Fotomodel, lastnica modne agencije, modna stilistka ... Lahko bi rekli, da je moda tvoj poklic. Kdaj si vedela, da je moda tvoja strast?

Zdaj tudi lastnica modne spletne trgovine. (smeh) Z modo se res ukvarjam že vse življenje in z njo je povezana tudi moja izobrazba. Ne bi pa rekla, da je moda moj poklic, prej strast oziroma ljubezen. V življenju imam to srečo, da lahko delam to, kar res ljubim. Zdi se mi, da tako čutim že od nekdaj, spomnim se, da sem že kot deklica izrezovala slike iz raznih revij in 'kombinirala' stajlinge. Saj veš, krilo od Samanthe Fox prilepiš na top od Madonne in 'voila'! Nov modi hit. (smeh) Veliko pa pove tudi to, da sem se pri 18 letih, se pravi takoj, ko sem lahko, usedla na vlak za Milano in ostala model (poklicno) dobrih 7 let.

Za uspeh v modnem svetu je treba imeti neomejeno količino samozavesti. Iz kje si sama črpala to samozavest? Vemo, da imamo ženske pogoste težave s pomanjkanjem te.

Iskreno povedano, ne vem. Ko sem prišla v Milano, nisem poznala nikogar, delala sem s popolnimi neznanci, si delila sobo s puncami, ki jih nisem videla nikoli prej itd. Takrat nisem niti razmišljala, ali sem dovolj dobra, gnala me je neka strast in neustavljiva želja po delu. Spomnim se, da je bilo eno od prvih snemanj za blagovno znamko kozmetike Pupa in da nisem imela pojma, kaj delam. Nihče me ni naučil pozirati pred kamero, in tako sem improvizirala. S časoma z vsakim delom, ki ga dobiš, nabiraš nove izkušnje in jih potem samo nadgrajuješ. Ko se zdaj spomnim za nazaj, mi je smešno, če pomislim, da sem na tistem prvem snemanju ekipi vzela pet ur časa za stvar, ki bi mi danes vzela mogoče uro in pol. Ampak ja, vse življenje se učimo.

Kot model se verjetno na dnevni bazi spopadaš z zavrnitvami, ki bi marsikomu vzele voljo za nadaljevanje.

Seveda, ko si enkrat v samem centru mode, se moraš zavedati, da so tam dekleta iz vsega sveta in da so do tja prišla, morajo imeti potencial ali talent oziroma oboje. V Milanu je ogromno modnih agencij,  še več pa je modelov, ki si želijo uspeti. Predstavljajte si, da za svojih predstavitvenih 5 minut pri naročniku včasih čakaš tudi po nekaj ur. Nekatere avdicije so trajale tudi nekaj dni. Zgodilo se je, da je bila včasih moja zaporedna številka na avdiciji 1078.

Bi se morale naučiti imeti bolj rade, biti samozavestnejše?

Sama sem vmes ugotovila, da sem edina pomembna stvar na svetu jaz, ko sem postala mama, pa sva bila to midva. Vse ostalo je precej nepomembno. Moraš se imeti rad, da te ima lahko rad tudi kdo drug.

Kako se spominjaš svojih začetkov dela modela? V Milanu si bila kar nekaj let, pa tudi v Londonu, Barceloni in Afriki.

Začetki so bili zame res težki. Na povabilo prijatelja Alena Kobilice sem pri 18 letih sedla na vlak za Milano, nisem niti dobro vedela, kam točno grem in kaj bom tam počela. Za dober začetek je Alen malce zamujal na železniško postajo, tako da sem bila res prestrašena. Na koncu sva se le našla in odpeljal me je v modno agencijo. Po prvem predstavitvenem fotografiranju, merjenju telesnih proporcev in tehtanja je bil 'razgovor' uspešen in kmalu so že začeli vrstiti projekti. Najprej  samo v Italiji, potem pa kar na enkrat London, Cape Town, München, Barcelona, Istanbul in tako naprej. Delala sem res veliko in takrat je bil to moj poklic, moje delo, ki sem ga z veseljem opravljala.

Kako je življenje modela v resnici? Verjetno ni vse blišč in glamur. So kakšne temne plati manekenstva?

Seveda ne, blišča in glamurja je bolj malo. Velikokrat sem na to temo že slišala komentarje, kaj pa je to takega, malo se postaviš pred fotoaparat in je, imaš srečo, da si lepa. (smeh) Vsakdo, ki se je vsaj malo ukvarjal z manekenstvom, ve, da je to daleč od resnice. V resnici je to kar trdo delo. Če vam povem, da photoshoot v povprečju traja do 14 ur (odvisno, za kako delo gre) in da sem jih v svojih najboljših letih imela tudi po šest na teden, ni težko na hitro izračunati, koliko se dela. Pa to seveda ni vse. Večino časa smo bile punce pod precej velikim pritiskom glede prehrane in videza, pa nenehna 'tekma' za projekte, lahko bi še naštevala. So pa tudi temne plati, kot jim praviš, ampak sem sama imela srečo, da me je pod okrilje vzel menedžer, ki je zame skrbel kot za svojo hči, kar je pomenilo, da nisem smela sama na nobeno zabavo. Od začetka se mi je to zdelo res brez veze, a sem kmalu ugotovila, zakaj je bil tak. Na 'sceni' je ogromno t. i. menedžerjev, ki imajo v mislih vse kaj drugega kot pa kariere svojih varovank. Obstaja tudi svetla plat tega posla. Sama sem videla praktično pol sveta in spoznala ogromno znanih ljudi, s področja mode, kulinarike, športa. Med njimi tudi Naomi Campbell in Eddieja Irvina, in to kar na njegovi rojstnodnevni zabavi.

