Lovro, 12 let je že minilo, odkar si se predstavil v šovu Slovenija ima talent. To je dejansko polovica tvojega življenja, saj si imel takrat komaj 13 let. Kako se spominjaš tega trenutka zdaj in zakaj si se za to odločil?

Šov Slovenija ima talent mi je bil takrat svojevrsten izziv. Kljub svoji mladosti mi odri niso bili tuji, svoj operni debi sem nekaj let prej naredil prav na odru Drame (tam so potekali tudi avdicijski predizbori, op. a.), vseeno pa je bila ta izkušnja drugačna, saj sem nastopal pred televizijskimi kamerami in občinstvom iz celotne Slovenije. Takrat sem ta nastop doživljal tudi kot nekakšen test svoje zmogljivosti in test, da vidim, ali sem res iz pravega testa za to. Tako na vse skupaj gledam zdaj. Spominjam pa se, da je bil čas po tem nastopu precej zanimiv, ogromno ljudi me je prepoznalo, sploh v domačem kraju so me pogosto ustavljali, kar pa ni bilo vedno prijetno. Takrat so me vsi poznali kot tistega, ki poje opero, kar mi ni bilo povsem všeč, zato sem se v nekem obdobju od opere celo poskušal odmakniti in sem odkrival tudi druge forme umetnosti. 

Kakšni so sicer tvoji operni začetki? Kdaj si ugotovil, da sploh imaš talent za petje in kako je potem od tega prišlo do opere?

Velika zahvala gre moji prvi profesorici petja, ki me je takoj po avdicijah za pevski zbor poslala na avdicijo za opereto, ki so jo pripravljali v Žalcu, kjer sem živel. To vlogo sem tudi dobil in to je bila moja prva vloga, pri kateri sem že takoj sodeloval z uveljavljenimi ustvarjalci tega žanra. Pri tem moram izpostaviti Natašo Zupan, saj me je prav ona pripravljala za nastop na Talentih, hkrati pa mi je ona dala ogenj in moč, da sem se spopadel z vsemi težavami in preprekami, ki sem jih kot glasbenik doživel. Zelo sem ji hvaležen, ker brez nje ne bi bil niti pol tega, kar sem danes. Po mutaciji pa je za moj napredek v pevski tehniki poskrbela Pia Brodnik na ljubljanski glasbeni akademiji in nato še naprej strokovnjaki v Gradcu. Vsem ljudem, ki so mi na moji poti pomagali, sem izredno hvaležen. 

Kot otrok v svetu opere in umetnosti nasploh marsikdaj nisem vedel, kaj in kako, saj ne prihajam iz glasbene družine. Kar pa mi je pomagalo, je to, da sem že od nekdaj intuitivno vedel, kaj je na odru dobro narediti. Nikoli pa me ni bilo sram, morda sem bil kot otrok v zaodrju sprva celo nadležen, a sčasoma sem se naučil, kako biti profesionalen in kako poteka ustvarjanje opere, saj pri vsakem projektu sodeluje ogromno število ljudi in če se vtikaš v delo drugega, to ne gre. Biti moraš dober in profesionalen, drugim pa moraš zaupati, da se svojega dela prav tako lotijo z enako resnostjo. 

Že na avdiciji si povedal, da te nekateri vrstniki zaradi opere zafrkavajo. Kakšni so bili odzivi po nastopu na Talentih, se je to spremenilo?

Ja, prišlo je do izboljšanja, a če sem iskren, se nisem ukvarjal s komentarji, šlo je bolj za to, da sam sebi potrdim in dokažem, da s svojim petjem navdušujem druge. Mnenja sovrstnikov me niso tako zanimala, pri teh letih je marsikdo še otročji in ne razume opere kot umetnosti, zato sem takrat slabe komentarje preprosto ignoriral in to prepreko na tak način prebrodil. Ko zdaj razmišljam za nazaj, imam lepe spomine na pot, ki sem jo opravil do zdaj, in tudi odnos s sovrstniki se je z leti precej izboljšal. Morda je bilo v šolskih letih prisotne tudi nekaj zavisti, ker sem bil vedno jaz tisti, ki je nastopal, imel samostojne točke in podobno. Do tega v lokalni šoli pač pride. A hkrati sem vesel, da sem se s takšnimi izzivi soočil že tako zgodaj, saj so me ti definirali in s tem pozneje nisem imel težav. Imam namreč ogromno kolegov, ki se s tem ukvarjajo šele zdaj, pa ne s kritiko drugih, ampak predvsem s samopodobo. Hvaležen sem za vse, kar se mi je zgodilo.

