Se včasih zalotite, kako se vam čisto intuitivno zdi, da nekoga odlično poznate in o njem ogromno veste, pa čeprav vas morebiti ta oseba vsak večer pozdravi zgolj na televizijskem ekranu? V hitrem svetu, v katerem smo živeli vse do globalne pandemije covida-19, se marsikdo ni ukvarjal s tistim, kar je pod površino, temveč smo si vtis ustvarili kar na hitro. Predstavljajte si, kako je šele, ko potem s takšnim človekom po spletu naključij začneš delati. Ali pa da ga šele začenjaš srečevati na službenih hodnikih in ga povsem iz navade pozdraviš kot starega prijatelja. No, meni se je zgodilo oboje. In tudi zdaj, po treh letih, ko se s Polono redno srečujeva na sestankih in večkrat tudi kakšno rečeva po njih, ugotovim, da o človeku še vedno marsičesa ne vem. Obdobje, v katerem smo se znašli, nam daje priložnost, da si vzamemo več časa. Za svoje najdražje, za svoje konjičke, za širjenje obzorij, za tisto, kar smo si vedno želeli, a nismo imeli dovolj časa. 

Tudi Polona Jambrek je veliko več od nasmejanega obraza, ki vas vsak večer pozdravi v rubriki POP IN. Je pridna in vestna novinarka, je nasmejana in zadovoljna ženska, je študentka psihoanalize, ki je nekoč živela in celo odraščala v Ameriki. O vsem tem sva govorila tik pred 25. obletnico POP TV.

V teh dneh se tako na tematskih portalih kot v rubriki POP IN pogosto obračamo v preteklost, saj bomo 15. decembra obeležili 25. obletnico POP TV. Se spomniš, kje si bila decembra 1995 ti in kako si si predstavljala svojo prihodnost, kaj si si želela takrat?

Ja, seveda se spomnim! Takrat sem bila v Ameriki, v zvezni državi Washington, kjer sem preživela eno leto. Živela sem pri ameriški družini in skupaj smo ustvarili kar nekaj lepih spominov. Sicer smo v stiku bolj redko, a slišimo se še danes. Spomnim se, da smo v tamkajšnji šoli pri angleščini odšli v šolsko knjižnico, saj smo morali za nalogo izbrati tri poklice in jih preučiti. Poleg opisa poklica smo morali navesti tudi prednosti in slabosti poklica. Jaz sem izbrala stevardeso, turistično vodičko in novinarko. Spomnim se, da me je malo zmotilo, ker je bilo pri vseh  treh izpostavljeno, da ni prostih praznikov in vikendov. No, pa sem vseeno izbrala enega od treh poklicev, ki sem jih preučevala pri sedemnajstih.

Nekaj let po novem tisočletju si pristala pred kamero – in to s svojo sestro dvojčico. Kako je prišlo do tega in kako se spominjaš svojih oz. vajinih začetkov?

Zelo naključno. Takrat sem bila redno zaposlena v družinskem podjetju. Vsak dan sem se vozila iz Ljubljane na Gorenjsko, en dan pa sem ostala v Ljubljani in si vzela dopust, ker sem imela druge opravke. Na Čopovi ulici sem srečala kolega Matijo in kolegico Barbaro s fakultete, ki sta delala na POP TV, in odšli smo na kavo, saj se že dolgo nismo videli. Takrat sem jima povedala, da bi si tudi sama želela delati kot novinarka na področju zabave. Barbara je takoj naslednji dan odšla do Urške Pirš, ki je takrat vodila Pop In, in mislim, da sem čez dva tedna že naredila prvi prispevek. Tako da hvala Barbari in Matiji (smeh). Pozneje je prišla še sestra dvojčica in kmalu so naju povabili, da bi skupaj vodili oddaji Ekstra in E+. Začetki so bili malo nerodni, bili sva popolni začetnici, ampak sva vztrajali in tako sem tu – 16 let pozneje (smeh).

Potem so prišle nove priložnosti. Ti si ostala pred kamerami, sestra se je odločila za drugo pot. Ti je bilo brez nje lažje ali težje? V kakšnem odnosu sta danes?

Delala sem v družinskem podjetju in delala sem skupaj s sestro. So prednosti in slabosti. Z družinskimi člani si lahko zelo sproščen, a po drugi strani te ravno to lahko ovira, ker včasih zmanjka prostora za profesionalne odnose. Meni je bilo luštno delati z njo, sva se pa znali tudi hudo spričkati. Enkrat mi je nekdo dobro rekel, naj bo sestra sestra, sodelavka pa sodelavka. 

Kdaj si začela z rubriko Pop In in kako bi ocenila, da se je ta spreminjala skozi leta?

