Kako si preživela december?

Decembra si vzamem čas za družino. Moje starše, nečake, sestro ... Med letom me ves čas sprašujejo, kdaj bom prišla, in je res pestro ... Živim namreč malo tukaj, malo tam in mi velikokrat primanjkuje časa. Za praznike se imamo pa vedno zelo lepo in po navadi tam ostanem kar dva ali tri dni. Nečaka sta že najstnika, imamo se super in smo pravi 'gang'. Zelo dobro se razumemo in zaupata mi, kar mi res veliko pomeni. Pravita, da sem najboljša teta na svetu in poleti ju vedno peljem na počitnice. Želim si biti še boljša teta in da bi se lahko z njima družila vsak teden, ampak vsi imamo svoje obveznosti. Zato pa takrat, ko smo skupaj, res maksimalno izkoristimo ta čas. Lepo je videti, ko te poslušata, prosita za kakšen nasvet, zdaj so že prve ljubezni ... Takšen odnos sem imela kot najstnica s svojo teto tudi jaz in moram reči, da mi je velikokrat pomagala in sem ji lahko marsikaj zaupala. Morda drugačne stvari, kot sem jih doma.

Konec leta vsi delamo nekakšen pregled leta in obujamo spomine ... Kaj bo tebi najbolj ostalo v spominu?

Res je. In tudi v naši dvorani smo z dekleti naredile nekakšen pregled leta in prižigale svečke zahvalnosti in hvaležnosti. Zato sem v zadnjih tednih veliko razmišljala o tem, kaj naj izpostavim. Bilo je veliko stvari, ki bi jih lahko, pa je potem spet druga stvar, ki je močnejša. Bistvo pa je to, da je bilo ogromno lepih stvari, ki so se mi vtisnile v spomin, in krasnih ljudi, za katere se je izkazalo, da so prijatelji, ki mi stojijo ob strani in me podpirajo, ko padem. Ti podajo roko in ti pomagajo vstati. Sicer pa sem že prišla do točke, da ni samo lepo tisto, kar je lepo, ampak tudi tisto, kar pride naproti kot izziv, kot življenjska preizkušnja, ki te pa na koncu ojača. Ti pokaže, na čem moraš še delati, in te definitvno izboljša kot človeka. Če bi imel samo lepe stvari v življenju, nikoli ne bi mogel rasti. Zato sem za minulo leto res hvaležna, saj je bilo zelo polno. Polno stvari, takšnih, polnih nasmehov, ko je bila trava zelena in je sonce sijalo, in takšnih, ki so bili polni presenečenj, razočaranj ... Ampak je vse super, ker samo tako lahko ozavestiš, kje si, kaj si in kdo so ljudje, ki te obkrožajo. Ločiti zrno od plevela in razmisliti o tem, kaj si sploh želiš.

Težki trenutki so tudi najboljše lekcije.

Res je in jaz sem za vse te lekcije zelo hvaležna. S tem rastemo. Če pogledam na moje poslovno področje, sem zelo vesela, da se je v tem letu ekipa mojih učiteljic sensualnega plesa, s katerimi razveselujemo ženske tukaj v Ljubljani in v Prekmurju, zelo povečala. Tako nas je sedaj sedem in to je sedem krasnih žensk in moram reči, da sem na njih zelo ponosna. To so ženske, ki imajo za seboj tudi številne življenjske preizkušnje. Med nami je veliko spoštovanja. Miša, Vesna, Slavica, Katja, Matejka in Doris. Čudovite ženske, ki z vso ljubeznijo predajajo svoje znanje vsaki posameznici svoje skupine. 

To je zelo lepo slišati. Vse vemo, da smo si ženske pogosto večje nasprotnice kot prijateljice.

Ja in tukaj se lahko zahvalim našemu plesu, ki je predvsem ozaveščanje, da je ženska ženski podpora, ne pa tekmovalka. Me plešemo zase, ne zato, da se bomo snemale ali v ogledalu opazovale, kako smo videti. Ko ti plešeš sama sebi, ne tekmuješ in ženske v skupini so istega mišljenja. Zato se lahko hitro naredi naravna selekcija. Katera ni takšna, si ne želi tega, se seveda ne počuti dobro v takšni skupini. Prelepo je to, kar imaš okoli sebe. Le močno podporo ena drugi. Če druga pada, jo dvignemo. In drugič druge tebe. In tako res ni tekmovanja, ampak samo podpora. Tudi ko se družimo po plesu ali na naših senzualnih zabavah, tudi takrat ni tistih klasičnih ženskih pogovorov. Stokanja okoli partnerjev, kako je kdo koga prizadel, kdo je s kom ... Tukaj tega res skoraj ni. Toliko je lepih stvari, o katerih se lahko pogovarjamo, in nočemo negativne energije, pri nas je samo tista, lepa. Negativne lahko začutiš kar veliko zunaj dvorane.

