Ota, vrsto let te že spremljamo v rubriki Pop In, kdaj pa se je tvoja pot na POP TV začela?

Sprva sem delala na radiu, ambicij po delu na televiziji pa, iskreno, takrat nisem imela. Zato sem bila najprej malo skeptična, ko so me poklicali in mi ponudili to delo. Pa so mi rekli, naj poskusim, in sprva sem celo rekla ne. Pa vendar sem poskusila in potem nisem nikoli več rekla 'ne' (smeh). Včasih sem mislila, da bom upoštevala tisto, ko pravijo, da je treba službo menjati na sedem let, a sem 14 let pozneje še vedno tukaj. Zarečen kruh ...

Kaj je tisto, kar te tudi po vseh teh letih še vedno navdušuje pri svoji službi?

Vsake toliko me nekaj piči in vplačam EuroJackpot. In potem sem se spraševala, kaj bi storila, če bi to glavno nagrado dejansko dobila. Res sem se poskusila vživeti v to situacijo. A mi verjameš, da bi še vedno počela to, kar počnem? Ker mi je to delo res všeč. Ampak tega zares verjetno ne bom nikoli izvedela (smeh). 

Kateri trenutek svoje poklicne poti bi označila za najboljši?

Bilo je neko obdobje, ko smo pogosto hodili v tujino, ponavadi je bil to London, na intervjuje z zvezdami svetovnega kova. Takrat je bilo to res lepo in takšni sladkorčki so nam dali ogromno zagona za naprej. Ko si enkrat v istem prostoru s svetovnim zvezdnikom, mu sediš nasproti in se z njim pogovarjaš, kot s katerimkoli drugim zanimivim, javnosti neznanim človekom, poslušaš njegove zgodbe, razmišljanja ... 

Sem pa bila takrat še brez otrok, zaradi česar smo se lahko tudi poleg službe veliko več družili, tudi zato smo imeli več zagona. To mogoče zdaj malo pogrešam, ampak sem prepričana, da se bo to spet zgodilo, zdaj nam jo je malo zagodla še korona. Ampak še vedno se razumemo, še vedno se imamo radi in tudi do tega bomo prišli nazaj.

V službo se voziš iz Nove Gorice, najbrž si tudi ti pogosto v gneči. Kako to sprejemaš? Kakšne so tvoje metode umirjanja?

V duhu povišanih cen goriva in skrbi za Zemljo se poskušam čim manj voziti in tako veliko časa preživim v Ljubljani. Moje kolo je zatajilo, ker mi je počila guma, tako da to moram še urediti. Ko pa se vozim na tej relaciji Gorica – Ljubljana, se pa res moram kar malo pogovoriti sama s sabo, preden se odpravim na pot, v izogib stresu in besednjaku, ki dami ne pritiče ... Sploh v času dopustov. Raje tudi prej štartam, da imam zagotovo dovolj časa.

Kako izkoristiš čas v koloni?

Zelo rada pokličem ljudi, s katerimi že dlje časa nisem govorila, ali pa poslušam kakšne dobre podkaste, intervjuje.

Česa Slovenci o Oti še ne vedo?

Pa saj sem vse že povedala (smeh)! Zelo rada potujem, čeprav tega zdaj že dolgo nisem počela. Ampak da, rada potujem, in to tja, kjer telefon nima signala in ga sploh ne poznajo, kjer ni elektrike, imajo pa sto različnih bogov in verovanj, kjer se čudijo moji barvi kože in sem jim grda, ker sem bela. Kjer ne poznajo stvari, ki so nas pokvarile. Pa ne pokvarile, temveč zapeljale v smer, v katero gremo zdaj. In so, kar se tiče medsebojnih odnosov in odnosa do sebe, narave, morda tam, kjer smo bili mi pred sto leti ali še več. To imam res rada. Aja, pa z ušesi znam migati (smeh).

Poleg dela si tudi mamica dvema otrokoma. Kako te je materinstvo spremenilo?

Mislim, da te materinstvo ne spremeni, ampak iz tebe potegne nekaj, kar je že bilo v tebi, a se tega nisi niti zavedal. Jaz npr. nisem vedela, da znam biti tako organizirana. Že samo logistika med Gorico in Ljubljano terja ogromno organizacije, načrtov, razmišljati par dni vnaprej za vsako malenkost. To je npr. materinstvo zbudilo v meni. Pa tudi potrpežljivost, prej nisem vedela, da sem lahko tako potrpežljiva. In tudi ne zamujam več, prej sem pogosto, pa ne zato, ker ne bi spoštovala osebe, s katero sem bila dogovorjena, ampak ker se je toliko stvari dogajalo naenkrat. Pa se zdaj zares dogaja več. 

Ugotovila pa sem tudi, da sem veliko bolj tradicionalistka, kot sem prej mislila. Prejšnja Ota bi imela zdaj odprte profile na vseh možnih družbenih omrežjih in vse bi uporabljala in spremljala. Zdaj, ko imam otroka, pa me vse te stvari strašijo. Straši me, da moja otroka morda ne bosta znala zbrano spremljati nobene kakovostne vsebine več kot 15 sekund ali da bo nasploh ta preintenzivna zanju, da ne bosta znala imeti normalnih odnosov, komunikacije ... Pa bojim se, da ta omrežja dajejo napačne vrednote, za katere se bojim, da bodo izrinile vse druge. Vem, da zvenim kot neka stara mama, ampak to se zgodi, vidiš, ko postaneš mati (smeh).