Pri Pop Inu sem začela delati junija 2004, po enem letu sem odšla na Kanal A. Po dveh letih sem se vrnila nazaj k Pop Inu, kjer sem še danes. Ne vem, kje naj začnem, kaj vse se je spremenilo v teh letih. Forma ostaja enaka, vsebina pa se je zelo spremenila. Ko sem prišla, smo delali veliko tujih novic, danes večinoma domače. Takrat internet ni bil tako močan, kot je danes, ko lahko večino novic izveš že zjutraj.  Potem so se začela družbena omrežja, ki jih takrat, ko sem začela, sploh še ni bilo. Veliko se je spremenilo. Tega se niti ne zavedaš, dokler ne dobiš takšnega vprašanja in greš v spominu nazaj v leto 2004. 

Kaj pa priprava prispevkov, kako se je skozi leta spreminjalo tvoje delo? Zagotovo je po eni strani zdaj lažje priti do informacij, saj jih znani kar sami objavijo na družbenih omrežjih, po drugi strani pa s tem izgubiš ekskluzivo ... Kako vam uspeva še naprej zagotavljati zares sveže in ekskluzivne novice in izjave?

Znani Slovenci nas poznajo in z njimi smo v stiku. Tako pridemo do ekskluzivnih novic. Sicer pa spremljamo aktualno dogajanje in o tem naredimo tematske prispevke. Zdaj, ko na primer praktično ni dogodkov, se veliko bolj posvečamo tematskim prispevkom. 

Vodenje v živo ne dopušča nikakršnih napak, ko pa se zgodijo, so vidne vsem. Se morda spomniš kakšnih zabavnih ali nerodnih prigod, ki so se ti zgodile skozi leta? Do ene izmed njih je prišlo prav pred dnevi, kajne (smeh)?

Haha, en lapsus se je zgodil pred kratkim, ja, ko sem izgovorila drkališče namesto dirkališče. Kaj takega, no! Hitro se zgodi, a kar je, je. V studiu je že ugasnila luč, to sem šele potem videla. Očitno sem bila tako zatopljena v novico, da sploh nisem opazila, da vodim na pol v temi. Zabaven je bil tudi Edi Pucer, ki se je sprehodil za menoj, pa kakšen smeh … 

Vsak večer, ko gledalce pozdraviš prek kamer, navdušuješ tudi s svojimi stylingi. Imaš sicer pri njih proste roke ali izbiro prepustiš drugim?

Za stylinge skrbi naša stilistka Barbara Žgalin. Midve sva se zelo hitro ujeli, ker imava podobno modno vizijo. Zato sem zelo navdušena nad njenim izborom, tudi ona me zdaj že dobro pozna, tako da se vedno veselim ponedeljka, da vidim, kaj bo pripravila za naslednji  teden, ko vodim Pop In. Včasih me pahne v skušnjavo, ker bi potem ta oblačila imela in bi jih najraje kupila, ampak se pogovoriva z egom, tako da zatrem potrebo ter se skušnjavi odpovem (smeh). No, včasih pa vseeno kaj vzamem s seboj domov. 

V čem se sicer sama najbolj počutiš? 

Imam obdobja. Zdaj imam že nekaj časa obdobje, ko imam najraje kavbojke, navadno belo majico in škornje ali superge. Zadnje čase grem skoraj povsod s kolesom in potem oblačila prilagodim temu prevoznemu sredstvu. 

Se je tvoj modni okus v tem 'koronskem' letu morda kaj spremenil? Moje prijateljice pravijo, da so se jim maskare že posušile in šminke zlomile (smeh).

Haha, malo se je. Do popoldneva delam od doma, tako da sem doma v trenirki, potem pa grem popoldne v službo s kolesom, direktno v garderobo in masko. Ne vidim smisla, zakaj bi se posebej uredila za dvajsetminutno vožnjo s kolesom … Zato bi se pridružila tvojim prijateljicam, ja. 

Številni te poznajo kot odlično poznavalko sveta kulture in zabave, mode in šovbiznisa, a v tebi tli tudi veliko zanimanje za psihoanalizo. Kako to, da si se odločila za študij?

Vedno pravim, da mi je bila psihologija položena v zibelko – po mamini strani. Moja teta je psihologijo študirala v Parizu še pri priznanem psihoanalitiku Lacanu, sestra dvojčica je zaključila študij psihologije na Filozofski fakulteti, moja mama je prav tako od nekdaj spremljala to področje. Že zelo zgodaj sem spoznala Freuda, njegov Ojdipov kompleks, Junga, pa filme Woodyja Allena … Kar nekaj časa sem razmišljala o študiju, a nisem našla čisto pravega programa zase. Zelo me namreč zanima psihologija v povezavi z medicino in nevroznanostjo. Potem sem našla program specializacije psihoanalize, bil mi je zelo všeč in nisem se zmotila. Znanje, ki ga pridobivam, mi pride prav povsod. 

