Izjemno priljubljena šahistka, ki je navajena zmagovati ne glede na vse ovire, priznava, da je življenjski slog šahista vse prej kot običajen, a ga vseeno obožuje: »Pravzaprav mi je šah dal veliko več, kot mi je vzel ... Na tekmovanjih sem spoznala ogromno ljudi in sklenila prijateljstva z njimi, saj nam je bila skupna ena velika stvar - šah. Z njimi nisem čutila nobene anksioznosti in zato sem vedno raje hodila na šahovska tekmovanja.« Zaupala nam je tudi, kdo je njen srčni izbranec, kakšno je bilo njeno otroštvo in kaj si želi v prihodnosti, več o tem si lahko preberete v pogovoru z njo.

V medijskem svetu si prepoznava predvsem kot izjemno uspešna šahistka, kdo pa je Laura Unuk v resnici?

Menim, da sem kar kompleksno dekle, ki le želi razumeti, kako in zakaj svet deluje. Zanima me ogromno stvari, zato sem se tudi odločila za študij biokemije, ki nima s šahom nobene povezave. Biokemija nam namreč pove, zakaj in kako potekajo procesi v našem telesu ter kaj so posledice teh procesov in to mi je zelo zanimivo. Ta odločitev malo otežuje moje življenjske cilje, da bi bila zelo uspešna na obeh področjih hkrati, vendar se ne nameravam odreči ničemur. Nikoli ne odneham, čeprav je včasih zelo težko in skozi leta sem ugotovila, da vedno, ko imam možnost izbire med lažjo in težjo potjo, izberem težjo. Očitno imam rada izzive in rada znova dokazujem, tako sebi kot drugim, da sem sposobna velikih uspehov. Zelo rada se tudi sproščam in uživam v družbi prijateljic, zelo (v teh časih še preveč) rada pogledam filme in serije, uživam, ko sem v naravi, saj se počutim mirno in hkrati polno energije, rada se usedem v avto ter peljem in pojem na ves glas, torej vseeno bi rekla, da sem nekako tipična punca.

Kako se spominjaš svojega otroštva? Kakšne vrednote so ti privzgojili starši?

To vprašanje me je poneslo v vihar spominov. Kot otrok sem bila vedno prijazna do čisto vseh, nikomur nisem nikoli rekla nič slabega, ampak sem vsem želela samo dobro. Ko so ostali otroci uporabljali sarkazem, se mi ni zdelo lepo, saj sem vedno do vseh želela le najboljše. Vedno sem posodila list, svinčnik ali pa celo domačo nalogo nekomu, ki je to potreboval. Kljub temu nisem imela veliko prijateljev, saj sem šele nekaj let nazaj ugotovila da se soočam s socialno anksioznostjo, vendar so mi izkušnje z mediji pomagale, da se ta izboljšuje. V otroštvu nisem vedela, da je to problem, enostavno se nisem počutila sproščeno okoli ljudi. Na svetlejši strani pa sem bila tudi zelo ustvarjalen otrok, rada sem risala, pisala pesmi, si izmišljevala zgodbe. Starši so me vzgojili tako, da naj bom vedno prijazna do vseh in seveda so mi dali tudi druge vrednote, vendar mislim, da je ta najpomembnejša.

Si kot majhna punčka kdaj svojim staršem povzročala tudi sive lase oziroma kaj ušpičila (če imaš kakšno zanimivo anekdoto)?

Imam dva mlajša brata, Jana (2 leti mlajši) in Timeja (10 let mlajši). Z Janom sva si po letih skupaj, tako da sva si v otroštvu vedno nagajala, ko je bila priložnost. Ampak ne vem, če je to staršem ravno povzročalo sive lase, saj sva bila oba zaposlena, onadva sta pa imela mir. Mislim, da sem bila kar priden in deloven otrok, saj so starši od mene želeli najboljše ocene, sama sem se pa tudi zavedala, da mi to znanje lahko prinese le dobro. 

Šah si začela igrati že v rosnih letih, si imela kdaj občutek, da zaradi tega kaj zamujaš? Čemu vse si se odpovedala, da si danes tako uspešna in ali ti je kdaj žal?

Pravzaprav mi je šah dal veliko več, kot mi je vzel. Res je, da sem veliko časa preživela na tekmovanjih, iz česar je sledilo, da sem zamudila veliko pouka in sem ga morala nadoknaditi. Prav tako posledično nisem imela veliko prijateljev v šoli, nisem hodila ven, ampak sem se učila. Ampak meni je bilo to super, ko sem bila na tekmovanjih, sem spoznala ogromno ljudi in sklenila prijateljstva z njimi, saj nam je bila skupna ena velika stvar - šah. Z njimi nisem čutila nobene anksioznosti in zato sem vedno raje hodila na šahovska tekmovanja. Prav tako sem dobila priložnost že v najstniških letih prepotovati svet, kar je izjemno. Ko sem dopolnila 18 let, sem prepotovala vsaj že 30 držav. Ko pa sem bila doma, sem bila pa sama in v tem sem uživala in še danes uživam, ko imam čas samo zase. Res je, da sem rabila trenirati in se pripravljati na tekmovanja, ampak to sploh ni bila ovira, saj sem na tekmovanjih vedno uživala.

Kako je šah vplival na tvoje bližnje odnose, predvsem z vrstniki? Je bilo manj časa za druženja in zabave, prve ljubezni, poljube … ?