Se ti zdi, da smo ženske tudi premalo v stiku same s sabo?

Ja, premalo. Ženske zaradi vsakodnevnega kaosa in načina življenja velikokrat pozabimo nase, kar je tudi logično. Včasih je bilo drugače. Delali so od šestih do dveh in imeli nekaj od dneva, življenja. Ženske so skuhale kosilo, poskrbele, da je bilo pospravljeno ... Družile so se z otroki, prijateljicami, hodile na sprehode ... Zdaj pa za te stvari ni več časa. Tudi v službah je ves čas borba za obstanek in dokazovanje, kdo je boljši. Vsak ve, da je za njim še vrsta ljudi, ki bi si želeli njegovo delovno mesto. Zato današnja ženska želi biti najboljša sodelavka, želi biti najboljša mama, ker ima slabo vest, ker otroka ni videla ves dan. Ko pride mož, pa želi biti še najboljša žena. Razpeta med milijon stvarmi, časa pa nobenega – in ves dan samo dela kljukice, kaj je treba narediti. Živi zunaj sebe in ni v stiku sama s sabo, ker za to nima časa. In potem se izgubi. V nekem trenutku ugotovi, da leta minevajo, ona pa ne ve več, kdo je in kaj čuti, ker je postala robot. Mislim, da nobeni tak način življenja ni všeč. Niti ni zdrav. In ženska ne izgubi same sebe, ampak tudi svojo ženstvenost, milino, svoje emocije ...

Napaka, ki jo ljudje na splošno veliko delamo, je tudi ta, da srečo iščemo v drugih ljudjeh in zunanjih dejavnikih, namesto v sebi.

Dostikrat poslušamo pritoževanje žensk nad partnerjem in življenjem. Da je sama, da ni nikogar, ki bi jo nekam peljal. Sama takšnim vedno pravim 'Vsedi se v avto in pojdi'. Pojdi na kavo v Trst, se vsedi v kavarno in si privošči svojo najljubšo kavo. Nauči se biti sama s sabo. Nauči se imeti lepo sama s sabo, ker se boš imela lahko potem tudi z nekom drugim. To je ta problem. Veliko ljudi ves čas zahteva, da jih nekdo drug osreči, nikoli pa ne povedo kako. Malokrat povemo, česa si želimo. In seveda potem kar koli partner naredi, je narobe. Ker pričakujemo, da nam bere misli.

Omenila si, da je danes veliko ločitev. Se ti zdi, da je to posledica tudi tega, da danes pari hitreje vržejo puško v koruzo?

Ja, zdi se mi, da so se včasih bolj borili, danes pa je najlažje obupati. Včasih je bilo drugače in lepo mi je videti pare danes, ki so se pripravljeni boriti in iti skupaj čez težke trenutke. In potem delajo na sebi. Na partnerski vezi. Dober odnos je delo. In seveda tudi dejstvo je, da v življenju so tako lepi, kot manj lepi dnevi.

Kakšno je tvoje mnenje o današanjih 'modernih' odnosih?

V današnjih časih je ogromno različnih odnosov. Povsod. Pomembno je, da si sam srečen. Preziram varanja v vezi. Vsakodnevne medsebojne laži, ki jih nekateri odnosi vem da imajo. Zato toliko bolj cenim lepe odnose. Če pogledam svojo sestro in njenega moža, lahko rečem, da imata zelo tradicionalno družino z vrednotami. Prelepo. Sama živim razpeta med Prekmurjem in Ljubljano in lahko bi rekla, da živim v nekem svojem mehurčku, v katerem me obkrožajo ljudje, ki jih imam rada. In v tem mehurčku ni tega umetnega sveta in je veliko medsebojne iskrenosti. IN podpore. In moji prijatelji, ki me obkrožajo, imajo krasne partnerske odnose. In seveda, tudi mi jih imamo in vedno je tako lepa energija.

Število samskih ljudi po statitiskah sodeč narašča, in čeprav danes to ni več noben tabu, družba kljub temu pričakuje, da bo imela ženska pri tridesetih družino.