Imaš sicer kakšen nasvet za mlade, ki so podvrženi t. i. 'bullyingu'? Tega je žal dandanes ogromno, pa ni nujno, da gre za petje opere.

V letih, ki so minila od mojega nastopa na Talentih, se je marsikaj spremenilo. Splet je postal veliko bolj razširjen, s tem pa je tudi veliko več 'cyberbullyinga'. Moj nasvet bi bil, da se bolj ukvarjajmo z resničnim življenjem. Meni je takrat sicer pomagalo, da sem se zakopal v fantazijski svet in fantazijske knjige, danes pa mislim, da je dobro stopiti stran od fantazije interneta in stopiti nazaj v resničnost. Iti v naravo, na sprehod, na pohod ... Takšne stvari so najboljše za dušo. Ohranimo mirno kri, vsi si zaslužimo biti srečni. Kar se tiče nasilnežev, pa ne skrbite, slej kot prej se izobrazijo oziroma odkrijejo svoje frustracije ter jih razrešijo. 

Kaj se je torej dogajalo v letih, ki so sledila? Kako si uspel uresničiti svoje sanje? 

Že zgodaj sem se odločil, da ne želim biti zgolj v okviru opere, ampak svojo umetnost razširiti. Mikalo me je tudi igralstvo, ki je sicer prisotno tudi v operi. V šolskih letih sem sodeloval v igralskem krožku, v srednji šoli pa sem ustanovil celo metal band, ki je bil moja glavna strast v teh srednješolskih letih, obenem pa se nisem odpovedal klavirju in solo petju. Zdaj na to gledam kot na nekakšen prehod iz mojih deških sopranskih dni v moja moška leta, ko sem postal baritonist. 

Ko sem preizkusil vse te različne stile, sem ugotovil, da mi opera dejansko najbolj odgovarja, še vedno pa se najdem marsikje drugje. Opera mi je dajala varnost, zato sem se odločil, da se vpišem na sprejemne izpite na Akademijo za glasbo. To je bilo zanimivo, nisem verjel vase, da bom sprejet, hkrati pa sem verjel toliko, da druge fakultete sploh nisem vpisal. Ko sem bil sprejet, mi je to dalo precej samozavesti in od takrat dalje sem se odločil, da vso svojo dušo in čas posvetim temu, saj me je to res osrečevalo. Včasih se vprašaš, ali je zgolj strast vredna vsega časa, finančnega zalogaja, ki nikakor ni majhen, hkrati pa je še veliko odrekanja, saj moraš na svoj glas ves čas paziti. Obenem je prisotna še težnja po vsakodnevnem življenju. Treba je najti neko zdravo mero pazljivosti in zabave, kajti iz obojega nato črpaš najboljše zase.

Čeprav zdaj študiram v Gradcu, se zelo rad vračam v Slovenijo, predvsem zaradi svojih glasbenih kolegov. Težko opišem, a to so zanimive prijateljske vezi, ki na odru preprosto kliknejo, kar se tudi opazi. Vedno je izziv, ko igraš z nekom novim, ne veš, kako bo, kot da si na začetku ljubezenske zveze (smeh), ko se ujameš, in imam to srečo, da se s pevci, s katerimi sodelujemo v Novem mestu, to tudi dogaja. Tam smo v KC Janeza Trdine med drugim izvedli novo opero Julija, zdaj nas čakajo ponovitve, izvedli pa smo tudi Straussovega Netopirja, ki se lahko pohvali z zanimivo režijo Eve Hribernik, zanimivo scenografijo in fantastično koreografijo Mojce Horvat.

Že na odru Talentov si dejal, da je tvoja misija, da bi opero poslušalo čimveč ljudi. Kako bi ocenil priljubljenost opere pri nas, se je v zadnjih letih to izboljšalo ali morda poslabšalo?

