Slovenka slavila na enem največjih fotografskih tekmovanj

Slovenska fotografija v svetu že nekaj let dosega neslutene vrhove. Potem ko je Matjaž Krivic leta 2022 osvojil naslov najboljšega popotniškega fotografa na svetu, je leto pozneje prestižna lovorika znova odšla v slovenske roke, in sicer k arhitektki in fotografinji Andreji Ravnak, ki je bila razglašena za Travel Photographer of the Year 2023. Njene nežne, hkrati pa slikovno izjemno močne podobe hmeljišč v Savinjski dolini ter valovitih pokrajin Italije in Češke so navdušile mednarodno žirijo ter Slovence postavile ob bok najboljšim svetovnim ustvarjalcem.

Da so slovenski fotografi resnično izjemni, potrjuje tudi letošnji uspeh Maruše Uranjek, ki je na tem istem natečaju, le za leto 2025, slavila v kategoriji Rising Talent. Natečaj vsako leto prejme več kot 20.000 prijav iz več kot 150 držav, zato je Marušin preboj med najboljše dokaz, kako prepoznavno in cenjeno je njeno fotografsko delo.

Maruša, ki jo navdihujejo tišina puščave, oblike sipin in novi pogledi na svet, je žirijo prepričala s serijo treh fotografij, nastalih v Omanu. Čeprav fotografije niso njen poklic, je prav opazovanje sveta skozi objektiv tisto, kar jo najbolj prizemlji, izostri njen pogled in jo povezuje s trenutkom. Njena zgodba je zgodba radovednosti, raziskovanja in nežnega, a odločnega ustvarjalnega glasu, ki si je letos zasluženo utiral pot med najbolj talentirane mlade fotografe na svetu.

Več o tem, kako se je začela njena fotografska pot, kaj ji pomeni fotografiranje, kateri motivi jo navdihujejo, odkod izvira njena ljubezen do puščav, pa v spodnjem pogovoru.

Natečaj Travel Photographer of the Year spremljam že vrsto let in sem vedno z zanimanjem opazovala sodelujoče fotografe ter nagrajena dela. Pred nekaj leti sem si ogledala razstavo izbranih fotografij in ob tem imela občutek, da gre za neko čisto drugo raven fotografije. Ne sicer nekaj nedosegljivega, ampak nekaj, kar me še čaka. Zato mi je priznanje v kategoriji Rising Talent še toliko bolj posebno. Nisem več le opazovalka na razstavi, ampak zdaj tudi sama sodelujem. Če povem po pravici, tega še vedno nisem povsem dojela, pa čeprav so rezultate razglasili že pred nekaj dnevi.

Konkurenca je vsako leto izjemno močna. Letos je natečaj prejel več kot 20.000 fotografij iz približno 160 držav, zato rezultata res nisem pričakovala, čeprav sem si potihoma to seveda zelo želela. Prijavila sem šest fotografij z različnih potovanj, med katerimi je žirija izbrala tri.

Vse tri izbrane fotografije so nastale v Omanu, na fotografskem potovanju pred približno letom dni. Puščava je pokrajina, ki me z ustvarjalnega vidika vedno znova nagovarja. V njeni tišini in preprostosti je veliko prostora za opazovanje in ustvarjanje. Dve od izbranih fotografij sta nastali med peščenimi sipinami, kjer me pritegnejo predvsem oblike in občutek miru, ki ga puščava ponuja.

Čeprav se s fotografijo ne ukvarjam profesionalno, ima pomembno mesto in vlogo v mojem življenju. Fotografiranje je zame orodje in hkrati tudi izgovor, da se ustavim in zares opazujem svet okoli sebe. Ko gledam skozi objektiv, sem bolj prisotna, bolj pozorna na okolico, na malenkosti in občutke, ki jih doživljam v danem trenutku. Ob delu v korporativnem svetu mi fotografija daje ravnovesje ter prostor, kjer se lahko odklopim in se povežem sama s sabo.