Včasih je veljalo, da si se moral nujno poročiti, preden si imel otroke, in če si naredil kakšno napako v vrstnem redu, so te sosedje čudno gledali. Danes ta vrstni red sicer ni več tako pomemben in okolica ga sprejme. Je pa res, da je še vedno kar “normalno”, da imaš otroke. Drugače kar hitro slišiš 'Oh, kar brez otrok si? Kako pa to?' Jaz tudi nimam otrok in moram reči, da mi je zelo lepo v življenju. Ker res delam to, kar ljubim. In imam okoli sebe same krasne ljudi in moje ljube nečake.

Pa si kdaj čutila pritisk glede otrok?

Pritisk čutiš, kadar ga dopustiš. V določenem obdobju, kar nekaj let nazaj, sem bila zelo občutljiva, ko me je kdo vprašal, kdaj bom imela otroke. Kot vsaka ženska sem si tudi jaz želela. In zato seveda ni bilo prijetno slišati. Danes lahko rečem, da se imam fantastično, in seveda pritiska ne čutim več. Življenje sem si uredila tako, da mi je resnično lepo, in otrok ne pogrešam. Razpeta sem med življenjem v Ljubljani in Premurjem. In moji otroci so moji nečaki. Pa morda tudi pomalo moje ženske v dvorani, ko jih vodim in usmerjam v plesnem potovanu. Predvsem je pomembno, da ljudje ne sodimo drug drugega za drugačen način življenja. Tudi jaz ne sodim drugim. Vsak naj živi življenje, kot si želi sam. Dajmo, bodimo svobodni in dopustimo vse to drug drugemu.

Kot javna osebnost si bila tekom let izpostavljena tudi številnim komentarjem in kritikam. Si z leti glede tega dobila trdnejšo kožo?

Priznam, danes ne sledim časopisom ali komentarjem. Spomnim se, da me je včasih kaj tudi prizadelo. Seveda, koga pa ne bi. Ko dobiš v roke revijo s člankom, ki ni resničen, seveda ni prijetno. Prepogosto se pozabi, koliko ljudi je v to vpletenih in ta novica lahko prizadane marsikoga. Spomnim se, ko sva se s Sebastianom ločila, ni bilo težko samo nama. V najino življenje so bili vpleteni moja in njegova družina in prijatelji, ki jim ni bilo vseeno. Vesela sem bila, da so bili novinarji prijazni do naju oziroma nas. Je pa zelo lepo prebrati kaj pozitivnega in lepega o sebi. Sploh kakšen kakovosten intervju.

Za tabo je tudi dvajset let uspešne kariere. Kakšen nasvet bi dala danes sebi, ko si bila na začetku kariere?

Prepusti se življenju. Bodi iskrena in živi tako, kot čutiš, nikomur ne stori nič žalega. Bodi pridna in delavna. Da bi si pa sedaj rekla, pazi to in ono, ne ... Ljudje potrebujemo tudi padce, takrat rastemo! In potrebovala sem vse to, kar me je doletelo. Da sem danes to, kar sem. Ker če bi hodila samo po lepem travniku, pusutem z rožicami, verjetno danes ne bi znala vsega tega ceniti in spoštovati. Danes sem res hvaležna vsakemu novemu dnevu in vsem ljudem, ki me obkrožajo. Ljudje mi niso samoumevni, ne starši, ne sodelavci, ne prijatelji ... Obožujem opazovati tudi najmanjše lepe stvari okoli sebe in hvaležna sem za vsak korak v življenju. In za svojo rast tekom vseh let.

Izhajam iz družine, ki mi je dala ogromno življenskih vrednot in ljubezen. In tudi na moji začetni poslovni poti me ni mogla finančno podpreti. Vzgajali so me v duhu, da je velika vrednota, če narediš nekaj sam, ko se trudiš in si deloven. Lahko bi rekla, da se od sedemnajstega leta, odkar se preživljam sama, držim tega. Takrat sem nekako začela služiti svoj prvi denar. Starši so mi zaupali in mi dovolili, da sledim svojemu srcu. Naučili so me spoštovati denar in me vedno podpirali. Danes lahko rečem, da so zelo ponosni na mene. To je tako lepo videti.

Za koga je primeren ples ob drogu? Verjetno se marsikateri zdi, da to ni zanjo in da zanj potrebuješ veliko moči v rokah.

