Tjaša Šuštar, zakonska in družinska terapevtka: "Danes v času korone bi izpostavila, kot pomemben izziv, tudi stisko, ki jo povzroča negotovost glede potovanj. Če so pari še lansko leto lahko planirali svoja srečanja mesece, celo leto vnaprej, je v trenutni situaciji to nemogoče oziroma zelo negotovo. Številni pari so tako morda prisilno ločeni veliko dlje, kot bi to želeli in zadnji meseci nikakor niso bili lahki zanje." Ali ljubezen vedno zmaga? Tudi, če ljubimo na daljavo? Več o tem si lahko preberete v pogovoru s terapevtko. 

Ali je ljubezen na daljavo sploh mogoča in v katerih primerih?

Ljubezen na daljavo je mogoča, čeprav nekateri hitro pomislijo na rek "Daleč od oči, daleč od srca." Ta rek je verjetno res držal v preteklosti, danes pa nam tehnologija resnično prihaja naproti v primeru, da smo fizično ločeni od partnerja. Partnerskih odnosov na daljavo je v današnjem času vedno več, saj se ljudje zaljubljajo med študijskimi izmenjavami, prakso, delom ali na potovanjih v tujini, se spoznajo preko interneta ali pa so začasno ločeni od svojega partnerja zaradi službenih obveznosti.

Za to, da takšna ljubezen in odnos ne le preživi, ampak tudi raste, pa je potrebno nekaj, kar je osnova čisto v vsakem odnosu: in to je odločitev zanj. Oba partnerja se morata vsak dan znova odločiti, da bosta v odnos vlagala, dala samega sebe, da bo ta odnos zanju čustveno najpomembnejši in da sta drug drugemu nezamenljiva. Ko namreč nosimo drago osebo v srcu in vemo, da si tudi mi nošeni/e v njegovem, in ko zvestoba ni vprašanje, takrat lahko začnemo graditi odnos. Takrat je drugi kljub temu, da je daleč od oči, še kako globoko v našem srcu.

Izzivi in pasti, s katerimi se »fizično ločena« partnerja srečujeta?

Fizično ločeni partnerji se soočajo s kar nekaj izzivi. Ponavljajoči cikli ločenosti in srečanj predstavljajo pomemben stresor, ki zahteva, da se vsak od partnerjev, kot tudi oba skupaj, prilagodita na novo situacijo. Poiskati morata načine, ki jima lahko pomagajo ohranjati občutek intime in povezanosti, kljub fizični oddaljenosti.

Partnerja morata najti način, kako uskladiti urnike, ki jima lahko omogočijo redno komunikacijo, ki je ključna. V primeru, da se nahajata v različnih časovnih pasovih, je potrebno tudi ogromno usklajevanja, odrekanja, včasih tudi spanca ali kakšne ljube aktivnosti, da se lahko slišita in povežeta.

Fizična oddaljenost prinaša s seboj tudi izjemno močno hrepenenje po telesnem stiku in bližini, pogrešanje deljenja čisto vsakodnevnih trenutkov, pa tudi skupnega odkrivanja sveta in ustvarjanja novih spominov. Zdržati s tolikšnim hrepenenjem, pogrešanjem in žalostjo je lahko kar velik čustven zalogaj. Tako so družinski in prijateljski odnosi, ki ta odnos na daljavo podpirajo in zanj ‘navijajo’, pomembna podpora. 

Prav tako je treba izpostaviti, da marsikateri odnos na daljavo pred fizično ločitvijo ne uspe priti iz faze zaljubljenosti v zrel odnos. V takšnem primeru lahko fizična oddaljenost poglablja idealizacijo partnerja veliko dlje, kot bi obstajala sicer, ter vodi k izogibanju in prestavljanju konfliktov, saj ti povzročijo tesnobo in strah pred prekinitvijo stika. Srečanja, do katerih prihaja po daljših obdobjih ločenosti, so čustveno izjemno intenzivna in povzročijo neke vrste ‘honeymoon effect’, kjer telo izjemno močno zavibrira, privlačnost se še poveča, hkrati pa tudi idealizacija drug drugega. Skupno preživljanje časa je namreč zaznamovano z vznemirjajočimi dogodivščinami in zavedanjem dragocenosti vsake minite in ne toliko z vsakodnevnimi situacijami, s katerimi se soočajo pari, ki geografsko niso ločeni. To pripomore k občutku povezanosti in zadovoljstvu z odnosom, vendar pa zahteva čisto nov način spoznavanja, ko enkrat zaživijo skupaj. Takrat lahko pride do razočaranja in novih izzivov, ko se idealizacijo zamenja realna podoba, ki šele omogoči razvoj zrelega odnosa.

