Nika Barič je svoje prve košarkarske korake naredila v rodnih Trbovljah, svojo več kot uspešno športno kariero pa je začela graditi v Celju. Kasneje jo je pot odnesla v Rusijo, kjer je osvojila številne lovorike, med drugim trikrat pokal Evrolige in štirikrat naslov ruske prvakinje. V sezoni 2019/20 je Nika igrala za Dynamo Kursk, v pretekli sezoni pa je bila ena od glavnih nosilk igre turškega Elaz l Özel darespor. 

Nika, Slovenci te poznajo kot odlično košarkarico in večkratno prvakinjo. Kdo pa je Nika, ko stopi s košarkarskega parketa?

Kadar Nika ni na terenu, je vedno nasmejana, skromna, pozitivna, vedno za šale in vedno pripravljena na nove dogodivščine.

Kako si se prilagodila situaciji, v kateri smo se znašli? Si ta čas izkoristila tudi za osebnostno rast?

Moram priznati, da je bila celotna covidna situacija na začetku kar velik šok. Ampak potem se nekako privadiš. Vedno rečem: če si zadovoljen in srečen sam s seboj, potem ti nikoli ne bo hudega. Seveda je to obdobje, ki nas uči predvsem potrpežljivosti. Tukaj mislim, da sem naredila velik korak naprej.

Košarka pa je bila zagotovo tudi eden od dejavnikov, ki so te izoblikovali v osebo, kakršna si danes. Katere lastnosti pripisuješ svoji športni karieri?

Košarka mi daje veliko, predvsem pa sem se naučila ogromno stvari. Ena izmed teh je zagotovo potrpežljivost. Vesela sem, da vedno ostajam na realnih tleh, ne glede na rezultate, ki jih dosegam. Naučila sem se tudi, da moraš sebe vedno postaviti na prvo mesto. Če ne boš tega naredil sam, ne bo zate tega naredil nihče drug.

Kako se spominjaš svojega otroštva? Katere vrednote so ti privzgojili starši?

Moje otroštvo je bilo super. Od jutra do večera sem tekala po igriščih in parkih, vedno sem bila v družbi fantov, s katerimi smo igrali vse vrste športa. Zelo lepi spomini me vežejo na otroštvo. 

S imela kdaj občutek, da zaradi košarke kaj zamujaš? Čemu vse si se odpovedala, da si danes tako uspešna, in ali ti je kdaj žal?

V mlajših letih sem seveda morala veliko žrtvovati in izpustiti nekaj stvari, ki so jih počeli drugi, jaz pa jih žal nisem mogla zaradi treningov in tekem. Tudi sedaj je včasih tako, da moraš izbrati prioriteto. Zabave so morale torej v srednji šoli včasih "počivati".

Kako je šport vplival na tvoje bližnje odnose, predvsem z vrstniki? 

Mislim, da na bližnje odnose to ni imelo takšnega vpliva. Sem zelo prilagodljiva in vedno najdem plan B. V bistvu sem zaradi košarke spoznala še več prijetnih ljudi.

Ko se danes ozreš nazaj ... Kakšen nasvet, sporočilo bi dala mladi Niki?

Mlajši Niki bi predvsem svetovala, naj ne bo tako čustvena in vročekrvna. 

Ali uporabljaš svoje košarkarsko znanje tudi na drugih področjih v svojem življenju?

To znanje in izkušnje mi pridejo prav tudi v zasebnem življenju. Košarka mi je veliko dala in mi še vedno daje.

Do sedaj si zbrala že kar nekaj odličij, a dejstvo je, da je šport sestavljen tako iz vzponov kot tudi iz padcev. Kaj te v takšnih trenutkih žene naprej oziroma kako ostajaš psihično močna in trdna?

Včasih v karieri res prideš do točke, ko imaš preprosto vsega dovolj. Meni moj karakter preprosto nikoli ne dovoli, da bi obupala. Sem mentalno močna oseba in vedno si rečem: če sem lahko v mlajših letih prestala raka ščitnice, potem bom zagotovo premagala tudi vse druge prepreke. 

'Self-care' je v zadnjih letih postal izraz, ki ga slišimo vedno pogosteje. Kako skrbiš zase – poleg vadbe in zdrave prehrane, seveda?

Poleg zdrave prehrane in seveda vsakodnevnih treningov poskrbim zase tudi z dihalnimi vajami Wima Hofa, hladnimi prhami, kakšno motivacijsko knjigo preberem in rada hodim na masažo. Pa tudi glasba pripomore k sproščanju.

Ljudje smo bitja navade in večje spremembe nas pogosto plašijo. Včasih je težko premagati ta strah, stopiti iz cone udobja in na situacijo pogledati z drugega vidika ... Kaj tebi pomaga premagati ta strah?

Sem oseba, ki v življenju rada tvega, in nikoli mi ni težko stopiti iz cone udobja. Ne morem reči, da mi pri tem kar koli pomaga, preprosto naredim neko stvar, ki je včasih mogoče ne bi. Verjetno bi te odločitve pripisala svojemu značaju ali pa preprosto svoji intuiciji.

Kaj so te o skrbi zase naučile ženske, ki ti veliko pomenijo? O tem, da moraš sebe postaviti na prvo mesto? Kakšne ženske so tvoje vzornice?

Kot sem že omenila, če sebe ne postaviš na prvo mesto, te ne bo nihče. Najprej moramo poskrbeti zase, potem za vse ostalo. Obožujem ženske, ki so samozavestne, neodvisne in inteligentne ter imajo dober smisel za humor.

Po čem želiš, da si te ljudje zapomnijo, in kaj šteješ za svoj največji dosežek do zdaj?

Po končani karieri se me bodo ljudje verjetno spomnili kot odlične košarkarice. Vendar pa nočem, da se me spominjajo samo po tem. Vedno pomagam ljudem in vedno jih znam nasmejati. Poskušam biti prijazna do vseh, tudi to tistih, ki niso prijazni do mene. Želim si, da ne bi rekli le, kako dobro sem igrala košarko, ampak tudi, kako velika oseba sem. Mislim, da mi za zdaj to dobro uspeva. V športu sem osvojila veliko naslovov in individualnih priznanj, največji dosežek v mojem življenju pa je zagotovo to, da sem pri 14 letih prebolela raka ščitnice. Za tako majhno deklico to zagotovo ni bilo lahko. Ta izkušnja me je za vedno spremenila in zaradi nje sem danes tako močna oseba. 

Kaj si želiš od svoje prihodnosti – ne samo v športu, ampak v življenju nasploh?

Po končani karieri se želim preizkusit kot trenerka in si ustvariti življenje v topli Španiji. To je moja najljubša država na svetu in tam se vidim po koncu svoje kariere.