Danes sva tukaj, da govoriva predvsem o vaših zanimanjih. Preden skočiva v vaš svet, morda malce nehvaležno vprašanje: kako bi opisali samo sebe? Kdo je Mojca Trnovec?

Če bi to vprašanje postavili moji hčeri, bi rekla, da sem sicer ne prezahtevna, a vendar stroga mama (smeh). Sama pa bi se opisala kot trmasto, vztrajno, redoljubno, predvsem pa pošteno in spoštljivo. Če tega ni, nič ne funkcionira.

S čim vsem pa se ukvarjate? Vem, da vašim zanimanjem ni konca.

Osnovna stvar je zagotovo delo v naši tradicionalni družinski gostilni (Mihovec, op. a.), katere zgodovina sega že v leto 1857. Poleg gostilne imamo tudi kmetijo; večino posla, povezanega s kmetijo, upravljata moj oče in brat, ima pa tudi gostilna svojo njivo, ki jo je treba obdelati. Ta njiva mi daje energijo in sprostitev. Četudi je danes velik trend, da je vse domače in bio, je pri nas to res tako; ta beseda pri nas ni iznakažena. Včasih me kdo pošilja na telovadbo, ampak ta njiva je moja telovadba in moj solarij. Daje mi energijo, stik z zemljo mi daje moč. Če tega ne poskusiš, težko verjameš in razumeš. Sicer pa sem letos naredila 3., najvišjo stopnjo sommelierja, naprej je le še master sommelier, ki jih je v Sloveniji le nekaj. Naše združenje Sommelier Slovenija letos praznuje 25 let članstva v Svetovnem sommelierskem združenju ASI. Aktivna sem tudi v Obrtni zbornici Slovenije tako v sekciji za gostinstvo in turizem kot na regionalni ravni naše Območne obrtne zbornice Ljubljana Šiška. Letošnje leto pa je prineslo še šov Mali šef Slovenije, kar je bila zanimiva izkušnja, ki je s sabo prinesla veliko prepoznavnost. Pogosto so me ustavili na cesti in rekli, da sem tista, ki je učila otroke kuhati, a ni res, to je bila njihova želja in ambicioznost. Upam, da se bo ta šov še nadaljeval iz sezone v sezono in postal uspešen slovenski projekt. Pa zagotovo je še kakšna stvar, ki sem jo pozabila.

Po vsem tem moram vprašati, če se imate za deloholika.

Ja, ampak za pozitivnega.

Kakšen pa je to (smeh)?

Včasih si rečem, da bi moral res kdo hoditi za menoj od trenutka, ko vstanem, do trenutka, ko grem spat, ker mi ne verjamejo, kaj vse delam. Vse vmes je moja služba. Težko rečem, če sem deloholik, a ni mi težko delati, že vzgojena sem bila v duhu, da je delo cenjeno. Minus tega je zagotovo, da je manj časa za družino, kar pa seveda poskušam nadoknaditi. Tako imamo kolektivni dopust, ko imajo otroci počitnice, enako je ob večjih praznikih. Nič mi ne pomeni to, da sem prosta, če morajo moji delavci delati. To se mi ne zdi pošteno. Tudi ko v naslednjih  tednih odhajam na strokovno izobraževanje v Burgundijo in Valpollicelo, si delovnik razporedimo enakopravno. Moja pokojna babica je vedno rekla, ko je delo, je treba oddelati in ko je prosto, je čas za žur! No, z leti je tega pri meni manj oziroma si ta čas vzamem zase in mojo družino.

Vaša poslovna pot vam je bila položena že v zibko. Je bilo vseeno kakšno obdobje med vašim odraščanjem, ko pa ste vseeno želeli početi kaj drugega?

