, tistega, kar bi lahko … Je pa predstavo obogatilo to, da smo skupaj delali predstavniki različnih generacij. Vsak je dodal svoj pogled.

Povejte mi več o tem, kako je predstava nastala.

To je še vedno projekt, narejen v okviru Akademije. V sedmem semestru delamo koprodukcijo Akademije in Drame, ki nam da na voljo prostor, tehniko in igralce iz svojega ansambla. Najlepše je, da ti je pri izbiri projekta, se pravi besedila oziroma neke predloge, dana popolna svoboda.

Z dramaturgom sva tako izbrala kratke zgodbe in jih prinesla na prvo vajo. Nato smo delali skupaj, zato je to res kolektivni avtorski projekt. Prebrali bi zgodbo in poskušali ugotoviti, kaj bi morali iz nje vzeti. Veliko je bilo improvizacij. Tako smo delali dva meseca in vse je nastajalo zelo organsko – tudi iz napak pa iz asociacij, različnih referenc, ki smo se jih spomnili, nanje naleteli med samim delom ... Pravzaprav sem prvič ustvarjala predstavo, kjer se je vse odvijalo tako mirno in enostavno.

Nekaj časa je že minilo, odkar sem brala Carverja. Toda ne spomnim se, da bi bil tako duhovit, kot je predstava. Ste šli namenoma v to smer?

Počasi smo začeli vsi razumeti, da težkih stvari ne smeš podajati na težek način. Tako lahko hitro izgubijo svoj pravi naboj. Carver morda ni ravno duhovit, ima pa distanciranost. To, da umirajo otroci ali propadajo zakoni, nikoli ne pove dramatično, temveč klinično, kot dejstvo. In včasih so te grozne situacije, ko jih postaviš na oder, celo same po sebi že nekoliko absurdne, kar lahko proizvede smeh. To je zanimiva stvar, ki se ti lahko kot gledalcu zgodi v gledališču: nečemu se smejiš, potem te naenkrat prešine, čemu se smejiš in tvoj smeh zamre.

Bi rekli, da vam je ta predstava kaj pustila? Ste spoznali kaj novega o življenju?

Nemogoče je delati predstavo o nečem, kar se te ne tiče. In ljubezen je že takšna tema, ki se ji nihče od nas ne more izogniti. Res je, da zaradi let še nimam toliko izkušenj z odnosi, ampak prav zato je toliko bolj neprecenljivo biti del skupine ljudi različnih starosti in ozadij, ki se iskreno pogovarja recimo o varanju. Ne vem, če je čisto res – ampak rada bi rekla, da z vsako tako predstavo kar malo odrastem.

Kakšne so pri nas razmere za mlade režiserje?

Morda Akademijo konča več ljudi, kot jih naš gledališki prostor lahko sprejme, vendar se mi zdi, da so gledališča odprta tudi do mlajše generacije režiserjev. 

V enem od starejših intervjujev ste dejali, da bolj malo spite, ker imate sicer slabo vest, da bi ta čas lahko porabili drugače. Kako stresen je vaš poklic?

Mislim, da sem bolj pomirjena, kot sem bila včasih. Vendar je res, da se mi zdi spanje veliko krat še vedno potrata časa. Pri stresu pa vse bolj razumem, da je veliko odvisno od tebe, od tega, koliko si ga ustvariš sam. V tem sem žal še vedno precej dobra. Zapadem v usodno pomembnost projekta, kar ni dobro, saj se s tem izgublja sproščenost, ki je ključna za kreativnost. Je pa v takih trenutkih res pomembno, kakšno ekipo imaš okrog sebe. Kako strogi ali nežni znajo biti s tabo, ko je to potrebno.

Ko je bila premiera, ste gledali predstavo?

Malo sem bila v lučni kabini, malo sem se sprehajala po gledališču. Nisem mogla ves čas gledati. Sicer pa tudi verjamem, da moraš narejeno predstavo spustiti. Prepustiti jo moraš igralcem in posledično gledalcem. A bolečina nas, režiserjev, je, da včasih, ko je proces delanja tako prijeten, potrebujemo nekaj časa, da narejen projekt – praktično kot ljubezen, malo prebolimo. Sama sem zato kaj hitro po premieri začela delati naprej. Trenutno v Novi Gorici asistiram Januszu Kici pri študiju Macbetha.

Preden ste se vpisali na študij gledališke režije, ste doštudirali primerjalno književnost. Kako ste se odločili za spremembo?

Gledališče mi je bilo vedno ljubo, ampak na režijo se nekako nisem upala vpisati. Ne vem točno, zakaj. Potem pa se mi je zgodilo neko naporno obdobje, ko so se mi mnogi strahovi začeli zdeti neutemeljeni. Tudi to, da ne bi bila sprejeta, mi ni bilo več tako grozno. Poskusila sem in bila uspešna. Neprecenljiv občutek je res čutiti, da bi rad to, kar študiraš, delal še dolgo. To je neka sreča in gotovost, ki mi jo je prinesel ta vpis na drugi študij.

Je kot ženska v tem poklicu težje?

To je poklic, ki še vedno velja za moškega, čeprav se situacija zelo spreminja. Kontekst tradicije je vzpostavil, da je za ta položaj avtoritete in odgovornosti bolj primeren moški, kar po mojem seveda absolutno ne drži. Trenutno tudi opažam, da vse več besedil, zgodb, ansamblov prav zahteva, da se to spremeni. Akademija sprejema na ta študij več študentk, poleg tega imamo v Sloveniji režiserke, kot so Mateja Koležnik, Nina Rajić Kranjac, Mirjana Medojević, ki so začele postavljati popolnoma nove standarde. Podobno v dramatiki tudi Simona Semenič. Zagotovo je to tema, ki bo vsakič znova aktualna in absolutno zahteva pozornost.

Tukaj si lahko preberete še intervju z dramatičarko Simono Semenič.