Poleg igralskih izkušenj si v New Yorku nanizala tudi številne manekenske izkušnje. Za ta svet pogosto slišimo, da je krut. Kakšne izkušnje imaš ti?

Res ta svet ni tako čudovit in glamurozen, kot se morda zdi na prvi pogled, a vseeno ni prekrut. Tam te čakajo dobre in slabe izkušnje, jaz sem doživela ogromno prečudovitih, tudi slabe so bile, take ti dajo malce tršo kožo, iz vseh pa se nekaj naučiš. Preprosto je ameriški trg veliko večji od slovenskega, zato je pač vsega več: dobrega in slabega.

Si bila že kot majhna deklica rada v središču pozornosti in si vadila pred ogledalom?

Ja, sem (smeh)! Še zdaj se spomnim, da sem zelo rada pela in nastopala, ko je bila na televiziji kakšna glasbena ali plesna točka, sem vedno plesala in vpila, naj me gledajo. Potem pa se je to malo umirilo, za nekaj časa sem se skrila, zdaj pa mi ta pozornost spet ugaja. Mogoče tista mala Lea spet kuka iz mene.

Več let si živela v New Yorku. Bi lahko rekli, da te je New York spremenil?

Ja. Ne vem, kako naj sploh začnem, ker je bilo ogromno stvari. V svojem jedru sem še vedno enaka, kot sem bila, ampak me je močno izoblikoval, spremenil. Zdi se mi, da sem zaradi te izkušnje postala samostojna, se z vsem začela soočati odgovorno in zrelo. Proti koncu se mi je zdelo, da sem že preveč 'tough', paziti moraš, da se ne zabarikadiraš preveč. Ampak New York je pač mesto, v katerem moraš imeti trdo kožo, zato sem ga zapustila, preden bi šlo vse predaleč.

Odhod v Ameriko pa je vseeno velika odločitev, sploh v letih, ko si to naredila ti. Kako je prišlo do te odločitve?

Vedno sem si želela za nekaj časa oditi v tujino in v manekenstvu sem videla potencial, da te sanje uresničim. Sprva se mi je možnost za to kariero ponudila povsem naključno in odločila sem se, da bom res nekam odšla. New York ni bil nikoli v načrtih, ampak se je kar zgodil. Šla sem na obisk k prijateljici v DC, ki je blizu New Yorka, vmes pa sem obiskala nekaj agencij in ko mi je uspelo, sem se odločila, da ostanem tam tri mesece. No, potem pa je minilo pet let, moji doma pa so se pogosto spraševali, če se bom sploh še vrnila.

To je bilo v bistvu tudi moje naslednje vprašanje. Kako so tvojo odločitev za selitev sprejeli domači?

Sicer niso imeli veliko izbire, ampak ja, zagotovo je bil šok. Moram priznati, da so me podpirali, ne znam si predstavljati, da bi imela boljšo družino in sčasoma so se na mojo selitev tudi navadili.

So bili kdaj trenutki, ko je bilo domotožje preveliko in bi najraje spakirala in odšla domov?

Ja! Enkrat se mi je zgodilo, da zaradi zapletov z vizo nisem mogla zapustiti Amerike leto in pol, ker se ne bi mogla vrniti. Vem, da mi je bilo grozno čez praznike, takrat me je močno zvilo. V takšnem obdobju pozabiš, kaj je dom in se tega ne zavedaš, dokler se ne vrneš nazaj domov.

Kaj pa te je v takšnih trenutkih gnalo naprej?

New York je mesto, v katerem si ne moreš dovoliti, da obupaš. Zato sem se tudi sama vrgla v delo, ki me je tako ali tako veselilo, mogoče sem bila celo malo deloholičarka. V tem sem našla zadovoljstvo in to me je gnalo naprej.

Ti zdaj zase lahko rečeš, da si se odločila, si poskusila, si šla in ti je uspelo, imaš neke rezultate, s katerimi se lahko pohvališ. Kaj bi svetovala dekletu, ki zdaj razmišlja o tem, a mogoče ne upa?

Sicer se mi res ne zdi, da imam komurkoli pravico svetovati nekaj takega, ampak zagotovo je boljše poskusiti. Četudi ne uspe, si vsaj poskusil, nimaš obžalovanj. Že sama pot, ki si jo zadaš, te izoblikuje, ne zgodi se to zgolj na cilju. Zato se ne bojte preveč, poskusite in ne dovolite, da vas strah ohromi.

Sama si omenila, da tam nisi imela možnosti, da bi obupala. V Sloveniji pa še vedno vlada neka apatičnost med mladimi, pogosto poslušamo, da ni služb, ni možnosti ... Takšen odnos torej v Ameriki ne bi zdržal. Se ti zdi, da bi tudi Slovenci tukaj dosegli veliko več, če bi se s težavami soočali 'po newyorško'?

To je zelo dobro vprašanje (smeh)! Ja, zagotovo je velika razlika. Sicer verjamem, da je odvisno od človeka, ampak tam je zagotovo manj apatičnosti, ker z njo ljudje tam preprosto ne bi preživeli. Zagotovo bi bilo marsikaj drugače, po drugi strani pa je tukaj zaradi te naše udobnosti tudi veliko lepih stvari. Tam tega udobja ni, zelo težko ga je doseči, zato so povsod prednosti in slabosti. Je pa res, da tudi pri nas, v Sloveniji, opažam spremembe. Ljudje se najdejo, uresničujejo svoje strasti, ustvarjajo svoja podjetja, ampak izgovori so pa vedno.

