Zakaj si se odločila za ta izziv in kaj upaš, da boš od tega odnesla?

Juliana trail je dolžinska pot, ki v 280 kilometrih zaokroži pot okoli Julijskih Alp. Že kar nekaj let razmišljam, da bi se odpravila na znano popotniško pot Camino de Santiago, potem pa sem lani jeseni slišala za Juliana trail in njen opis me je takoj pritegnil. "Na tej poti ne boste osvajali gorskih vrhov, temveč vas bo pot vodila okoli Julijskih Alp, ob jezerih, rekah, pojočih gozdovih, izjemnih drevesih, med pisanim travniškim in gorskim cvetjem, med skalami." Potem se je zgodila epidemija, novi virus, zaradi katerega je prehajanje zunaj meja naše države oteženo in Juliana je postala tako moj edini načrt. Ko si nekaj tako močno želiš, ko neka želja v tebi tako močno vre, potem veš, da ti bo uspelo. Poleg tega imam rada drugačnost, ne maram rutine in vedela sem, da me zna ta pot presenetiti. In me je, vsak dan znova. Na poti sem bila trinajst dni, za mano je 280 kilometrov. Pot je razgibana: teče skozi mesta, gozdove, ob rekah, po makadamskih poteh in soteskah, se vzpenja in spušča, nikoli ne veš, kaj je pred tabo. 

 Na poti si bila sama?

Na pot sem želela sama. Včasih je dobro, da se lahko sprostiš in uživaš tako, kot si narekuješ sam. V bistvu sem želela, da se pot odvija v mojem tempu. Kot zmorem sama, brez prilagajanja. V odnosih, v vsakdanjem življenju, se moramo prilagajati en drugemu, če želimo, da so ti uspešni. Včasih pa je lažje, in tudi prav, da iztirimo, smo sami, da se nam ni treba prilagajati, da znamo uživati sami s sabo. In tudi, ko si sam s sabo, še ne pomeni, da si osamljen. Jaz uživam v svoji družbi. Na poti sem opazovala samotne kmetije, ovce in krave na pašnikih, vonjala cvetoče travnike, odkrivala skrite, meni neznane kotičke. Tam, v planinah, je narava tako drugačna. In ko si sam, si lahko nanjo drugače in bolj pozoren. 

Kako pomembna pa je fizična pripravljenost?

Pot za telo pomeni stres. Tako fizično kot tudi psihično. Fizično zato, ker je pred tabo vsak dan, ne glede na vse žulje in ne glede na utrujene noge ali bolečino od teže nahrbtnika, novih 20 ali več kilometrov in tudi nekaj sto metrov višine. Psihično pa zato, ker je vsaka pot nepoznana, ker se sredi gozda včasih znajdeš na razpotju brez usmerjevalne table, ker jo je ravnokar odpihnil veter, in kjer ni signala. Zato bi bilo nesmiselno trditi, da se na taki poti ne utrudiš. Vsekakor pa je dobro pred odhodom narediti poleg daljšega pohoda tudi vaje za moč in za krepitev mišic. Bolje kot si pripravljen, lažja je pot. Več in bolj kot se naučiš ter pripraviš za izpit, bolje ga opraviš.

Kako so tvojo odločitev sprejeli prijatelji in družina?

Moj fant Mario me podpira v mojih norostih, odkar se poznava. Moji starši pa so me naučili, naj vse, kar počnem, počnem s srcem in me pri mojih odločitvah vedno podpirajo. 

Si na poti do zdaj doživela kaj, česar morda nisi pričakovala? Te je kaj presenetilo?

Lahko povem, da sem odkrila toliko lepih kotičkov, ki so me napolnili s posebno energijo. Ko je telo utrujeno, razmišlja in se odziva drugače kot takrat, ko smo siti in spočiti. In pot ti s svojimi lepotami sama po sebi daje energijo, tudi, ko ta začne pojenjati. To je tisto, kar je tako izjemno. 

Sicer se ukvarjaš s kulinariko in pripravo fit receptov. Rada ješ in zelo rada kuhaš. Kako pa je s hrano na poti?

Zelo rada jem fit hrano, kot ji sama pravim, in ves čas, tudi ko sem na poti, skrbim za optimalno prehrano. Poleg osebne želje, da se podaš na tako pot, je ključnega pomena dobra prehrana. Tudi na poti. Če ti v prehrani primanjkuje beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov ali vitaminov, boš na poti zagotovo naletel na več preprek in težav. Če vnaprej premisliš, kako boš hranil svoje telo, je pot zagotovo enostavnejša in prijetnejša. Dobra priprava na pot, skrbna organizacija in tehten premislek o tem, kaj na poti potrebujem, da jo bom odhodila s čim manj težav, so bili izjemnega pomena.  Vsako etapo začneš in končaš v mestu ali vasi, kjer najdeš vsaj eno trgovino ali market. Kruh, tuno, paradižnik, skuto, sadje ... vse to se da kupiti vsaj v eni trgovini na poti in iz tega pripraviti zelo optimalen in okusen fit obrok. Ko sem doma sicer, skoraj vsak dan ustvarim vsaj en nov recept; na poti pa sem polnila baterije, da bom zdaj, ko sem že doma, lahko zopet divje kreativna. 

Si na poti pogrešala domače obroke in svojo kuhinjo?

Niti ne, ker si znam pripraviti super obrok tudi stran od svoje kuhinje. Čeprav preprosta in poceni, je bila tudi moja prehrana na poti na izjemno visokem nivoju, predvsem kar se hranil tiče. Kruh, tunina, sardele, kos sadja, beljakovine v prahu, elektroliti, včasih kakšne suhe alge in posušen ohrovt, iz tega sem sestavljala svoje obroke. In pot prestala brez poškodb in brez bolečin. Tudi svoje obroke sem delila s svojimi sledilci na Instagramu, zato lahko v mojih shranjenih zgodbah vidite, o čem govorim.

Na poti si odkrivala tudi številne skrite kotičke Slovenije. Bi rekla, da se premalo zavedamo njenih lepot in da je zdaj pravzaprav najboljši čas, da jih bolje spoznamo?

Vsekakor. Tudi sama, ko le lahko, izjemno rada odkrivam nove, meni še nepoznane države. In ob tem priznam, večkrat pozabim odkrivati Slovenijo. Zato sem presrečna, da mi je letos ostala na izbiro le Slovenija. 

Komu bi priporočila pot?

Juliana je za ljudi, ki ne marajo rutine, ki jim to, da vsako noč spijo drugje, pomeni dogodivščino in ne muke, za tiste, ki se ne bojijo hoje v dežju, za tiste pustolovske. Pot, če jo delamo v enem kosu, ni enostavna, zato je vseeno dobro realno oceniti svoje zmožnosti. Zanimivo je, kako mi moji sledilci na Instagramu, kjer objavljam svoje zgodbe, pišejo, da sem jih spodbudila tudi k njihovi poti, da bodo tudi sami poizkusili, vsaj kakšno etapo. Včasih nosimo ljudje s sabo strahove in rabimo le malo poguma in kakšno spodbudno besedo, da se nam je lažje odločiti za pustolovščino.