Ti je bilo delo vedno v užitek ali so bili tudi trenutki, ko nisi bila prepričana, da si to res želiš?

Ne, nikoli nisem niti pomislila, da to delo ni zame. Res sem ljubila to, kar sem počela. Res pa je, da na vsake toliko časa pride do domotožja. Pride in mine.

V enem od intervjujev si dejala, da ti je bila nesreča na jadrnici namenjena. Kaj si takrat doživljala in kako danes gledaš na dogodek?

Ne vem, če ravno namenjena, se mi je pa zgodila. Težko opišem, kaj vse sem takrat doživljala oziroma kaj vse gre takrat človeku po glavi, vem pa, da sem v istem trenutku, ko se je zgodilo, vedela, da je konec moje kariere. Težko ti povem, zakaj in kako, enostavno vedela sem. Prvih nekaj ur sem bila v takem šoku, da se vsega čisto dobro niti ne spominjam, ko se je vse skupaj malo umirilo, pa me je zadelo. Obup. Drugega ne morem reči. Svet se ti sesuje v fundament, konec je vsega, v kar si verjel in kar si ljubil, in nič ne moreš storiti, da ne bi bilo tako. Kar dolgo je trajalo, da sem se sestavila in ugotovila, da imam na koncu še vedno 19 krasnih prstov in da lahko v življenju počnem še marsikaj drugega. In da sama poznam ljudi, ki niso imeli take sreče kot jaz in so izgubili bistveno več kot prst in kariero. Tako da danes gledam na ta nesrečni dogodek kot nekaj, kar se je zgodilo in na kar nisem niti takrat, niti nimam danes, nobenega vpliva. V resnici mi je vse skupaj pomagalo priti do nekaj zelo pozitivnih zaključkov. Ugotovila sem, da je življenje več kot samo modeling. Priznam pa, da ni bilo lahko in da sem porabila kar nekaj časa in energije. 

Potem verjameš, da se vse zgodi z razlogom?

Niti ne, ne vem, mogoče pa se. Prej verjamem, da ne glede na to, kaj se zgodi, človek ne sme obupati, in da na nekatere stvari nimamo vpliva. Verjamem, da se je treba iz slabih izkušenj naučiti kar se da veliko, jih vzeti za del svojega življenja in riniti naprej, dokler gre.

Sicer pa naj bi največje življenjske lekcije izhajale prav iz bolečine.

Ja, tako kot vsa dobra umetnost. Če bi bil Prešeren vesel in sit, po moje danes ne bi brali Sonetnega venca, enako velja za praktično vse ruske klasike. (smeh)

Kaj ti je dajalo moč in upanje, te gnalo naprej, ko ti je bilo najtežje?

Dobro vprašanje. Po pravici ne vem, mogoče sem bila že vzgojena tako, da ne odneham. Verjetno čista trma. (smeh)

Pravijo, da imamo ženske zelo dober šesti čut in razvito intuicijo. Bi rekla, da ti je to dvoje v življenju večkrat pomagalo pri sprejemanju odločitev?

Ja seveda, in če pogledam nazaj in se spomnim nekaj res divjih odločitev, ki sem jih sprejela v življenju, bi rekla, da tisti, ki pravijo, da imamo ženske šesti čut, prekleto dobro vedo, kaj govorijo.

Je morda kaj takega, česar v življenju nisi naredila, pa ti je zdaj žal?

Če slediš svojemu srcu malo bolj kot svojim možganom, ti ne more biti žal za nič. To res ne pomeni, da možgani vsake toliko časa nimajo prekleto prav ... Sama ne obžalujem ničesar, mogoče edino, da nisem vzela tistih salonarjev, ki so bili zadnjič na znižanju. (smeh)

Bi zase lahko rekla, da si zadovoljna ženska? Kaj ti prinaša največ sreče in zadovoljstva?

Sem, in to z velikim S. Moja največja ljubezen in sreča je moj sin Julian, so pa še druge stvari, ki me osrečujejo in jih imam rada. Imam res lep in iskren krog prijateljev, svojo blagovno znamko, svojo spletno trgovino, neizmerno rada kuham, včasih pomislim, da bi bila, če ne bi bila model, verjetno chef ,in še bi lahko naštevala. (smeh) Predvsem pa so okoli mene in z mano vred vsi zdravi, to pomeni največ.

V zadnjem času vedno bolj odmeva sporočilo, da so leta le številka, da lepota prihaja od znotraj ... Pa kljub temu se mnoge obremenjujejo z leti, spreminjanjem telesa ... Kako sama gledaš na proces staranja?