Ne morem vedeti, kakšno bi bilo moje družabno življenje, če ne bi igrala šaha, lahko pa predvidevam, da nisem bila za nič prikrajšana. Razlika je samo, da sem se morala naučiti tekoče govoriti angleško, da sem se lahko pogovarjala s šahovskimi vrstniki. V Sloveniji pravzaprav res nisem bila v nobenem klubu ali na hudi zabavi, ampak lahko priznam, da sem te manjkajoče izkušnje kdaj nadoknadila, ko smo slavili rezultate po koncu tekmovanja. Ko so me pa začeli zanimati fantje, pa so šahovska tekmovanja dobila tudi nov pomen, saj so bili fantje pametni pa nekateri tudi luštni. Lahko rečem, da sem imela drugačno, vendar enakovredno pestro izkušnjo kot ostali 'normalni' najstniki. 

Ali uporabljaš svoje znanje iz šaha tudi na drugih področjih v svojem življenju?

Absolutno, uporabljam ga tako zavedno kot nezavedno. Šah me je naučil samostojnosti in odgovornosti, sam sediš za šahovnico in sam si kriv, če ne zmagaš. Prav tako uporabljam mišljenje vnaprej, če naredim nekaj, kako bo to vplivalo na različne stvari, šolo, družino, prijatelje … Logično mišljenje, včasih ne moreš vsega predvideti in moraš uporabiti intuicijo, zaupati svojemu občutku. Ko narediš napako, jo moraš analizirati in ugotoviti, kaj bi moral narediti namesto tega. Vse to se dogaja v šahu in življenju hkrati in lahko rečemo, da je šah res miniatura življenja. 

Kaj najraje počneš v prostem času?

V trenutnem korona času najraje gledam serije, morda tudi kakšen film. Šahovska serija Damin Gambit me je zelo navdušila in me veseli, da se veliko ljudi zaradi nje vrača v šah. Ker se veliko učim za študij ter ker predavanja trajajo tudi do 18.00 popoldne, je sprostitev na tak način zelo prijetna. Rada grem tudi v naravo na svež zrak, da prekinem stik z računalnikom. Ker sem s šahovskima kolegicama nedavno začela v živo streamati šah na platformi Twitch (twitch.tv/Checkitas ), mi ne ostane veliko časa ali energije za ostale aktivnosti. Ste pa dobrodošli vsi ljubitelji šaha, da se nam kdaj pridružite. 

Ne veljaš samo za vrhunsko šahistko, ampak tudi za pravo lepotico, ali je že kdo osvojil tvoje srce? In kaj ti je najpomembnejše pri partnerju?

Bila sem že v par razmerjih, kar pa je zanimivo, je, da nikoli nisem bila v razmerju z nešahistom. Trenutno sem že skoraj 3 leta v razmerju s francoskim šahovskim velemojstrom, ki je tudi državni prvak Francije in profesionalni šahist. Skoraj vsa tekmovanja igrava skupaj, v teh koronačasih, ko so bila tekmovanja odpovedana, pa sem skoraj 2 meseca preživela v Franciji, nad čemer se ne bom ravno pritoževala . Najbolj pomembno mi je, da je partner samostojen in se ne zanaša na druge ali okoliščine ter da mu lahko zaupam. Všeč mi je, da je pameten, smešen, prijazen, radodaren ter da ima sposobnost kritičnega mišljenja. Všeč mi je, da imava različna mnenja, vendar to ne pomeni, da pride do argumentov, vendar samo do zanimive diskusije. Meni veliko več pomeni osebnost kot zunanji izgled, bi rekla, da je dober izgled le bonus. 

V šahu si osvojila že skoraj vse, kar se doseči da, kaj pa v svojem zasebnem življenju? Je v tebi tudi kaj tradicionalistke v smislu poroke in otrok?

Definitivno si v prihodnosti želim otrok in družine, upam, da tudi poroke, vendar je moja prioriteta predvsem finančna stabilnost. Ravno zato se nisem odločila postati profesionalna šahistka, saj je dobiček odvisen od vrste tekmovanja, kakšne nagrade ponujajo, v kakšni formi si, da sploh osvojiš nagrado in podobno. Ne želim si živeti v negotovosti, kaj šele, da ne vem, kako bom financirala družino, in pri šahu me je strah, da tudi, če bi bila sedaj in naslednjih 10 let v svetovnem vrhu, kaj bo potem, ko ne bom več. 

Kaj si želiš od svoje prihodnosti, ne samo v šahu, ampak v življenju na sploh?

Nerada gledam preveč v prihodnost, saj je ta negotova. Rada grem korak za korakom, torej trenutno strmim k diplomi, hkrati pa upam, da bom v tem času dosegla drugi najvišji možni šahovski naziv IM (mednarodni mojster). Po diplomi bi rada šla na magisterij, ne vem še, če v Sloveniji ali tujini, hkrati pa bi rada ohranila in tudi nadgradila šahovsko formo in se povzpela v svetovno šahovsko petdeseterico. Potem pa še ne vem, ali bo doktorat, služba ali šahovski profesionalizem. Ne vem, kaj me čaka, ampak odločila se bom glede na okoliščine, ki mi bodo v tistem času dane. 

Kaj imata skupnega šah in življenje?