Sinovoma si nadela dokaj nenavadna imena. Od kje ideja zanju in kako sta se odločila zanju?

Jaz sem Ota! Danes je to že kar pogosto ime, večkrat se mi zgodi tudi, da mi kakšni mladi starši predstavijo svojo Oto in povejo, da so ji dali ime po meni, kar mi po eni strani laska, priznam, po drugi strani pa me kar malce stisne. Jaz sem bila med Mojcami, Barbarami, Matejami in Anami edina Ota in za svoje ime sem se morala boriti. Vemo, da so otroci včasih zlobni in so se norčevali, celo kakšni odrasli so včasih kaj komentirali, ampak jaz sem to ime vedno ponosno nosila in sem vedela, da sem to jaz. Stala sem za njim, imela sem ga rada, ampak sem ga morala pogosto opravičevati. Zato mi je zdaj čudno, da se to ime zdaj kar tako pogosto deli naokrog (smeh). 

No, in iz tega razloga sem tudi svojima sinovoma nadela takšna imena. Cenim, da so ponovno priljubljena stara imena, kot je npr. Janez, celo sem o tej možnosti najprej razmišljala, a jih imam že v svoji družini precej. Zakaj torej Prem? Z Borutom sva bila na poročnem potovanju v Indiji, Radžastanu, ki je res pravljičen. Tam naju je naokoli vozil domačin, ki mu je bilo ime Prem. Ko nama je povedal, da njegovo ime pomeni ljubezen, že zvenelo nama je lepo, nato sem ugotovila še, da je to najstarejša obstoječa beseda za ljubezen iz sanskrta. Še vedno pa sem želela, da zveni slovensko. In seveda imamo tudi vas in grad Prem in kako je lahko potem kaj bolj slovenskega od tega?! 

Zar je pa car (smeh)! Na to ime sem naletela pred mnogimi leti v Miamiju in mi je bilo takoj močno všeč, celo komentirala sem, da bi tako poimenovala svojega sina. Ampak iskreno sem potem pozabila nanj. Ko sem bila noseča, sva z Borutom izbirala imena, gledala sem predvsem staroslovanska in v tistem se mi je na Facebooku pojavil ta človek, Zar, s komer po Miamiju sploh nisem imela stikov. Prav pripeljal se mi je pred oči. Zar. Najprej sem vprašala Boruta, tudi njemu je bilo všeč, zato sva ga dodala na seznam imen. Nato sva vprašala še takrat triletnega Prema in takoj se je navdušil nad imenom Zar in ni hotel slišati nobenega drugega. 

Si si kdaj želela hčer?

Verjetno bi jo imela, še eno punčko, če bi bila 10 let mlajša. Po drugi strani pa bom tako rekla ... Če bi imela takšno najstnico, kot sem bila jaz ... sem vesela, da imam dva sinova. Usoda, univerzum, bog, kdorkoli to določa, je bil z dvema sinovoma milosten do mene (smeh). Res pa je, da se v mislih že zdaj ukvarjam s tem, koga vse mi bosta pripeljala domov. Že zdaj se veselim ali pa bojim dneva, ko bom spoznala svoji snahi. Vem, da je to zdaj še pretirano, a ne morem pomagati, večkrat razmišljam o tem. 

Kakšna tašča pa boš?

Mislim, da bom prijazna. Dokler bo spoštovala našo družino, mene, moža in seveda predvsem mojega otroka in bo on z njo srečen, bom najboljša tašča. V nasprotnem primeru pa ... ne bom (smeh).

Kaj si v življenju še želiš?

Veš, kaj si želim? Da karkoli se v življenju zgodi, tudi če so to hude ali slabe stvari, da bi kljub temu jaz in ljudje okrog mene znali biti pod črto srečni. 

Na kaj pa si najbolj ponosna?

Najbolj sem ponosna na to, da sem si uspela ustvariti res lepo družino in jo razširiti. No, seveda si za to ne morem sama pripisati vseh zaslug. Pa tudi to, da rada počnem to, kar počnem.

Kakšna je zate superženska?

To je vsaka ženska, ki kljub vsemu uspe biti srečna, nikoli na račun drugih in si zna priznati in se sprijazniti, da ni vedno superženska.

Kako si preživela letošnje poletje?

Čim manj oblečena (smeh)! Na Bolu, kamor hodimo redno, že od leta 1998. Tam sem tudi spoznala Boruta. Sicer pa potem še kakšni kratki izleti po Sloveniji, rada bi šla tudi v gore, ampak mlajši sin za kakšne večje ture še ni dovolj velik. Pa seveda malo Gorica, malo Ljubljana, v nakupovanju šolskih potrebščin, ker gre Prem v prvi razred ... In tega se veselim. Vse bi lahko prek spleta poklikala in naročila, ampak mi je kljub stresu tako lepo to nakupovanje, ker imam sama lepe spomine na to. Tisti vonj knjig ... Vsekakor pa bom 1. septembra jokala (smeh). Bom poizkusila čim bolj na skrivaj (smeh).