Preobrazba, skozi katero je šla Valentina, ni bila lahka. Ključna je bila ena od prelomnic, ki se ji je zgodila in ji je tudi pomagala zaključiti boj z boleznijo motnje hranjenja. Njena zgodba nam je lahko v navdih za iskanje svojega zadovoljstva in smisla v življenju. 

Čez kakšno preizkušnjo si šla v življenju in kako si se takrat počutila?

Pred 10 leti sem zbolela za motnjami hranjenja. Najprej sem imela anoreksijo, potem se je to sprevrglo v prenajedanje. Bilo je težko in takrat sem bila nezadovoljna sama s seboj. Tudi mlajša sem bila, stara sem bila 15 let in takrat tudi možgani drugače delujejo kot sedaj, ko sem starejša. 

Kako si se soočala s težavami? Komu si jih zaupala?

Najprej sem sama pri sebi prepoznala težavo. Tudi drugi so začeli opažati, da se spreminjam, da se moje telo spreminja. Najprej so opazili starši, ampak to, da so drugi opazili, da sem izgubila kilograme, mi je dalo še večji zagon, da s tem nadaljujem. Sicer nisem nikoli imela problemov z debelostjo, vedno sem bila normalna, suha. Skozi psihoterapijo sem potem ugotovila, da sem začela s tem zaradi potrebe po kontroli v življenju. Ker je mogoče na drugih področjih nisem imela, mi je dajalo to nek občutek sreče in zadovoljstva. Zdaj pa to zadovoljstvo iščem drugje, v drugih stvareh. 

Ker sem bila mladoletna, sva skupaj z mamo poiskali pomoč. Vmes sem bila še v bolnici, hodila sem v pediatrično kliniko, kjer so me vsak teden tehtali. To pa zato, ker sem bila tudi v življenjski nevarnosti zaradi podhranjenosti. Postopoma je s terapijami šlo na boljše. Se mi je pa potem, to je zdaj 4 leta nazaj, bolezen ponovila. Tako da sem še enkrat zbolela. V vseh teh letih dejansko nisem šla 100-odstotno čez to. Mogoče sem šla 40-odstotno ali pa še to ne. In ker sem bila na normalni teži, so me ljudje imeli za popolnoma zdravo. V sebi pa sem imela še vedno slabe misli. Ko se mi je bolezen ponovila drugič, je bilo 'višek' vsega in sem rekla 'zdaj pa dovolj'. 

Katera je bila glavna prelomnica, da si si rekla 'zdaj pa dovolj' in sebe ter svoje zdravje postavila na prvo mesto?

Prelomnica je bila takrat, ko sem šla z bivšim fantom narazen. In šele ko sem naredila konec s fitnes svetom in to družbo, sem potem končno lahko začela delati na sebi. Ta fitnes svet je bil zame zelo toksičen, ker je bilo ves čas v ospredju primerjanje teles.

Ko sem zamenjala fitnes s tenisom, se je ogromno spremenilo. V fitnesu so ogledala in delaš na svojem videzu, na telesu. Na tenisu pa si skoncentriran na žogico in uživaš v igri. Predvsem pa ne razmišljaš o tem, kako si videti. 

Skupek vsega mi je pomagal, da sem v boju z boleznijo zmagala. V najhujšem obdobju so mi pomagala tudi zdravila, psihoterapija in predvsem čas ter delo na sebi.  Vsak dan sem svoje misli pisala tudi v dnevnik.

Kaj vse zapisuješ v dnevnik, ki ga omenjaš, in zakaj ga je po tvojem mnenju dobro vključiti v svojo rutino?

Dnevnik je super, ker te spomni, zakaj si hvaležen. Ko imam slab dan ali pa slab trenutek in ko pomislim na kaj sem lahko hvaležna, me to takoj dvigne gor. Takoj se boljše počutim in takoj mi dvigne vibracijo. Zdi se mi, da če držiš eno jutranjo rutino, ti to zelo pomaga, tudi pri nadaljnjem poteku celega dneva. Zapis hvaležnosti ti vzame 5 minut, narediš pa veliko za sebe. 

Zakaj meniš, da je ljubezen do sebe ključna za naše splošno dobro počutje in srečo?

Zato, ker če je ni, ne moreš živeti mirnega, sproščenega in srečnega življenja. Brez tega ne gre. Ključno je, da si sam pri sebi v redu, da lahko potem ustvarjaš tudi zdrave odnose z drugimi ljudmi. Ker če nimaš najprej sebe rad, težko ustvarjaš dobre odnose z drugimi. Pri sebi sem takoj opazila, da ko sem bila nezadovoljna sama s sabo, pa tudi danes, če sem kdaj nezadovoljna, drugi ljudje to čutijo in opazijo. 

Kaj tebe vsak dan osrečuje, katere aktivnosti, dejanja tebi prinesejo zadovoljstvo? 

To, da lahko zjutraj spijem kavo, res zgodaj zjutraj, ker sem jutranji tip, mi je nekaj najlepšega. In potem ko spijem kavo, vzamem v roke svoj dnevnik, ki me vodi po korakih, da napišem, zakaj sem danes hvaležna in zakaj je bil danes dober dan. To jutranjo rutino naredim vsak dan, po njej se lahko zame dan začne. Tudi živali, še posebej moji kužki, pripomorejo k mojemu zadovoljstvu. 

Ko imam težave zaspati, imela sem namreč tudi težave z nespečnostjo in še danes jih imam kdaj, razmišljam o svoji jutranji rutini. Kako se zjutraj lepo zbudim, grem na stranišče in potem do kavomata si pripravit kavo, se usedem ali pa sem zunaj s kužki in pijem to kavo in uživam res v danem trenutku. V nekem smislu meditiram. Zvečer vedno razmišljam o svoji jutranji rutini in vedno zaspim. 

Imaš kakšen moto ali pa mogoče dnevni ritual, ki te spravi v zadovoljno Valentino? 

Ko mi je težko, si rečem: 'Vse enkrat mine, nič ne traja večno.' 

Imaš  kakšen nasvet, kako se lahko naučimo ljubiti sebe, tudi če smo se v preteklosti soočali z nezadovoljstvom? 

Pride skozi leta, to vedno rečem. Vsaj pri meni je bilo tako. Bolj odrasel ko si, bolj vidiš stvari, ki so zares pomembne v življenju. 

Počni vse stvari v življenju, ki te polnijo, ki polnijo tvoje srce. Najdi svoj smisel v življenju, ker se mi zdi, da če ga nimaš, si izgubljen in posledično tudi nezadovoljen. Ves čas si postavljaj cilje, ni potrebno, da so veliki. Brez ciljev si izgubljen in ne veš, kaj bi sam s sabo. Sem bila tudi sama tam. Tudi šport je dobra izbira. Pa ne zdaj, da boš spremenil svoje telo, tudi to je ok, če imaš tak cilj in če si zdrav, predvsem v glavi, ker jaz takrat nisem bila, zame cilj, vezan na telo, izgubo teže, ni v redu. Zame je cilj, da se dobro počutim in športam.