S fotografijo sem se srečala zelo zgodaj. Otroštvo sem preživela v Egiptu, kjer je imel moj oče vedno s seboj fotoaparat in je z njim beležil naša potovanja in dogodivščine. Kot deklica sem fotografirala s kompaktnimi analognimi fotoaparati, tudi tistimi za enkratno uporabo, svoj prvi DSLR pa sem dobila ob zaključku študija. Fotografija je nato v različnih obdobjih prihajala in odhajala iz mojega življenja.

Pred nekaj leti sem ponovno začutila močno potrebo po ustvarjanju. Ko sem znova prijela fotoaparat v roke, sem takoj začutila, da se vračam k nečemu zelo domačemu. Danes mi fotografija pomeni več kot beleženje krajev ali potovanj. Je tudi način, kako se odklopim in se povežem s trenutkom, ne da bi nenehno razmišljala o tem, kaj vse še moram narediti ali kaj sem morda pozabila. Fotoaparat te prisili, da se osredotočiš na to, kar vidiš in kar te obkroža, da skeniraš okolico in morda opaziš drobne malenkosti, ki bi jih sicer spregledal med vsakdanjim sprehodom. Da povežeš to, kar vidiš, s tem, kar čutiš v danem trenutku, in skušaš vse skupaj ujeti v fotografijo, ki bi nagovorila tudi druge.

Za fotografijo me je navdušil moj oče, nimam pa enega samega vzornika. Navdihujejo me predvsem radovednost ter želja po raziskovanju novih krajev. Pogosto gre za tisti tihi občutek: To je tako lepo, to moram deliti z nekom. Fotografija mi omogoča, da te prizore in čustva oživim ter jih prenesem naprej, v upanju, da lahko tudi pri drugih vzbudijo podoben občutek.

Največji vir navdiha so zame potovanja, predvsem tisti trenutki, ko se nekje znajdem prvič. Občutenje novega in čustva, ki pridejo na površje, ko stopiš v neznan kraj. Ker sem živela v različnih državah in odraščala med ljudmi z vsega sveta, je radovednost do raziskovanja novih krajev, kultur in ljudi pri meni vedno prisotna.

Ob odkrivanju novih krajev pogosto odkrivam tudi nove plasti sebe, kar se odraža tudi v moji fotografiji. Moji fotografski interesi se zato nenehno spreminjajo. Tisto, kar me navdihuje danes, je lahko jutri že nekaj povsem drugega. V zadnjem času me vse bolj privlači pogled iz zraka. Fascinira me, kako se znani prizori iz nove perspektive spremenijo v nekaj povsem drugačnega.

V fotografiji pogosto iščem nevsakdanje motive v vsakdanjih okoljih in poskušam najti drugačen način, kako to zgodbo povedati. Moje delo je zato večinoma vezano na teren, ne na delo v studiu. Vsaj za zdaj.

Težko bi izbrala enega samega favorita med toliko navdihujočimi fotografijami. Vsaka od njih v meni sproži drugačna čustva in drugačen odziv. Prav v tej raznolikosti vidim največjo vrednost, saj vsaka fotografija ponuja svoj pogled, svoj zorni kot in svojo zgodbo.

Ob takšnih fotografijah se pogosto zalotim, da razmišljam, ali bi sama, če bi bila na istem mestu ob istem času, prizor ujela podobno ali povsem drugače. Fotografija namreč ni le pritisk na sprožilec. Je rezultat vseh naših izkušenj, zanimanj, načina, kako gledamo na svet, in tega, kako se odločimo povedati svojo zgodbo. Prav zato je redko, da bi dva fotografa stala na istem mestu in ustvarila enako fotografijo, in ravno to me pri fotografiji vedno znova navdihuje.

