Ljubezen na prvi pogled je umetnico Svetlano pripeljala v Slovenijo

Življenjska pot je Svetlano Conti Padao vodila iz Minska prek Prage v Slovenijo. Njeno otroštvo ni bilo lahko. Odraščala je v revščini, ob očetu alkoholiku in mami, ki je sama skrbela za tri deklice, veliko oporo pa jim je predstavljala babica.

Ustvarja že od malih nog. Slikati je začela pri treh letih, po šolanju na umetniški srednji šoli Glebova v Minsku pa je študij nadaljevala na akademiji DAMU v Pragi, kjer je diplomirala iz scenografije za alternativno in lutkovno gledališče.

V Pragi je delovala kot scenografinja in žonglerka z ognjem ter živela in potovala po Evropi in Ameriki. Leta 2022 jo je ljubezen pripeljala v Slovenijo. Danes ima na Dolenjskem družino, ustvarja in kot prostovoljka na delavnicah širi umetnost med ljudmi.

V Slovenijo sem prvič prišla zaradi festivala Plavajoči grad na gradu Snežnik. Festival mi je bil zelo všeč. Bil je poln umetnosti, glasbe, gledališča in zanimivih ljudi; soustvarjali so ga tudi slovenski umetniki, ki so študirali v Pragi. Tam sem videla tudi lepo naravo in čutila posebno energijo. To je bil moj prvi stik s Slovenijo in name je naredila lep vtis.

Moža sem spoznala ob drugem obisku Slovenije, prav na gradu Snežnik med festivalom. Bila sem na obisku pri prijatelju Matiji Solcetu, ki ga zelo cenim kot umetnika, Dominik Zagorc, ki je zdaj moj mož, pa je na festivalu skrbel za hrano. Že na začetku se mi je zdel zelo prijazen, miren in dober človek. Bil je delaven, topel in iskren ter zame najlepši. Lepo sva se pogovarjala in takoj sem začutila, da je poseben.

Verjetno ja. Jaz sicer nisem prišla v Slovenijo iskat ljubezni ali partnerja. Takrat sem mislila, da nikogar ne potrebujem in da sem sama sebi dovolj. Ko sem spoznala Domna, sem videla, da je zelo dober človek, a sem si rekla, da sva iz različnih držav in da verjetno ne bo nič. Potem pa je prihajal k meni v Prago, celo leto vsak mesec vsaj enkrat, če ne večkrat. Bil je zelo vztrajen in res se je trudil zame.

No, in mimogrede: rojstna dneva imava le dan narazen. Jaz ga imam 29., on pa 30. aprila! Zato praznujeva skupaj, moj mož, ki je po poklicu slaščičar, pa naredi najboljšo torto.

Mislim, da se je zgodilo postopoma. Ko sem prihajala v Slovenijo, mi je Dominik vedno kazal naravo, slapove, jame in gozdove. Bila sem zelo navdušena. Očarale so me zlasti jame, ki so res čudovite, pravljične, v njih se vse blešči kot diamanti ... Pokazal mi je tudi številne čudovite slapove, ki so zame zelo navdihujoči. Rada imam lepo naravo in počasi sem začela čutiti, da bi tukaj lahko živela, ne samo prihajala na obisk.

Na jame me veže tudi ena zabavna anekdota. Nekoč smo bili nekje na Gorenjskem, v gozdu ob jami. Moj mož je jamar, jaz pa sem takrat razumela, da je jama globoka sto metrov. Obenem sem slišala, da v njej živi pijavka. Dominik je šel v jamo, jaz pa sem zunaj z malo Olivijo čakala nanj. Ko so jamarji prišli iz jame, so navdušeno rekli, da so res videli pijavko in da je to neverjetno. Jaz sem jih vprašala, kako pa tam sploh preživi. Oni pa so mi v šali odgovorili: "Ja, poročena je! Ima moža, ki ji pije kri!" (smeh)

Vedela sem predvsem zaradi njega. Videla sem, da je odgovoren, spoštljiv, prijazen in miren človek. Ob njem sem se počutila varno in zaupala sem mu, kar je zame zelo pomembno. Zelo se je trudil zame in bil je vztrajen.

Odločitev ni bila preprosta in seveda ni bilo lahko. Ko se preseliš v drugo državo, pustiš za sabo veliko: ljudi, delo, navade, jezik. A čutila sem, da je ljubezen dovolj močna, zato sem si upala.

Začetek je bil težak. V Pragi sem imela lepo življenje, dobro in zanimivo službo, učila sem likovno umetnost, delala sem v gledališču in cirkusu, nastopala sem z ognjem, ustvarjala kostume in maske. Bila sem navajena ustvarjalnega življenja, potovala in živela sem po svetu, v Ameriki in Evropi, Barceloni ...