Že drži, da je človek lep odznotraj, vendar to ne pomeni, da svojih gub okoli oči ne opazim. Če sem se kaj naučila med svojih delom, sem se to, da je lepota minljiva, tako je. Prej ko se s tem sprijaznimo, lažje nam je. Z leti druge stvari postanejo pomembnejše, kar pa ne pomeni, da za svoj dober videz lahko nehamo skrbeti, ker smo lepi od znotraj, tako res ne gre. Tudi ko smo že v letih, smo lahko videti prekleto dobro. Poglejte samo Nino Gazibara, ki je videti fantastično. Spreminjanje telesa? Misliš na plastično kirurgijo? S tem nimam težav, dokler je v mejah zdravega razuma. Sama do zdaj nisem na sebi s pomočjo plastične kirurgije spremenila ničesar, kako bo v prihodnje, pa ne znam napovedati.

Modni svet je v zadnjih letih doživel nekakšno preobrazbo in vedno več je manekenk z oblinami, začelo se je gibanje body positivity ... Kakšno je tvoje mnenje o tem? Je to nekaj, kar smo potrebovali?

Res je, in na žalost 30 let prepozno. To, kar se je dogajalo predvsem puncam, ki so večino časa preživele na modni brvi kot obešalniki, je bilo na robu zdrave pameti ali pa kar malo čez. Spomnim se, da so kolegico zavrnili za neko modno revijo, ker je imela 0,5 cm preveč okoli bokov. To je bilo grozno, ogromno punc je posledično stradalo, kar je nekaterim pustilo tudi trajne posledice. Sama tako ekstremnih izkušenj nisem imela, sem pa bila nemalokrat lačna. Če je moto industrije Five minutes on your lips, 5 kilos on your hips (op. a. Pet minut na tvojih ustnicah, 5 kilogramov na tvojih bokih), si lahko misliš ...Tudi danes še ni čisto tako, kot bi moralo biti. Če vprašaš mene, je na brveh še vedno preveč izredno suhih deklet. Trend manekenk z oblinami pozdravljam in menim, da to potrebujemo.

Ustvarila si si družino. Si kdaj pomislila, da kot mamica ne boš imeli več časa zase?

Ja, to sem nekako vedela, kot verjetno vsaka mama. Nekdo ti pove ob kavi, da bo časa manj, rečeš Ok, bomo pač drugače, dokler ne doživiš. Čas postane samo koncept, ampak se z dobro organizacijo vse da.

Tvoje delo je povezano z estetiko, lepoto. Kaj je pravzaprav zate lepota?

Pred kratkim mi je prijatelj zaupal svojo filozofijo o lepoti, ki pravi, da je lepo vse, kar je dobro narejeno, in da neke univerzalne lepote ni. Pa se kar strinjam. Mona Lisa je dobro narejena, prav tako kot Rodenov poljub, in oba sta izredno lepa.

Katere modne kose bi morala imeti po tvojem mnenju v omari vsaka ženska?

Absolutno malo črno obleko, ampak bi priporočila tudi kak kos iz moje spletne trgovine, saj smo ravno dodali nekaj kosov za novoletne zabave, predvsem pa ima trgovina poudarek na oblekah za vse priložnosti.

Ne morem mimo tega vprašanja ... So Slovenke po tvojem mnenju lepo oblečene?

Da. Sploh v zadnjih letih je čutiti napredek. Fascinirajo me dekleta, žene na raznih dogodkih, se vidi, da so si vzele čas, se pozanimale pri kakem stilskem strokovnjaku ali pa so se zgolj same dovolj podučile o stilu in vedo, kaj jim najbolje pristoji. Po drugi strani pa ne morem mimo deklet, ki imajo določene težave pri kombiniranju oblačil. Se zgodi, da si ženska kupi drago obleko, pa bi ji verjetno kakšna druga iz nižjega cenovnega razreda veliko bolj pristajala glede na tip postave, ki jo ima, na barvo las itd. Prav tako opažam poplavo resnično cenenih izdelkov narejenih kdo ve kje, ki jih najverjetneje šivajo ljudje v suženjskih razmerah za mizerno plačilo. Preseneča me recimo, da se tudi velike blagovne znamke poslužujejo t. i. Sweat shopov, da o zadnjem fiasku Beyonce sploh ne izgubljam besed. Sama bom vedno zagovarjala kakovostna oblačila, narejena v Evropi, in nora sem  na italijaski design. V moji trgovini ne boste našli kosa, ki je bil sešit v Bangladešu, Šrilanki ali na Kitajskem. Zato je cena višja, ampak vsaj veš, kaj si kupil. Saj poznate pregovor Nimam dosti denarja, da bi kupoval poceni.

Pregovor pravi tudi, da obleka naredi človeka, se strinjaš?

Absolutno ne. Biti človek v pravem pomenu je bistveno težje, kot izbrati nekaj modnih kosov zato, da naredimo vtis na okolico. Resnično biti človek v pravem pomenu besede zahteva veliko več. Vsekakor pa nič ni narobe, če je človek zraven tudi lepo oblečen.