7. junija bomo v koprski Taverni uživali na kulinaričnem dogodku Viva la pasta, ki ga organizirata prav vidve. Kakšni pa so vajini začetki, kako sta se spoznali?

Sara: Poznava se že iz študentskih let, mislim, da sva se spoznali med organizacijo enega izmed vinskih festivalov. Tam naju je predstavil skupni znanec in nama dal možnost, da v Kopru organizirava nek dogodek in tako se je začela najina zgodba. Prvemu dogodku je sledil drugi in potem nisva nehali.

Kako pa je prišlo do ideje kulinaričnega dogodka Viva la pasta?

Klara: Zdaj nisva več študentki, vsaka ima svojo službo in vsaka je šla svojo pot, želja po organizaciji dogodkov pa je ostala. Glede na to, da imava radi druženje in kulinariko, se mi je že pred letom dni porodila ideja, nisem pa imela imena, ki bi mi bilo všeč. Nato pa se mi je čez nekaj časa ideja utrnila ob branju knjige in takoj sem vedela, da je to to. Pred očmi sem imela celotno sliko in idejo, poklicala sem Saro, ona je vse to še nadgradila, zdaj pa to dejansko ustvarjava.

Ali se pri vsaki stvari odločata skupaj ali ima vsaka svoje obveznosti? Kako se dopolnjujeta?

Sara: Vsaka skrbi za svoje področje, jaz skrbim predvsem za marketinške stvari, Klara za ponudnike in logistiko. Sva pa vsak dan na vezi, poročava in si seveda potem tudi izmenjujeva ideje, tako da se na koncu res dopolnjujeva. Odločava se pa zelo različno, enkrat je ena bolj trmasta, drugič druga, tako da je potem treba najti neko skupno pot (smeh).

Prav to me je zanimalo! Ali pride kdaj do kakšnega prepira in kako potem to težavo rešita?

Klara: Do pravega prepira res še ni nikoli prišlo, so pa seveda kakšne malenkosti. Skrivnost je v tem, da podobno razmišljava, obe sva zagnani in nič nama ni težko narediti. Če nekaj ne uspe eni, vskoči druga in obratno. Kot pa je prej rekla Sara, imava razdeljene obveznosti, zato delo poteka lažje.

Sara: Meni se zdi, da so tudi prepiri koristni, saj tudi ti ponudijo kakšne nove ideje. Različna mnenja pa lahko pripeljejo do najboljše odločitve.

Večkrat pa slišimo, da med ženskami hitro pride do ljubosumja. Kaj je vajina skrivnost za dobro sodelovanje in seveda tudi prijateljstvo?

Klara: Če sem iskrena, ne vem … Po eni strani sva si različni, po drugi podobni, pomembno je predvsem to, da sva obe iskreni. Skromni punci, ki sva enostavno zadovoljni, ker delava, kar naju veseli, zato ni razloga, da bi do ljubosumja prišlo.

Sara: Da, iskrenost je ključna. Ta prinese tudi zaupanje in spoštovanje in potem ni ljubosumja. To je najina formula (smeh).

Klara: Veseli sva, da se imava, da lahko to delava skupaj.

Bi torej rekli, da je poslovno sodelovanje s prijateljico lažje ali težje?

Sara: Jaz bi rekla, da lažje. Mogoče včasih težje, ker težko odklopiš in se o delu pogovarjaš tudi takrat, ko greš na kavo, po drugi strani pa lažje, ker lahko tudi med ustvarjanjem projekta neformalno klepetava in se druživa.

Klara: Je pa res, da se pogosto sliši, da je takšno sodelovanje med prijatelji malce tvegano, tudi zame je to prvič. Ampak res sva na neki isti valovni dolžini.

Če se vrnemo na dogodek, zakaj ravno testenine?

Klara: Ker so vrhunske!

Sara: Ker jih imamo vedno doma pri roki! Prepričana sem, da jih ima vsak zdaj doma!

Klara: Naredimo jih lahko na 101 način, tople, mrzle, v solati, z omakami … Z vsem in ob vseh priložnostih. Ker smo ob morju, ob Italiji, in to je del nas. Hrana pa združuje in obetava si veliko in raznoliko druščino, poskrbljeno bo tudi za vegetarijance in vegane.

Ali sta med snovanjem dogodka naleteli tudi na kakšne negativne odzive oz. morda na koga, ki vama je želel izvedbo dogodka preprečiti?

Sara: Ja, kar nekaj jih je bilo na začetku (smeh). Morda iz ljubosumja, morda ti ne privoščijo … Ampak midve se ne dava, sva pozitivni in sva šli pozitivno naprej, vsem dvomljivcem pa povedali, da jim bova pokazali, da se da! To je bilo najino vodilo.

Klara: Nikogar ni bilo, ki bi nama prav zares želel preprečiti dogodek, se pa pojavijo ljudje, ki dvomijo v uspeh. Ampak to so morda ljudje, ki se s tem niso ukvarjali in ne poznajo strukture dela, ali pa so to morda tisti, ki so se sami nečesa lotili, a jim ni uspelo, potem pa druge želijo prepričati, da se ne izplača. Večkrat sva npr. dobili vprašanje, kako si upava. Nama pa se to ne zdi nič takega, zgolj dogodek je, ki ga pripravljava za ljudi in ponudnike. To je tisto, česar se veseliva, negativne komentarje pa preslišiva, zagotovo pa sva veseli konstruktivnih kritik.

Obe imata tudi redni službi, ki vama vzameta dosti časa. Zakaj torej ta dodaten projekt? Bi lahko rekli, da vama to kljub delu predstavlja sprostitev?

Klara: Obe imava pestri službi …

Sara: … tako da če kdo misli, da to delava v službi, se moti. To vse delava v najinem prostem času, popoldne, zvečer, ob koncih tedna … Nekako bi lahko temu rekli sprostitev, hkrati nama daje nek pozitiven stres. To res radi delava, zato nama ni nič težko in z veseljem prosti čas nameniva temu.

Klara: Da, ker veva, da delava zase in da želiva uresničiti neko idejo, ki je najina. To je tisto, česar se veseliva. Ko bova videli nasmejane obraze, ko naju bo kdo pohvalil, bo vse poplačano. Ne potrebujeva milijonov, samo iskrene ljudi.

Kaj si lahko torej obetamo od 7. junija? V bistvu sta zdaj s tem že povedali ...

Sara: Nasmehe ljudi, zadovoljstvo, srečo, predvsem to, da bodo obiskovalci soustvarjali dogodek z nama in da bodo del te zgodbe. Sicer pa druženje s prijatelji, družinami. Sončen konec tedna na morju ob dobri hrani, pivu, vinu, sprostitev … Odklop od stresnih dni.