Upam, da ne govorim zgolj iz svojega mehurčka, v katerem sem tako vpet v opero, a res mislim, da se stvari izboljšujejo. Naše državne operne hiše vabijo mlade nadobudne pevce, hkrati pa se vračajo na lahkotnejšo umetnost. Dober primer tega je Italijanka v Alžiru v ljubljanski Operi, ki jo trenutno izvajajo. Takšna sproščena, komična opera je bila na naših tleh zelo potrebna. Zdi se mi, da je bilo v zadnjih dveh desetletjih na slovenski operni sceni več zgrešenih priložnosti. Preveč je bilo prisiljene umetnosti, ki sicer ima določeno občinstvo, a ne smemo zadovoljevati le te publike, temveč stremeti k temu, da ta krog občinstva razširimo, s težaškimi operami pa to ni mogoče. Mislim pa, da gredo stvari na bolje in verjamem, da bomo v prihodnjih 10 letih več delali na lahkotnejših operah in operetah.

Opera se je v zadnjih letih sicer tudi precej populizirala, več je 'mainstream' pevcev, ki pojejo opero, pojavlja se tudi drugje, na primer na Evroviziji. Je to po tvojem mnenju dobro ali s tem operi spuščamo vrednost?

Opera kot žanr je glasbeni teater, podoben muzikalu ali pa dramski igri, le da je besedilo péto.  Sam menim, da je vsa opera, ki se dogaja izven opernih gledališč, zgolj klasično petje, a vendarle s tem ni nič narobe. Rekel pa bi to, da se mi za Evrovizijo zdi veliko bolj primeren slog, ki smo ga v zadnjih dveh letih ubrali s skupinama LPS in Joker Out. Opere se ne da prisiliti tako kot nič drugega, saj s tem vzbudiš le odpor. Mislim pa, da bi si vsak moral vsaj enkrat v življenju vzeti čas in pogledati dobro opero, na podlagi tega pa se potem lahko odloči, ali mu ta žanr ustreza ali ne. Če nisi prepričan, si pač ogledaš še eno.

Kaj pa videz opernega pevca? Pevka Raiven, ki se zdaj s svojim pravim imenom Sara Briški Cirman posveča predvsem operi, je pred časom spregovorila o tem, ali ljudi, ki opero spremljajo, motijo tetovaže ali ne. Kako na to gledaš ti?

Ja, to je zanimivo vprašanje. Tudi sam sem s Saro že govoril o tem, bila sva namreč sošolca na Akademiji za glasbo. Sam si nikoli nisem omislil tetovaže prav iz strahu, da bi to vplivalo na mojo operno kariero, a opažam, da tetovaže ne predstavljajo težave na opernem odru, še posebej če niso pretirane in se jih da skriti. Sam sicer verjamem, da tetovaže pripomorejo k osebni izraznosti, in morda je res napočil čas, da si jo omislim tudi sam, ker o tem razmišljam že precej časa (smeh). Pa tudi zakonitosti opere se bodo morale spremeniti, predolgo je služila zgolj svojemu zvestemu občinstvu. In to ni nikakršna kritika, zgolj predlog in poziv k spremembi, k novodobnemu razmišljanju in koraku naprej. Svet se namreč vrti naprej, družba se razvija, opera pa ob tem ne sme postati nekakšen dinozaver, temveč mora biti živeča umetnost. 

Kaj pa bi za konec sporočil tistim, ki razmišljajo o prijavi na šov Slovenija ima talent?

Če si želite nepozabne izkušnje, ki bo ostala z vami res do konca življenja, mislim, da je prijava vredna, pa če zaupate vase ali ste negotovi. V tem šovu se lahko resnično vsakdo preizkusi, skozi to pa pride motivacija za osebno rast in tudi za rast vašega talenta. Med tistimi, ki to berejo, so zagotovo diamanti, ki se morajo le še obrusiti.

Prižgi svojo zvezdo tudi ti!

Naslednji predizbori za Slovenija ima talent bodo na POP TV potekali zadnji vikend v marcu, in sicer v petek in soboto, 24. in 25. marca! Ne oklevaj več, prižgi svojo zvezdo in se prijavi TUKAJ!