Luka, pred nekaj tedni si v Zagrebu organiziral velik koncert, na katerem si proslavil že dvajset let glasbene kariere. Kam je šel ves ta čas? Kako se ob tem počutiš, ko zdaj pomisliš na svoje začetke?

Moj bog, 20 let (smeh)! Zanimiv paradoks je. Ko gledam stare fotografije, se počutim, kot da sem začel pred stopetdesetimi leti, ko pa o tem razmišljam, se mi zdi, kot da je bilo pred nekaj tedni. Ko si star 20 let, si poln energije in nikoli nisi zadovoljen s tem, kar dosežeš, hočeš samo več, več, več, misli so ves čas usmerjene naprej. Ampak zato ne uživaš v tem, kar se ti dogaja. Zato si zdaj želim, da naslednjih 20 let precej bolj uživam v trenutkih in da se znam v njih ustaviti, da sem preprosto prisoten, uživam s polnimi pljuči. Samo malo počasneje.

Če se ne motim, pa si si prav na koncertu resno poškodoval nogo, potem pa moral še odpotovati v London. Kaj točno se je zgodilo?

Pri meni je tako, da lahko kakovost koncert oceniš po tem, kakšne poškodbe pri tem dobim. V tem primeru sem se močno poškodoval, se pravi, da je bil tudi koncert odličen (smeh). Nekaj pesmi pred koncem, med pesmijo Proljeće (prvi veliki Nižetićev hit iz leta 2005, op. a.), pa sem se želel podružiti z občinstvom, zato sem skočil v množico. Med skokom pa sem s hlačnico zapel v reflektor in narobe stopil na nogo. Res je bilo grozno, vse zvezde sem videl. In to se je zgodilo tri pesmi pred koncem! Sicer so mi nato na oder prinesli barski stol, ampak vedel sem, da se koncert snema za televizijo in nisem si mogel privoščiti tega, da bi med največjo norijo, konfeti in največjimi hiti sedel. Tako sem še dodatno skakal in še poslabšal poškodbo, v London pa sem moral odleteti na berglah.

Kaj si se naučil v vseh teh letih kariere? Kaj bi zdaj svetoval mlademu sebi?

Predvsem to, kar sem rekel že prej: uživaj, sinko, uživaj v vsakem trenutku. Nasploh ljudje na to pogosto pozabljamo. Naučil sem se tudi to, da ne morem biti vsem všeč in da je to v redu. In ko to res dojameš, si precej bolj miren. A to se seveda ne zgodi skozi noč, za to je potrebno veliko let in vsega, kar sem doživel. A veš kaj? Zdaj se imam najlepše, nikoli se ne bi vrnil v svoja dvajseta leta. Zdaj je res idealno.

Še letos prihajaš tudi v Ljubljano. Kaj lahko pričakujemo od tvojega nastopa?

Vem, da se večkrat potikaš po Sloveniji. Kateri je tvoj najljubši kotiček?

Ljubljana mi je od nekdaj pri srcu, tega nisem nikoli skrival. Ogromno je čudovitih restavracij, barov, tudi veliko prijateljev imam tukaj, res meni drage ljudi, in vedno pravim, da so ljudje tisti, ki ustvarjajo mesto. Sicer pa mi je najbolj všeč tam pod Julijskimi Alpami in ob Soči. Malce daleč je, a pridem vsaj enkrat na dve leti. Zdaj že načrtujem nov pohod tja in da vmes poskusim še dobrote pri Ani Roš. Slovenija je res majhna, ampak čudovita. 

Če pogledava vse, s čimer se ukvarjaš: prepevaš, vodiš bar, fotografiraš, kuhaš, precej potuješ, intenzivno se ukvarjaš s fitnesom, zdaj se celo potapljaš na dah ... Tvoji dnevi nimajo zgolj 24 ur?

Pa ni tako, vse se uspe razporediti. Nerad zgolj ležim doma na kavču pred televizijo. Zvečer, ja, si to že privoščim, a rad imam polne in aktivne dni. Fitnes in potapljanje se izmenjujeta dnevno, kuhanje je seveda res prisotno vsak dan, vse ostalo pa vidim kot hobije. In za to se vedno najde čas.

V Londonu si bil tudi na koncertu Robbieja Williamsa. Se ti je kdaj na koncertu – kot obiskovalcu – zgodilo kaj nenavadnega?

Ja, z Alanis Morissette. 14 let sem imel, ko sva šla s prijateljico iz Splita na Alanisin koncert v Pulo. Starše sem komaj prepričal, da so me pustili, še z vlakom sva šla in povezave so bile grozne, vozila sva se ogromno ur. Takrat mobiteli niso bili tako razširjeni, sam sem sicer imel neko osnovno verzijo, a to se je baterija takoj izpraznila, polnilca pa nisem imel. Po koncertu pa sva zamudila vlak in zato sva se pač odločila, da prespiva na železniški postaji. Domov se nisem javil, moji domači so postali panični in v nekem trenutku sredi noči sem zaslišal svoje ime, kako me kličejo prek zvočnikov. Babica je dejansko klicala na železniško postajo, naj me poiščejo, če sem tam (smeh). 

Pred kratkim sem govoril še z eno hrvaško pevko, Danijelo Martinović. Povedala mi je, kako je njena mama ponosna nanjo, ko jo spremlja na odru. Kaj tebi pravi tvoja mama, ko te spremlja? Morda letos, ko si osvojil Splitski festival?

Moji starši so res čudoviti in me podpirajo pri vsem, česar se lotim. Vedno so mi pomagali in me spodbujali, zato tudi vsako nagrado, ki jo prejmem, posvetim njim. Prav tako me vedno spremljajo na vseh večjih koncertih in prav tega se veselim, da oni vidijo, kaj sem pripravil. Pa da malo obrnem Danijeline besede: pravi blagoslov je to, da imam starše, da me spodbujajo in da me lahko spremljajo pri tem, kar najraje počnem.

Česa se bojiš in kako se s svojimi strahovi soočaš?

Strah je grozen in naš največji sovražnik, to vemo vsi, a težko se mu je zoperstaviti. Kljub temu pa sam pogosto to delam, rad grem iz cone udobja. Prav potapljanje na dah je eden zadnjih primerov. Sprva sem se bal, a me je k temu vleklo in sem to premagal in zdaj v tem močno uživam. Preprosto se moramo strahu upreti, sicer lahko močno vpliva na naše življenje, kar pa ni vredno. Strah je zato, da nas nekaj nauči. 

Omeniti morava še eno tvojo veliko ljubezen: tvojega psa Chako, za katerega si pred dnevi objavil, da praznuje 12. rojstni dan. Tudi nasploh si velik ljubitelj živali, kaj ti pomenijo?