Zaupanje in iskrenost – ali je to ključno v teh odnosih? Kaj je najpomembnejše?

Seveda, zaupanje in iskrenost sta osnova za to, da odnos sploh lahko raste in se poglablja. Zaupanje, da sta drug ob drugem popolnoma varna, da sta drugemu dragocena in edina in se lahko razkrijeta v tem, kar res sta. Pomembno je tudi, da se naučita sprejeti drugačnost in individualnost drugega (nekaj česar se sicer vsi učimo v partnerskih odnosih, a v primeru tistih, ki prihajajo iz različnih kultur, so ti izzivi kdaj še nekoliko večji).

Kako lahko ohranjamo povezanost in ali je to v času sodobnih tehnologij lažje – drugače?

Video klici, ki jih na primer lahko opravimo danes v katerem koli trenutku in praktično vsepovsod, nam omogočajo, da z ljubljeno osebo lahko vsaj deloma delimo svoj vsakdan. A za ohranjanje globoke povezanosti je treba narediti veliko več.

Na prvem mestu bi izpostavila vlogo rutine oz. urnika virtualnih srečanj, ki omogoča občutek varnosti in pripadnosti (občutek, da je ta odnos čustveno najpomembnejši za partnerja in da si zanj vzame čas).

Da pa se na teh srečanjih intima lahko resnično poglablja, je pomembno, da partnerja zmoreta pristno razkrivati in deliti svoja najbolj ranljiva občutja, čeprav ju je ob tem strah ali bosta slišana in sprejeta. Da si povesta svoje skrite želje in sanje, svoje strahove in tudi bolečine, ki se pričnejo v odnosu prebujati.

Pri tem lahko govorimo o več vrstah intimnosti, ki jih preko pogovora lahko gradita. Npr. čustveno intimnost (ko delita z drugim svoja čustva in jih pri drugem tudi zaznavata), psihološko intimnost (ko delita svoja razmišljanja, načrte, doživetja), intelektualno intimnost (ko izmenjujeta intelektualne ideje in misli), estetsko intimnost (ko lahko delita svojo izkušnjo lepega: npr. si podelita glasbo, filme, knjige, slike, ki ju navdihujejo), duhovno intimnost (ko lahko delita drug z drugim in raziskujeta tudi to področje).

Nekateri pari poročajo tudi o posebnem načinu povezanosti, ki ne potrebuje tehnologije. Kadar jim je težko in čutijo, da potrebujejo bližino partnerja, si pomagajo z domišljijo. Tako si na primer zamislijo podobo svojega dragega, včasih celo slišijo besede, s katerimi jih po navadi pomirja in nagovarja in se vračajo k njim v času stiske.

Kako pomembna je bližina, kar vključuje tudi stike, dotike, intimnost, seks ... Za sam odnos? Ali jo lahko kompenziramo in kako?

Seveda je telesna intimnost izjemno pomemben vidik partnerskih odnosov. Ob ljubljeni osebi se nam prebudi silovito hrepenenje po zlitosti, objemih, poljubih, dotikih, fizični bližini in to pogrešanje v primeru veze na daljavo lahko prav fizično boli.

Kar parom s to izkušnjo pomaga, je, da to pogrešanje ubesedijo in poiščejo načine, kako izraziti nežnost, vzhičenost, strast, ljubezen preko besed. Vsak par ponavadi najde svojo govorico, načine, s katerimi izraža globino in moč teh občutij. Velikokrat pari povedo, da si npr. preko videa pošiljajo poljube, objeme, se pobožajo in se pri tem spominjajo skupnih trenutkov, ko pa so te senzacije lahko občutili. Tako je sanjarjenje eden od izjemno pomembnih načinov ohranjanja povezanosti. Včasih pari povejo, da si pred ločitvijo podarijo kakšen kos oblačila, morda parfum, ki pomaga v času ločenosti priklicati v spomin sliko in tudi telesne senzacije bližine drugega. Nekateri pripovedujejo, da vzamejo računalnik, telefon, tablico s seboj v posteljo in si tako delajo družbo, dokler ne zaspijo.

