Nuša, kakšno poletje ja za tabo?

Moje poletje se je dobro začelo šele avgusta. (smeh) Več ali manj sem delala, imela pa sem tudi aktivno vlogo na ATP Challengerju v Portorožu, kjer smo se trudili promovirati akcijo 'Gibaj mladina'. Moram reči, da smo za prvo leto zelo zadovoljni. No, potem pa je na vrsto prišel tudi dopust. Malo je bilo morja, sicer pa smo se tokrat odločili za hribe.

Pa tudi sicer večkrat zaideš v hribe?

Niti ne prav veliko. Zelo rada grem in se tega veselim, a je vedno nekaj kar se mi zdi pomembneje. To, da moram za vikend domov do staršev, ali na morje, ... Skratka zelo malo je priložnosti, ko mi uspe iti. Zato se mi zdi, da si organiziram dopust in grem takrat v hribe, najboljša rešitev.

Se ukvarjaš s kakšnimi drugimi športnimi aktivnostmi?

Ja, letos sem kar pridna in poskušam početi veliko stvari. Od tega, da sem začela teči, sicer zelo amatersko, počasi in v manjših razdaljah, ampak pomembno se mi zdi predvsem to, da vsak dan nekaj naredim. Veliko tudi kolesarim, hodim na aerobiko, plavam, ...

Kako ti uspeva skozi leto ohranjati ravnovesje med službenimi obveznostmi in časom zase?

Moram reči, da se pri meni izgorelosti ni za bati. Jaz sicer zelo rada veliko delam, ampak si znam tudi vzeti čas zase. In že, ko vem, da prihaja naporno obdobje kar se tiče dela, že vnaprej splaniram kdaj bom prosta. Nimam neke težave iskat ravnovesja, ker mi je to zelo pomembno in potem druge obveznosti prilagajam temu.

Kako se najraši razvajaš in sproščaš?

V bistvu sem zelo nezahtevna. (smeh) Že to, da sem na kavču s knjigo mi je super. Če je možnost rada zamenjam okolje in se odpravim na morje, grem na kakšen hrib, v Ribnico k staršem, ... Samo, da prekinem stalni vzorec, ki ga imam in mi je super.

Za tabo je tudi zelo uspešna rubrika Njihov svet, v kateri si predstavila življenjske zgodbe različnih posameznikov, ki so se nas vseh zelo dotaknile.

Vsaka zgodba je bila navdihujoča in vsaka se me je dotaknila. Med vsemi je izstopala predvsem ena, ki pa je na koncu nismo objavili. Ugotovili smo namreč, da bi tej osebi povzročila preveč škode. S tega vidika smo se potem tudi odločili, da je ne objavimo, sem pa o tej zgodbi zelo dolgo razmišljala. Od tega, kako si z določenimi stvarmi rojen in nanje nimaš vpliva, do tega, kako te lahko zaznamuje družina in v bistvu kakšna srečnica sem, da sem imela sama čisto drugače pogoje. Sicer pa je bila vsaka zgodba po svoje težka in hkrati tudi navdihujoča. Načrtno sem izbrala ljudi, ki imajo kljub težki življenjski zgodbi pozitiven pogled na življenje. Nekatere je zmotilo, da sem za Njihov svet izbrala tudi Jana Plestenjaka, ki ni bolan, ampak se mi je zdel tudi njegov svet tako drugačen od našega, še posebej za slovenske razmere. Vesela sem, da se je tako odprl in zelo iskreno spregovoril o stvareh, o katerih sicer nima priložnosti govoriti.

Ženske smo ves čas pod nekimi pritiskom, da moramo izgledati popolno, da mora biti vse kar naredimo popolno in da vse zmoremo same. Se ti zdi da smo preveč zahtevne same do sebe?

Večinoma smo verjetno res preveč zahtevne. Spomnim se, ko sem se prvič vselila s fantom v skupno gospodinjstvo, kako sem hotela (predvsem sebi) dokazati, kako popolna gospodinja sem. Likanje, pospravljanje, kuhanje, presajanje rož, skrb za vse in še več, seveda pa tudi zase - lasje, nohti, telovadba, da bom "popolna" tako in drugače. Čez nekaj let se tega naveličaš in se znašaš na partnerja, ker "moraš vse sama", njemu pa nič ni jasno kaj za vraga se je zdaj spremenilo. Z leti sem ugotovila, da je pomembno, da vedno sledimo sebi in se ne trudimo ugajati vsakomur.

Kdo oziroma kakšna je zate superženska?

Malo se bojim, da bo odgovor dobil priokus klišeja, a vendar. Superženska je tista, ki hodi v službo, obenem pa skrbi za dom in družino, pa najsi bodo to otroci ali oslabeli starši, iz dneva v dan pa računa koliko denarja ji še ostaja in ali bo do konca meseca dovolj, da bodo vsi siti, oblečeni in računi poplačani. Če dodam še, da uspešno "skriva" svojo stisko pred otroki, ji lahko samo še stisnem roko.

Preveč žensk se bori tudi s slabo samopodobo, na kar vplivajo tudi lepotni ideali, ki so jih ustvarili mediji. Kako vse to čutiš, če si javna oseba? So pritiski še večji?

Zelo bi pomagalo, če se retuširanja ne bi več uporabljajo za ožanje pasu, daljšanje nog, povečevanje prsi, skorajda popolno brisanje gub, s čimer industrija namiguje, da je vse to pač potrebno popraviti in da "so vse ženske popolne, samo ti ali jaz ne". Pa ni res. Vsaka ima svoja kritična področja in retuširanje ni rešitev, sprejemanje je. Ja, lepo je videti žensko v dobri formi, a prisegam na naravne načine in zmernost.