Normalno. Ko sem zaključila srednjo šolo za gostinstvo in turizem, sem želela na študij. Visoke šole na Bledu še ni bilo, prav tako ne v Portorožu, zato sem vpisala gospodinjstvo in biologijo na Pedagoški akademiji. V tistih letih sem opazovala svoje starše, ki so delali v domači gostilni in zdelo se mi je, da je to trdo prislužen kruh in sama sebi sem govorila, da bom morala zraven delati še nekaj, da bom preživela. Naredila sem si scenarij: v Pirničah je šola, učiteljica bo šla kmalu v pokoj, jaz pa bom potem tam učila gospodinjstvo in biologijo. Potem pa se spomnim, ko sem prišla domov z vpisnico in oče me je vprašal, kdo bo doma naprej delal. Samo to me je vprašal, ampak meni je bil odgovor jasen. Poklicala sem sošolko, ji povedala, da naj se gre sama vpisat. Potem sem ostala doma, nadgrajevala srednjo šolo s F&B (Food & Beverage Manager), potem se je začela še ta zgodba s sommelierstvom. 

Kraljujete torej v Gostilni Mihovec, ki je nastala daljnega leta 1857. Kako gledate na tako bogato zgodovino, na kaj ste najbolj pozorni pri svojem delu?

Moji predhodniki so vedno govorili, da gre 7 let gor in 7 let dol. To me vedno potihem spremlja in vedno si govorim, da ne smem biti tista generacija, pri kateri gre 'na dol'. Pozorna sem, da gre razvoj vedno naprej, seveda pa pridejo padci; leta 2009 je bila npr. recesija, ampak ko nisi na veliki nogi, ampak paziš že vnaprej, je takšne padce laže preživeti.

Domnevam, da velik del vašega posla obsega tudi podjetništvo in ne zgolj kuha. Se morajo ženske v tem svetu še vedno bolj dokazovati? Kaj mora imeti ženska, da bo uspešna v tem poslu? Lani ste npr. prejeli naziv Obrtnica leta.

V vseh letih podeljevanja tega naziva je bilo lani prvič, da je ta naziv osvojila ženska. Vse do razglasitve nihče od nominirancev ni vedel, kdo ga bo osvojil, zato je bilo presenečenje. V naši sferi res prevladujejo moški, tudi v svetu kulinarike so povečini najboljši kuharji moški. Seveda so izjeme, v Sloveniji imamo npr. Ano Roš, ki je slovensko kulinariko popeljala v svet. Ženske se moramo dokazovati mnogo več kot moški in lahko rečem, da nismo enakopravne z njimi. Smo dva pola, vsak po svoje drugačna, vendar se med seboj dopolnjujemo in to nas plemeniti. Ženska mora doma opraviti tudi svoj družinski posel, četudi nima podjetja. Mož in otroci to od tebe pričakujejo, tudi mož ne more nadomestiti mame. Da pa potem delaš še v poslu, si res kot ena Mojca (smeh). Pri nas je bila moja stara mama takšna. Ko se je priženila k Mihovcu, je takoj prevzela posle in so se okoliški prebivalci norčevali iz dedka in mu govorili, da kaj mu je, da pusti, da pri nas kura pôje. On pa je odgovoril, da naj kura kar prepeva, še naprej naj dolgo prepeva, le lepo naj pôje. Ta tradicija se pri nas vleče še naprej vse do danes.

Kaj vam sicer pomeni npr. naziv Obrtnica leta oz. podobni nazivi, pohvale, nagrade?

Ta naziv ni bil podeljen samo meni, to sem povedala takoj. Za menoj stoji vsa moja ožja družina, brez pomoči staršev, sorodnikov in sodelavcev ne bi bilo tega naziva. Mi smo homogena družina, ki smo en drugemu v pomoč in se imamo res radi, se spoštujemo. Takšna stvar je zasajena že v zibelko, s pomočjo mame Ivanke je bilo potem to tudi dobro vzgojeno. Tak naziv pa ne more biti opij, ampak je zgolj potrditev, da si na pravi poti in spodbuda za naprej. Daje zanos in zagon, da se trudiš še naprej.