To slišim zelo velikokrat. Moramo vedeti, o katerem plesu govorimo. Ali govorimo o senzualnem plesu ob drogu ali 'pole dancu ki ga morda bolj pozna Slovenija in cel svet. To, kar smo videli v Slovenija ima talent, ko je plesala krasna Tjaša Dobravec, je zagotovo tisto, za kar moraš biti fit in potrebuješ kar nekaj moči v rokah. Tam gre za treninge, na katerih vidimo najpogosteje ženske med 20. in 30. letom. In tam je pomembna perfekcija elementov. Med plesom se opazujejo v ogledalu in strmijo k popolnim dovršenim elementom. Pole dance je sicer vizualno čudovit ples, vendar je drugačen, strmenje k perfekciji.

Naš ples je pa senzualni ples ob drogu za ženske. Pleše se v dvorani, v kateri ni ogledal. Seveda, nikoli se ne snemamo ali nastopamo. Atmosfera je čudovita, saj gorijo samo svečke. In tako se med plesom ne gledamo, temveč zapremo oči in to, kar bi ženska želela videti, raje začuti v sebi. Se umiri, odmakne od vsakodnevnih problemov in pokloni čas sebi za lepe emocije. In kar je najbolj pomembno, je v stiku sama s sabo. Takrat je najlepša sama sebi. To je senzualno potovanje skozi žensko v tebi. Iz tedna v teden se njeno telo zmehča in gibi postanejo ženstveni, polni mehkobe. Pomembno je samo to, kako se pri tem počutiš. Vsaka pleše zase, da v sebi spet prebudi ženstvenost, senzualnost in vse tiste nežne emocije. Zraven se pa še kako zabava! In predvsem gre za svobodo gibanja telesa.

Velikokrat pridejo po napornem dnevu utrujene, ne ravno dobre volje. Saj smo ženske razpete med 1000 stvari. Povsod si želimo biti popolne. Pa žal ne gre. Veliko je skrbi v naši glavi. In ko si ženske poklonijo dve uri zase, preko plesa pozabijo na vse probleme, skrbi. In kot prerojene, nasmejane zapustijo dvorano. Lahko bi človek rekel, da jim je kot kot zdravilo. Vse to pa še kako opazi doma njihova družina. Saj je njihova mama umirjena, saj dobiva mehkobo in milino nazaj. Naš ples je za vse ženske nad 18. letom. Vendar največ jih je tistih, med 40. in 50. letom. Lepo je videti in spremljati vse te transformacije. Pridovivanje samozavesti, ki jo ženske dobivajo tako v Ljubljani kot v pomurskem studiu v Murski Soboti. Tam sedaj drugo leto orjemo ledino in moram priznati, da so zelo navdušene! Lepo so sprejele.

Pravijo, da imamo ženske dobro razvito intucijo in močan šesti čut. Ti je to v življenju kdaj pomagalo pri odločitvah, te usmerjalo?

Ja, zagotovo. Bolj si v stiku sam s sabo, bolj imaš razvit šesti čut. Ostalo so vse predvidevanja in ocenjevanja. Treba je poslušati samega sebe. V življenju me je kdaj tudi že kdo presplepil, a temu se potem reče naivnost. Imela sem obdobja, ko je bila naivnost močnejša od zaupanja vase. Na neki točki se ta naivnost začne spreminjati v modrost. In tako ugotovimo, da moramo biti previdnejši, da moramo odložiti rožnata očala ... Mene v življenju vodi načelo, ki so mi ga privzgojili starši. In sicer, da v življenju nikoli ne naredi drugemu nečesa, kar ne bi želel, da nekdo naredi tebi.

Si priznana vizažistka in imaš ves čas stik z lepoto in lepotnimi trendi. Kakšne je tvoje mnenje o trendih, ki so priljubljeni dandanes?

Ta umetni videz, ki se je v zadnjih letih znašel v ospredju, mi res ni všeč. Pri ličenju so močna pretiravanja in spreminjanja osebe v plastično lutko. Lahko rečem, da sem zelo ponosna, da še vedno strmim k naravnemu načinu ličenja. Da ženska ostane ženska, ne da spremeni obraz in postane nekdo drug. Seveda vem kaj se dogaja v svetu mode in lepote. Nekaj je za fotografiranja, za modne revije, nekaj pa za na ulico, vsakodnevno življenje. Naravna svežina in diskreten mejkap sta nekaj najlepšega. Tudi moški raje vidijo na ženski naraven videz, saj pravijo, da je ženska najlepša zjutraj, ko se zbudi. Vendar jim ženske nikakor ne verjamejo. (smeh) Ampak to je res. Konec dneva pa ni najbolj pomemben videz, vendar to, da si srečen in v stiku sam s sabo. Se veseliš življenja in si hvaležen za vse, kar te obdaja.