Jurij Zrnec: 'Nič ni samoumevno'

"Težko rečem, da človeka pritegne žalost, me je pa pritegnila resnica. Predvsem pa čas, v katerem se film dogaja, saj je to tudi moje otroštvo. Zato sem imel občutek, kot da gre za nekakšen časovni stroj."

"Nisem imel kakšnega posebnega pristopa, preprosto sem vstopil v zgodbo. Seveda je bilo nekaj priprav in razčiščevanja, ob tem pa sem v tej zgodbi deloma prepoznal tudi svojega očeta, kar mi je bilo še dodatno blizu. Na neki način sem si dal duška drugače, kot bi si ga sicer sam."

"Energija je bila res fantastična. Postali smo ena prava mala družina. Bilo je veliko solz, kar je pri takšni zgodbi povsem razumljivo, hkrati pa tudi veliko smeha in sproščenosti. Delo je potekalo zelo nestresno in dnevi so minevali hitro, zato mi je bilo na koncu kar žal, da se je snemanje zaključilo."

"Tak projekt prinaša veliko odgovornost in zahteva precej discipline. Zdi se mi, da se je treba takšnih zgodb lotiti z veliko mero iskrenosti. Verjetno se moraš pripraviti nekoliko bolj kot pri fikciji, kjer si lahko marsikaj izmisliš. Tukaj pa moraš slediti resnici in ostati zvest zgodbi."

"Razlika je precejšnja. Komedijo sam dojemam kot nekakšno matematiko, kjer mora biti vse zelo natančno pripravljeno, da rezultat deluje. Pri tem moraš ves čas opazovati, kaj deluje in kaj ne. Pri takem žanru pa se mi zdi, da je formula ta, da si brutalno iskren. Vlogo moraš graditi zelo osebno in poglobljeno, saj le tako pridejo stvari naravno na površje. Ne moreš jih prikazovati od zunaj, kot je to mogoče pri komediji. Tukaj moraš biti zelo poglobljen in iskren."

"Zelo. Bilo je nekaj dni, ko sem po snemanju samo obsedel. Tudi po koncu snemanja sem potreboval nekaj časa, da sem se znova ujel. Takšna zgodba te spremlja in ni nekaj, kar bi lahko preprosto odložil. Nosiš jo s sabo, zato moraš biti do sebe zelo pozoren in nežen, ker si v občutljivem stanju. Takšna izkušnja te tudi nekoliko spremeni."

"Upam, da ga bodo poskušali razumeti. Janeza sem tudi sam skušal razumeti in na nek način opravičiti, ne zato, ker bi opravičeval njegova dejanja, ampak zato, ker ima vsak razlog svoj vzrok. Zdi se mi, da se odziva tako, kot v danem trenutku zmore, glede na vse, kar se dogaja okoli njega. Upam, da bodo gledalci to prepoznali."

"Izredno naporno in srce parajoče. Gre za teme, ki se dotaknejo vsakogar, zato jih je težko znova in znova podoživljati. Takšno igranje je izčrpavajoče in se te globoko dotakne.

"Eden najtežjih je bil prizor valete. Presenetilo me je, kako močno me je prizadel. Nisem pričakoval, da me bo tako odneslo, zato sem moral vmes narediti pavzo in se nekoliko umiriti. Čustva so bila tako močna, da jih nisem mogel popolnoma nadzorovati."

"Pomagale so pavze in tehnične prekinitve med snemanjem. Šel sem na zrak, se zbral in se pripravil na nadaljevanje. Takšni prizori zahtevajo čas, da jih predelaš."

"Odlično. Zelo rad jo imam in lepo je bilo delati z njo."

"Zelo dobra, prava. Hitro sva se povezala in ostala blizu tudi po snemanju. Je izjemna oseba in zelo pomembno mi je bilo, da je sodelovala pri projektu, saj gre za njeno življenjsko zgodbo. Veliko smo se pogovarjali, preverjal sem podrobnosti in njen pogled mi je zelo pomagal."

"Na neki način da, ker imava dobro kemijo in veliko stvari razumeva brez besed. Hkrati pa je šlo za zelo poseben projekt, zato je bilo vse skupaj tudi drugačno. Z njo je vedno lepo delati, med snemanjem sva doživela tako smeh kot tudi težke, čustvene trenutke."

"Ne bi rekel, da drugače, sem pa v času projekta verjetno še bolj cenil bližnje in bil z njimi še bolj povezan. Takšne zgodbe te opomnijo, kako pomembni so odnosi. Ko moraš znova in znova podoživljati izgubo, to ni nekaj lahkega, zato potrebuješ čas, da prideš nazaj v ravnovesje. To ni samo poklic, to je način življenja."

"Film me predvsem spominja na minljivost in na to, kako pomemben je vsak trenutek. Opominja me, da je treba stvari povedati, da nič ne sme ostati neizrečeno, in da moramo biti hvaležni za ljudi, ki jih imamo ob sebi. Pomembno je, da jim to tudi pokažemo, saj nič ni samoumevno."