Na Facebooku si zapisala, da je bil tajski boks tvoja dolgoletna želja, ki si jo lani tudi končno uresničila. Kaj je bilo tisto, zaradi česar si si rekla, 'ok, zdaj je pa čas'?

20 let nazaj sem se spogledovala s klasičnim boksom. Samo spogledovala – in pri tem je tudi ostalo. Potem je prišla nova služba (voditeljica oddaje E+ na Kanalu A, op. a.), selitev v Ljubljano in o boksu sem vedno manj razmišljala, misel pa dokončno opustila po rojstvu Miše Zarje. Do pomladi 2018, ko sem se vedno večkrat ujela v razmišljanju, da bi pa vendarle poskusila. Nikoli, tudi čez 10, 20 let si namreč za nobeno stvar ne želim očitat – zakaj nečesa nisem. Ne bom rekla, da je bila ločitev razlog za tajski boks. Je pa bila vsekakor prelomnica, da spremenim sebe – na bolje. In mirno lahko rečem, da mi s pomočjo tajskega boksa to tudi uspeva. Gre namreč za šport, ki ohranja vrednote, na katere v današnjem hitrem tempu življenja pozabimo, hkrati pa omogoča, da se posvetimo samim sebi.

To je bilo zate nekaj povsem novega in vsi vemo, da nas je pogosto strah, ko moramo zapustiti cono udobja. Kako si ti premagala ta strah?

Tako, da sem strah “spremenila” v izziv. Če bi razmišljala o strahu, bi verjetno zelo hitro prišla do stereotipov povezanih s tajskim boksom – da je brutalen in nasilen šport, da ni primeren za ženske in da se bom zagotovo poškodovala. No, danes lahko rečem, da nobeden od stereotipov ne drži; hkrati pa se v enem letu odkar treniram še nisem poškodovala, pa sem dokaj nerodna (smeh). Tu in tam kakšna modrica, ampak 'ništa strašno'. V bistvu, na treningih se ni poškodoval še nihče; drži pa, da pridno upoštevamo trenerjeva navodila.

Rekla si tudi, da je bila prva ura vse prej kot enostavna. Marsikdo bi takoj vrgel puško v koruzo, ti pa nisi. Kaj te je gnalo naprej?

Trma. Nikoli se ne predam takoj, nikoli. Odneham šele takrat, ko vem, da sem dala vse od sebe, naredila maksimum, pa nečesa denimo nisem zmogla, dosegla, spremenila … Do takrat pa trmasto vztrajam in se “borim”. In isto je bilo s tajskim boksom. Iskreno, po prvi uri sem se spraševala, če si tega dejansko res želim. Moja kondicija je bila na psu, udarci so se mi zdeli kot znanstvena fantastika, roke in noge niso bile usklajene (smeh). Čisto preveč sem morala razmišljat’ in trenerja Andreja Žvegliča, ki je lastnik najvišjega strokovnega naziva v tajskem boksu pri nas, selektor slovenske reprezentance v tajskem boksu in predavatelj športne integracije, me je bilo malce strah (smeh). Dejstvo je, da če bi odnehala po prvem treningu, danes, ko nisem več rosno mlada (smeh), ne bi bila v svoji najboljši formi. 

Ponavadi se ženske izgovarjamo na otroke, službo, preveč obveznosti ... da ne naredimo nekaj zase. Si tudi ti to počela prej?

Vsak izgovor pride prav, a ne? (smeh) Pa saj izgovori niso samo ženska domena. Najlažje je reči, da smo ponoči premalo spali, da je za nami hudo naporen dan, da je konstelacija planetov neugodna (smeh) … Ne iščem izgovorov in treniram tudi takrat, ko se ne počutim najbolje, ko je polna luna (smeh), ko imam slab dan. Sploh takrat je boksarska vreča moja najboljša prijateljica (smeh).

Kako ti uspe zdaj usklajevati vse obveznosti in še vedno najti čas za tajski boks?

Naučila sem se čarat’ (smeh). Držim se istega pravila kot pri peki sladic – da je dobra organizacija več kot pol narejenega dela. V tem primeru lahko zahvaljujoč dobri organizaciji treniram 4x tedensko uro in pol. Prednost ima seveda Miša Zarja; njene šolske obveznosti in ostale aktivnosti. Imam pa to srečo, da gre z veseljem z mano v dvorano. Tajski boks zaenkrat še ne trenira, a kot pravi, razmišlja o tem (smeh). Dejansko lahko začne kadar koli, saj imamo v klubu tudi otroško skupino. Če se vrnem k vprašanju. Težko, pa vendar sem se sprijaznila s tem, da včasih zaradi treningov in vseh ostalih obveznosti doma ne bodo npr. tla pravočasno pomita ali zlikano perilo. Ampak, saj vse to počaka (smeh).

Po enem letu ... Kaj bi rekla, kaj vse se je spremenilo? Kako si se spremenila ti?

Uf, to bi morali vprašati druge (smeh). V letu dni se veliko spremeni. Tako kot sem zapisala v Facebook objavi – zahvaljujoč tajskemu boksu sem v najboljši možni formi; srečna, žarim, ljubim, živim. Spremenila sem se karakterno; se naučila potrpežljivosti in danes traja bistveno dlje, da me kdo ali kaj vrže iz tira, če sploh. Tajski boks je postal moj način življenja in je postavil temelje prihajajočim projektom. 

Kako pa so spremembe sprejeli tvoji bližnji in tisti, ki te poznajo? Kaj ti ponavadi rečejo?

Največkrat, da žarim (smeh). Koliko kilogramov sem do sedaj izgubila in predvsem, kako mi je uspelo. Iskreno, ne vem, koliko kilogramov sem izgubila. Veliko. Nisem se tehtala prej in se tudi zdaj ne. Nisem obremenjena s tem, kakšno številko pokaže tehtnica, pač pa mi je veliko bolj pomembno, da se odlično počutim. Ampak moramo se zavedati, da niso samo treningi. Pomembna je tudi prehrana. Sama nisem želela jedilnika, ki bi določal, kaj in kdaj lahko jem. Ali da moram na primer tehtati obroke. Spomnim se, da sem Andreju rekla: “Vso hrano mi lahko vzameš, samo ne vzemi mi kave z mlekom (smeh).” In mi je ni. Namesto jedilnika sem dobila simpl prehranski načrt, ki se ga držim še danes in ki glede na odzive, več kot odlično funkcionira.

Kaj te je pri vadbi najbolj navdušilo in komu bi jo priporočila?

Tajski boks je med drugim vrhunski kardio trening, “ubijalec” stresa in kilogramov (smeh) in se ga lahko vsak nauči. Z rednimi treningi se izboljša gibljivost, moč in vzdržljivost. In čeprav na prvi pogled mogoče ne izgleda tako, je odlična vadba za ženske. Ne zgolj iz samoobrambnega vidika. Meni osebno je dal veliko več kot na primer fitnes, aerobika in ostale dvoranske vadbe, ki sem jih obiskovala. Čeprav treniram v mešani rekrativni skupini in imam moškega sparing partnerja Sandija, se vsak petek z veseljem pridružim puncam v ženski skupini.