Poleg samega priznanja nagrada prinaša tudi dragoceno izkušnjo. Prejemniki nagrade Rising Talent se udeležimo sedemdnevnega mentorskega potovanja na Šrilanko, ki zajema mentorstvo na različnih področjih potopisne fotografije. Prav mentorski del me morda še najbolj navdušuje. Je izjemna priložnost za učenje in razmislek o tem, kako lahko svojo fotografijo še poglobim in kam me lahko to ustvarjalno popelje. V zadnjih letih sem sodelovala na več fotografskih natečajih in prejela tudi nekaj priznanj, a ima ta uvrstitev zame večjo težo prav zaradi mentorstva, širjenja znanja in novih poznanstev.

Vse to pa se zame vedno znova povezuje tudi z željo, da fotografije zaživijo v prostoru in jih lahko vidi širše občinstvo. Svojo prvo, zelo majhno fotografsko razstavo sem imela pred približno štirinajstimi leti v lokalni kavarni. Takrat sem sicer sanjala o večjih prostorih in galerijah, a si nikoli ne bi predstavljala, da bo čez leta moja fotografija razstavljena v galeriji v Parizu (2024) in Londonu (2025). Prav ta pot, od majhnih začetkov do nepričakovanih priložnosti, mi danes pomeni največ.

Rodila sem se v Ljubljani, kmalu zatem pa se je družina preselila v Kairo, kjer smo živeli trinajst let. To obdobje me je zagotovo oblikovalo v radovedno raziskovalko, kakršna sem danes. V šoli sem bila obdana z otroki z vsega sveta, z družino pa smo veliko potovali po Egiptu in sosednjih državah. Še danes se rada vračam v puščavske pokrajine, saj se tam vedno znova počutim doma.

Pri mojih štirinajstih letih smo se nato vrnili v Slovenijo, kjer sem zaključila srednjo šolo in študij. Čeprav sem se vrnila 'domov', sta želja po odkrivanju in občutek, da svet ponuja še veliko več, ostala z menoj. Vedela sem, da bom nekega dne znova odšla.

Ta priložnost se je ponudila leta 2018, ko sem se zaradi službe preselila v Anglijo. Danes, nekaj let kasneje, tam delam za slovensko podjetje in vodim britanski trg, kar mi omogoča, da na nek način živim med dvema domovoma ter ohranjam povezavo tako s Slovenijo kot z Anglijo.

Na umetno inteligenco v fotografiji gledam z določeno mero radovednosti, pa tudi z zadržanostjo. Jasno je, da je postala del ustvarjalnega prostora in da odpira nove možnosti za kreativnost, zato njenega obstoja ne moremo zanikati. Ključno vprašanje se mi zdi, kako jo vključujemo v svoje delo in kako jo razumemo - kot orodje ali kot nadomestilo.

Zame fotografija ni le končni vizualni rezultat, temveč proces. Gre za prisotnost v prostoru, opazovanje svetlobe, ljudi, tišine in trenutkov, ki jih ni mogoče vnaprej predvideti ali umetno poustvariti. Fotografija nosi v sebi izkušnje, način gledanja in osebno zgodbo posameznika, in prav ta človeški vidik se mi zdi nenadomestljiv.

Prostor za uporabo umetne inteligence v kreativnosti obstaja, vendar se mi zdi pomembno, da smo pri tem transparentni - kako in zakaj jo uporabljamo. Uporaba UI kot orodja je nekaj povsem drugega kot skrivanje za njo ali prisvajanje rezultatov, ki ne izhajajo iz lastne izkušnje ali avtorskega dela.

Verjamem, da bo umetna inteligenca še naprej sobivala s kreativnostjo, sama pa v fotografiji še vedno najbolj cenim tisto, kar nastane iz resničnega stika s svetom, iz trenutka, ko si tam, prisoten, in se odločiš, kako boš ta trenutek povedal naprej.

Imena in fotografije zmagovalcev v vseh kategorijah si lahko ogledate na tej povezavi.