Ti je že kdo rekel, da si podoben Johnnyju Deppu?

Ja. (smeh) Na začetku sem si to kar želel, zdaj pa malo manj, ker izgubiš svojo osebnost. Kamor koli greš ti govorijo, da si mu podoben ... Sej je fajn to slišat in je kompliment. Upam. Ampak si pa želim zgraditi tudi svojo osebnost.

Tudi on je kitarist, tako kot ti. Kdaj se je začela tvoja ljubezen do glasbe in kitare?

Star sem bil 11, 12 let in začel sem zarad Big Foot Mame. Pred tem sem bil nogometaš in sem se veliko ukvarjal s športom, dokler me ni v osnovni šoli nad glasbo navdušil sošolec. Ta je igral kitaro in to se mi je zdelo 'Uau'. Imel je eno staro električno kitaro, na kateri mi je zaigral od Big Foot Mame 'Nisem več s tabo'. To je bil zame začetek in to je bila prva pesem, ki sem jo znal zaigrati na kitaro.

Igrati si sicer začel zaradi BFM in pesmi Nisem več s tabo. Kaj pri tej pesmi in na splošno njihovi glasbi te je najbolj pritegnilo?

Surovost. Rock'n'roll. Danes je vsa glasba narejena do potankosti, vse je popolno ... Meni pa je všeč, da kdaj tudi kaj 'ven štrli'. Da ni vse isto. Če pogledamo Rolling Stones ... Pevec malo zafuša, kitarist gre malo po svoje ... V življenju ni nič popolno in to je čar vsega.

Tvoji glasbeni idoli so bendi Guns'n' Roses, Bon Jovi, Queeni ... to so resnično veliki bendi. Kakšna pa se ti današanja glasba? Je kakšen bend ali glasbenik, katerega hiti bodo 'in' tudi čez 20 let? Kaj si misliš, ko vidiš kakšna glasba je na vrhu lestvic?

Težko. Nekaj zimzelenih je zagotovo, po mojem mnenju je ena od teh tudi nov komad, ki sta ga izdala Hamo in Rudi Bučar. Ta se mi zdi, da bo 'evergreen'. Večna je zagotovo tudi 'Ledena' od Siddharte. Enako velja za tujino. Verjamem, da se bodo nekateri bendi obdržali na vrhu, a tako kot je bilo včasih, ni več.

Kakšen vpliv pa ima to na mlade glasbenike oziroma tiste, ki si to želijo postati?

Slabo. Sam vidim, ko poučujem otroke in pri njih vidim, da starih komadov niti ne poznajo. Kot drugo pa imam otroke, ki poslušajo tudi rap in jih vprašam, če vedo kdo je Eminem, a še nikoli niso slišali zanj.

Ko si že omenil Siddharto, sam si tudi veliko oboževalec Tomija Megliča.

Tomi je super človek. Je zelo preprost, ne išče pozornosti, je zelo inteligenten in čustven človek, kar sicer včasih skriva, a potem razkrije v besedilih.

Se je tvoj odnos z glasbo kaj spremenil odkar je ta postala tvoja služba? Jo poslušaš drugače?

Malo se je. Predvsem zato, ker sedaj to bolj vidim kot službo, kot veselje. Ko igraš pri tolikih bendih, zjutraj vstaneš in že razmišljaš, kar moraš narediti. Včasih, ko mi je bil to samo hobi, je bila glasba meditacija. Zdaj pa je to delo, moram skrbeti tudi za finance in podobne stvari. Sem pa ugotovil, da odkar pišem svojo glasbo, imam le še večje veselje do tega. Delaš na sebi, ne delaš za druge. Ustvarjaš zase in nihče ti ne govori, kaj moraš narediti.

Glasbo pišeš za svojo dušo, ali se tudi kaj prilagajaš?

Malo se prilagajam, ampak bolj pri besedilih, kot pri sami zvrsti glasbe. Sam znam namreč hitro zafilozofirati stvari in jih potem malo poenostavim. (smeh) Besedila pišem v angleščini, ker v slovenščini še maila ne znam napisati. (smeh) Angleščina je bolj spevna, čeprav Tomiju tudi v sloveščini odlično uspeva.

Kje ponavadi najdeš navdih za besedilo?

V slabih, težkih trenutkih. Večina komadov ni bila napisanih iz veselja. Punce, osebne težave, ... Ko začneš razmišljati, kaj bi lahko spremenil, a je to tisto kar hočeš ... In ko daš enkrat ven, se tudi bolje počutiš.

Bliža se tudi dan, ko boš izdal svoj prvi singel.

To je moj prvi uradni singel. Komadov sem sicer napisal že veliko, ampak nikoli prej se nisem opogumil, da bi jih izdal, ker se nikoli nisem našel. Jaz nikoli nisem bil pevec, ampak vedno kitarist in vsi me še danes tako poznajo. Potem sem začel peti v nekem bendu, a sem se ves čas skrival za kitaro ... Zdaj pa sem našel zvrst svojih komadov. Ko sem jih pokazal producentu Dejanu Radičeviču, mi je rekel 'Stari, to ne bo noben poslušal, sebe moraš dati v ospredje'. Torej svoj vokal. Potem sem začel delati na tem. Prva pesem je pop/rock, je bolj komercialna. Imam super ekipo in bend, ki ga sestavljajo Roman Ratej - boben, Nace Jordan - bas kitara, Boštjan Artiček - klaviatura, Zmago, Šmon Zed pa je producent. In verjamem v to kar počnemo.

Koliko časa je pesem nastajala?

Nasov pesemi je 'Nohting lasts forever' in prvič sem jo akustično zaigral pred dvema letoma. Po tem sem komad 'kuhal doma' in v studiju, popravljal in spreminjal. Zdaj ga pa že dve leti poslušam in mislim, da je to to. Vsaj zame. Ima močno sporočilo in ni površinsko. Mislim, da se bodo ljudje našli v tem, jaz sem se. Sporočilo pesmi je, da ni nič večno, po drugi strani pa je večna ljubezen.

Kako težko je prebiti na slovensko sceno?

Ne vem še. Ampak mislim, da je lažje kot v tujini. Vprašanje je, kako prebiješ na slovensko sceno in kaj za nekoga sploh to pomeni. Zame je to naredil Jan Plestenjak ali pa Nina Pušlar. Ni pa zame to, da narediš en singel in si frajer. Ampak, da imaš polne koncerte. Verjamem pa, da je zelo težko. Včasih je potreben samo en komad. Veliko izvajalcev se trudi že nekaj časa ima že 30 komadov, potem pa naredijo enega, ki se prime in je to to. In pozornost dobijo tudi drugi.

Sicer pa praviš, da te mika tudi tujina, predvsem Brazilja, kjer imaš tudi že kar nekaj oboževalcev.

Ja, res je, zato tudi pišem besedila v angleščini. Tudi glasba se mi zdi bolj primerna tujemu trgu. In cilj je Brazilija. Da poskusimo prodreti na tamkašnji trg s tem komadom, poleg tega pa imamo pripravljena še dva. Potem bomo pa videli. Verjamem pa, da je težko, ampak gremo probati. Pa ne mislim ogromnih stadionov, ampak manjše dvorane ...S tem bi bil zelo zadovoljen.