Ampak moram priznati, da mi vseeno delujete kot nekdo, ki mu več pomeni zadovoljen gost kot pa vsi takšni in podobni nazivi.

Če gost ni zadovoljen, se ne bo vrnil in je krog zaključen, vse se s tem konča. Je pa res, da v tisto, da ima gost vedno prav, verjamem do določene mere. Ravno minulo nedeljo se je zgodilo nekaj takega. Hiša je bila polna, nam pa se je pokvaril printer za naročilo hrane. Kdor dela, greši, v vsakem delu pride do napake. Če je gost dojemljiv, to razume, če pa vidi samo sebe na prvem mestu, potem pa pride do konflikta. Pri nas nimamo fiksnih menijev, ker smo zelo sezonski in ponujamo tisto, kar nam narava tiste dni daje. V nekem trenutku sem prišla iz kuhinje, ker me je želela neka gospa pozdraviti in se zahvaliti za dobro kosilo, v isti sekundi pa je prišla druga gostja, ki je predolgo čakala na sladico. In normalno, tisti pozitivni korak ni nič v primerjavi s tistim, kar moraš poslušati, ampak v nekem trenutku se moraš postaviti po robu. Sicer se po navadi opravičiš gostu, jih nagradiš z brezplačno sladico … Določeni gostje pa se hitro razburijo in tudi nam je to težko sprejeti. To so stvari, ki te po dobrem vikendu razjezijo in jih potem analizira celotna ekipa. Takšne stvari te ganejo.

Prej sva govorila o sommelierstvu. Dosegli ste že 3. stopnjo, od kje odločitev za to?

Izhajam iz sebe, ker sem premalo degustirala vina (smeh). Želela sem razširiti svoja obzorja in znanja, da jih lahko predajam sodelavcem in okolju. Ko začneš spoznavati raznolikosti vinorodnih dežel, njihovih vin, načinov pridelave, kulturo pitja in kombinacije spajanja hrane z vinom, te  božanska stvaritev, ki je delo vinarja in narave, posrka vase. 1. stopnjo sem zaključila že pred petnajstimi leti, potem so vmes prišli otroci, kasneje sem naredilo drugo, letos pa še tretjo. Treba je poudariti, da je 3. stopnja razpisana na vsakih nekaj let, ko se prijavi dovolj kandidatov, to ni vsakoletna stvar.

Česa se lahko na takšnem tečaju nadejamo, za koga je primeren?

Vino te mora privlačiti. Do njega moraš začutiti ljubezen, ne smeš ga videti zgolj kot neko kapljico, ki jo srkneš za veselje in srečo. Na vino ne gledam zgolj kot na nekaj, kar natočiš v kozarec, ampak ga vidim kot delo mnogih rok in delo narave. Vino je stvaritev, narejena v vinogradu, narejena z znanjem kmeta, kletarja … Vsako vino je unikat in če si želiš ta obzorja razširiti, postane hobi, ki te osrečuje. Poleg tega pa spoznaš tudi nove ljudi.

Bi sicer rekli, da je dandanes dobro, kakovostno hrano težko najti?

Dober krožnik lahko narediš, če imaš dobro surovino in če jo poznaš. Lahko pa imaš tudi dobro surovino, pa je ne znaš dobro uporabiti. Za to je treba veliko znanja pa najbrž tudi malo sreče.

Za konec naj vam zastavim vprašanje, ki ga zastavimo vsem intervjuvankam. Kakšna je za vas superženska?

Ha (smeh)! Zadnje vprašanje je najtežje! Nisem je še srečala … Tako kot sem rekla na začetku, moja hči bi rekla, da sem jaz superženska. Res je težko vprašanje. Morda takšna, ki bi lahko sedem dni ležala na Maldivih in uživala zrak in svobodo (smeh).