Prvih šest mesecev po prihodu v Slovenijo sem veliko jokala, ker sem pogrešala delo in ljudi. Nato sem začela delati kot prostovoljka, zdaj pa vodim ustvarjalne delavnice, ustvarjam z ljudmi in razstavljam svoja dela.

Na začetku sem se tudi zelo trudila z jezikom. Dominik je po stanovanju lepil listke z napisi: miza, predal, okno, luč ... Tako sem se učila slovensko in počasi sem začela razumeti več. Danes že kar dobro govorim, čeprav se še vedno učim in včasih pomešam jezike.

V Sloveniji sem nekajkrat začutila tudi, da je kaj drugače, kot sem bila vajena drugje. Opazila sem razlike, ki so me presenetile. Doživela sem tudi nerazumevanje, kar me ni razveselilo. Ampak treba je gledati naprej in trudim se, da se stvari izboljšajo.

Veliko mi je pomagala umetnost. Med ustvarjanjem odkrijem svoj prostor; ko mi je težko, ustvarjam. Pomagala mi je tudi ljubezen in družina. Mislim, da človek v težkih časih potrebuje nekaj lepega, pozitivnega. Zame je to umetnost.

Navdihuje me veliko stvari. Zelo rada imam pravljice, knjige, naravo, jame, gozdove in otroški pogled na svet. Študirala sem scenografijo za alternativno in lutkovno gledališče, zato mi je blizu vse, kar je čarobno in skrivnostno. Rada imam pravljične motive, domišljijske svetove, bleščanje, toplino in mehkobo. Navdihujejo me tudi jame, kapniki, gozdovi, skratka vse lepo v naravi.

Zelo rada tudi berem. Vedno sem imela rada tako otroške kot odrasle pravljice in fantazijsko literaturo. Kot vzornika bi izpostavila finsko-švedsko pisateljico, slikarko in karikaturistko Tove Mariko Jansson ter nemškega komika, pisatelja, animatorja in kiparja Walterja Moersa. Oba sta odlična.

Seveda. Sem mama dveh hčera – Flori in Oliviji. Eno hčerko imam iz prejšnjega zakona, drugo pa imava skupaj z Domnom. Živimo v Škocjanu.

Materinstvo mi je spremenilo življenje. Kot mamica sem postala bolj nežna in potrpežljiva. Zdaj imam še več navdiha in opazim stvari, ki jih prej morda nisem videla.

Po drugi strani pa imam manj časa za lastno ustvarjanje, čeprav sem imela tudi v Sloveniji kar nekaj razstav in se dogovarjam za nove. Zanimivo se mi zdi, da se v Sloveniji slike ne prodajajo. V Pragi sem prodala veliko več del, tukaj pa imam včasih občutek, da rišem zase.

Mislim, da odrasli prehitro postanemo preveč resni. Imamo veliko skrbi, obveznosti, držimo se pravil. Otroci pa še znajo sanjati in gledati svet odprto, domišljijsko. Jaz ohranjam stik tako, da ostajam blizu otrokom, ustvarjanju in knjigam. Zelo rada berem pravljice in opazujem, kako otroci razmišljajo.

Najbolj sem vesela, ko vidim, da človek, še zlasti otrok, skozi ustvarjanje začuti, da zmore, da dobi veselje in pogum. Pri otrocih me vedno znova preseneča, kako nadarjeni so nekateri in kakšno domišljijo imajo. Včasih naredijo nekaj, česar odrasli sploh ne bi videli. So iskreni in zelo ustvarjalni. Ko jim daš malo podpore in jih pohvališ, lahko res lepo napredujejo. To mi je pri delu z njimi najlepše.

Tudi pri odraslih in drugih skupinah ljudi je ustvarjanje nekaj posebnega. Pri delu z ljudmi s posebnimi potrebami gre bolj za umetniško terapijo. Rada sem z njimi; rada se pogovarjam in ustvarjam z njimi.

Vedno znova vidim, kako pomembno je, da imamo prostor za umetnost, igro in izražanje. V Sloveniji me žalosti, ker ni toliko priložnosti za ustvarjalne delavnice ali šole za otroke in tudi za druge. Če že so, pa je dostikrat precej drago in jih je malo.

Joj, ne vem, ali sem dovolj dobra za take nasvete ... Morda bi jim rekla, naj poslušajo svoje srce, ampak naj ne pozabijo nase. Velika sprememba je lahko nekaj lepega, a ni lahka.

Ko greš v drugo državo, zamenjaš službo ali začneš novo življenje, potrebuješ veliko notranje moči in poguma. Ni dovolj samo, da si zaljubljen ali navdušen. Pomembno je tudi, da si v sebi pripravljen.

A hkrati verjamem, da se je včasih treba prepustiti. Če čutiš, da je nekaj res pravo, potem je vredno poskusiti. Tudi jaz sem šla v neznano. Ni bilo vedno lahko, ampak danes zaradi moža, ki je zame najboljši partner in oče, ter hčerk vem, da je bilo vredno.