Se odnos ohladi ob pomanjkanju prej omenjene bližine?

Bolj kot odsotnost fizične bližine in telesne intimnosti je za ohranitev ali ohladitev odnosa na daljavo ključnega pomena komunikacija. Če se partnerja zmoreta povezati na prej omenjenih nivojih in graditi druge vrste intimnosti, se iskrica lahko ohranja. Drugače pa se seveda lahko hitro zgodi, da se partnerja oddaljita. Prav tako pa delujejo izjemno povezovalno srečanja, do katerih prihaja po daljših obdobjih ločenosti s svojim že prej omenjenim ‘honeymoon’ efektom.

Kako ohranjati ljubezen na daljavo? In ali obstaja kakšen časovni rok, kako dolgo to lahko peljemo? (verjetno odvisno od odnosa oziroma kako se spopadata partnerja s tem, da sta fizično ločena)?

Težko je govoriti o časovnih rokih, lahko pa povem, da poznam kar nekaj parov, ki so bili v preteklosti več let fizično oddaljeni in imajo danes osrečujoč odnos. Kar se je v številnih partnerskih odnosih na daljavo izkazalo kot izjemno pomembno, je, da najprej oblikujeta kratkoročni plan (kdaj se naslednjič vidita), nato pa v primeru, da sta se resnično odločila drug za drugega, pričneta oblikovati tudi dolgoročni skupni projekt. Jasna ideja o tem, kako bosta svoj odnos razvijala, daje varnost ter uteho v trenutkih pogrešanja. Načrt skupne poti, pri kateri vsak prispeva svoj del glede na situacijo, jima daje občutek, da sta v tem projektu skupaj, da njun odnos napreduje, je živ in ima svoj cilj.

Prav tako pa je pomembno, da v primeru, da prihajata iz različnih držav, na neki točki pričneta raziskovati katero je tisto okolje, ki ju kot par lahko najbolj podpre in raziščeta ter pretehtata različne možnosti. Ker vsaka odločitev zahteva odpovedi in žrtvovanje, si je vredno vzeti dovolj časa za premislek in pogovor.

Med tem, ko načrtujeta in se veselita naslednjega srečanja, pa je ključno, da v vmesnem času poskrbita tudi zase. Za to, da vsak živi čim bolj polno življenje, gradi na sebi in raste, saj bo s tem rastel in se bogatil tudi njun odnos. Se pravi, da vsak ohranja svojo avtonomnost, razvija svoje darove, ter še naprej počne aktivnosti in gradi odnose, ki ga izpolnjujejo. To iskanje ravnotežja med bližino in neodvisnostjo je pravzaprav naloga vsakega odnosa.

Ali ljubezen vedno zmaga?

Ne, vsi odnosi na daljavo se ne obdržijo in vzroki za to so lahko zelo različni. Grajenje intime na daljavo, pozitivna naravnanost na prihodnost, zaupanje v partnerja in pozitiven čut za sebe ter zmožnost uravnavanja stisk, ki jih fizična ločenost prebuja, zahteva veliko notranjih virov. Nekateri jih dogradijo skupaj, drugi poiščejo zunanjo, npr. terapevtsko pomoč, spet tretji pa se odločijo za prekinitev odnosa.

Poleg tega se je pomembno zavedati, da kljub veliko daljši idealizaciji in pogostejšem izogibanju konfliktov, tudi v odnosih na daljavo pride po obdobju zaljubljenosti do situacij, v katerih partnerja drug drugemu pričneta prebujati nerazrešena doživetja iz otroštva in mladosti. S tem se po eni strani odpre priložnost za njihovo razreševanje, lahko pa se le še poglobi bolečina, oddaljenost in pride do razhoda. Kakšen bo rezultat, je odvisno od tega, koliko sta oba partnerja pripravljena delati na sebi in odnosu ter od njune čustvene zrelosti. Zaljubljenost je namreč danost, čudovito darilo narave, ki nas privede skupaj, za odnos pa je vedno potrebna zavestna odločitev in trdo delo obeh. Po drugi strani je tudi razhod lahko v nekaterih primerih najbolj ljubeče dejanje do sebe. Tako pravzaprav lahko rečemo, da na koncu vseeno zmaga ljubezen: ljubezen in zvestoba sebi, ki nikoli ne sme biti poteptana na račun drugega.