Pred časom si presenetila tudi z drastično spremembo pričeske. Po navadi pravijo, da se ženske za ta korak odločijo, ko so pripravljene na novo poglavje v življenju. Je bilo tudi pri tebi tako?

Ne, res ni bilo (smeh)! Mogoče je prišla ta sprememba za mano, ko sem se vrnila iz tujine, a odločitev je bila načeloma predvsem praktične narave. Po skoraj desetih letih manekenstva so bili moji lasje uničeni, zato sem hotela, da zaživijo. Glede na to, da sem zdaj na faksu, je bil za to tudi popoln čas. Res je bil dober občutek, ko sem se ostrigla, kar lažje sem se počutila, tako da verjamem, da tisto o spremembah drži.

Je manekenstvo sicer še v prvem planu ali se bolj usmerjaš v igro? Kakšni so načrti za prihodnost, zdaj študiraš na AGRFT?

Najprej fakulteta, potem pa vse ostalo, zagotovo igra. Manekenstvo sem malo pustila za sabo, zdi se mi, da sem šla do tja, kamor sem hotela priti in me to ne vleče več. V igri sem zdaj našla nekaj novega, kar želim odkrivati. To mi je zelo ljubo, res s strastjo hodim na faks.

Kakšni pa so torej načrti za prihodnost?

Jaz gledam največ eno leto naprej. Torej najprej želim končati fakulteto, rada bi imela agenta v Londonu. Tujina me še vedno privlači.

Glede na to, da imaš številne izkušnje, tudi s tujino, je po eni strani pohvalno, po drugi pa zanimivo, da si se za študij sploh odločila. Si čutila, da to potrebuješ?

Ja, to sem čutila, ker se mi zdi povsem nekaj drugega, če imaš štiri leta na voljo čas in prostor, kjer lahko raziskuješ vse, predvsem pa sebe. V New Yorku sem s študijem igre že poskusila, a tam sem temu namenila le polovični čas. Rada bi bila dobra, zato se mi je to zdela prava pot. Poskusila sem in bila sem sprejeta, kar sploh ni tako lahko, zato sem rekla, da je nekaj že na tem in zdaj v tem res uživam. Kot sem rekla, po cele dneve smo na faksu, se ukvarjamo sami s sabo, kar je za igralca naporno, a hkrati odlično. Ko pa delaš, pa časa za to ni, saj samo tečeš od enega h drugemu in je to nemogoče, zato se mi je zdelo, da to potrebujem.

Kaj te pri igri najbolj privlači? Kaj ti predstavlja največji izziv?

Najbolj me privlači, da lahko kot igralec izkusiš več življenj, da lahko doživiš tisto, česar sicer ne bi, lahko si takšen, kakršen sicer nisi. Zdi se mi, da vsi nosimo v sebi različne delčke, s katerimi se kot igralec lahko poistovetiš prek vloge in to najdeš prek igre. V izziv mi je iskati take delčke in posledično razbijati vzorce, ki jih imaš kot človek. To je zagotovo velik izziv, ko vidiš, kaj te omejuje, to pa je včasih tudi težko.

V Reko ljubezni vnašaš svežo energije v obliki mlade Ize. Kdo je Iza in kaj pripravlja junakom priljubljene serije?

Iza je Janova podnajemnica, je mlada študentka, ki končuje študij prava. Prijetna je, rada ima pravico, zelo je radovedna ... Več pa že skoraj ne smem povedati. Pustite se presenetiti.

Slovenski trg je majhen in če sva prej govorila o krutem modnem svetu, te moram zdaj vprašati, kako pa je z igralskim svetom pri nas? Si mlade igralke med sabo pomagate ali se občuti konkurenca?

Zagotovo obstaja konkurenca, to je povsem normalno, a se mi zdi, da je ta konkurenca povsem zdrava. Še vedno se spodbujamo, svoj razred doživljam kot neko družino ... Ja, trg je majhen, ampak to pomeni, da če vloge ne dobiš ti, jo dobi tvoja prijateljica in si vesel zanjo. Kljub vsemu je dovolj prostora za vse.

Ko se po navadi pogovarjam z igralci, ki so diplomirali na AGRFT, res vsi poudarijo, koliko časa in koliko sebe je treba vložiti v času študija. Ti imaš poleg fakultete še ogromno drugih projektov, kako ti uspe časovno vse uskladiti?

Težko je (smeh). Lepo je, ker imam zelo razumevajoče mentorje, to je zelo pomembno. Pri igri zagotovo moraš biti, pri kakšnem drugem predmetu se mogoče lahko dogovorim kako drugače ... Naporno je, ampak gre, saj sem navajena tega in v takem pritisku mogoče celo bolje funkcioniram, ker se tako boljše na nekaj osredotočim.

Za konec pa seveda tisto vprašanje, na katerega si najverjetneje odgovorila že tisočkrat: kakšne so tvoje izkušnje s Heidi Klum? Navsezadnje si nastopila v eni izmed sezon šova Project Runway, ki ga gosti ona.

Super je bilo (smeh)! Res je bila lepa izkušnja, zdaj se tega že spominjam z nostalgijo ... Res je bilo super, tam smo bili vse poletje, snemalo se je vsak dan, tako da smo se močno povezali z ekipo. Tudi Heidi je bila zelo prijetna, posebej pa se mi je prikupil Tim Gunn, s katerim smo skupaj preživeli več časa, Heidi smo vseeno videli samo med ocenjevanji. Je pa zelo lepa, to vedno poudarim. V celoti pa super izkušnja in sem vesela, da sem prišla tako daleč.