Kako sicer zdaj študij napreduje?

Dobro, trkam! Študiram tretje leto, pridobivam vedno več znanja in spoznavam nove, zelo zanimive ljudi. 

Prav zaradi študija pa je za tabo tudi zanimiva izkušnja: delo v zaporu. Kaj te je naučilo in kaj te je morebiti presenetilo?

Zapori so me kot institucije že nekaj časa zelo zanimali, predvsem pa ljudje, ki zagrešijo zločin. Zakaj, kaj jih je do tega pripeljalo, kako daleč nazaj seže vzrok za to posledico. Se da kaj popraviti, spremeniti, da kljub vzrokom ne bi bilo enakih posledic? Najbrž se da, a te spremembe so mogoče le s pomočjo tistega, ki ga zadevajo. Eno poglavitnih spoznanj je bilo, da je bila velika večina storilcev najprej sama žrtev v otroštvu, to pa se potem na zelo podoben način nadaljuje v odraslem življenju … V celjskem zaporu sem imela super mentorja, psihologa Martina, ki me je ogromno naučil. Veliko sva se pogovarjala, opravila sem osebnostne teste … To izkušnjo si bom zapomnila za vedno in zelo sem hvaležna zaposlenim, da so me tako lepo sprejeli. 

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Ta situacija, v kateri smo se znašli, me je naučila malo bolj živeti za ta trenutek. Tako da nimam posebnih načrtov, všeč mi je, s čimer se ukvarjam danes, všeč mi je moje delo, všeč mi je moj študij, odnosi, ki jih imam … Komaj pa čakam, da se trenutna situacija umiri, zelo bi bila vesela, če bi lahko odšla na kakšno potovanje – po mojem bom jokala od sreče, ko se bo to zgodilo.

Svet se je v letošnjem letu precej spremenil. Kako si se ti soočila in prilagodila novi realnosti?

Že nekaj časa sem v obdobju, ko sem zelo rada doma, preberem knjigo, gledam dober film, serijo … Družim se z ljudmi, s katerim se počutim dobro, in ni jih veliko. To obdobje je vse to še malo oklestilo, vendar zame ni prineslo takšne spremembe kot morda za nekoga, ki je zelo družaben. Vsaj kar zadeva ukrepe. Sama ukrepe upoštevam, s tem nimam težav. Mi je pa zelo hudo spremljati vse žalostne zgodbe tega časa. Veliko mislim na starejše ljudi, ki so osamljeni, ki zbolijo, ljudi, ki so ostali brez dela, pa na ljudi, ki pomagajo in se ne pritožujejo. Te zgodbe me zelo ganejo. Upam, da bomo čez čas videli tudi kaj dobrega v vsem tem.  Ampak za to je potreben čas. 

Kako ostajaš v stiku s svojimi prijateljicami?

Po Facetimu, pogovarjamo se v spletnih klepetalnicah, slišimo se po telefonu … 

V prejšnjih tednih so oči svetovne javnosti sicer pogosto usmerjene tudi v Združene države Amerike. Ti si tam preživela kar nekaj časa, za naše portale si v preteklosti že povedala, da si romantično podobo Amerike v najstniških letih zamenjala z bolj realno. Kako se tega obdobja spominjaš danes in kako danes doživljaš Ameriko?

Ameriko mi je odkril moj oče. On je študiral na čikaški univerzi in kot pravi, je to eno lepših obdobij v njegovem življenju. Velikokrat je odšel nazaj, ker je poučeval na tamkajšnjih univerzah. In z njim smo kdaj odšli tudi mi. Prvič sem za nekaj mesecev odšla v Virginijo, ko sem bila stara tri leta. Neverjetno, koliko se spomnim od takrat, ker mi je bilo tako lepo. In tako sem te lepe spomine obdržala in si vedno želela nazaj. Oče je to podpiral in družina nama je s sestro omogočila, da sva odšli tja v srednjo šolo. Ko greš sam v svet, je to malo drugače. In bilo je daljše obdobje, ko sem zares spoznavala tamkajšnje vsakodnevno življenje. Nič ni narobe z njim, le meni bolj ustreza naša kulturno bogata stara celina. Takrat sem se prvič zavedla, da je najlepše doma. Super je potovati, a super se je tudi vrniti domov.

Če že ravno govoriva o deželi, kjer naj bi se cedila med in mleko, naj te za konec vprašam, katera so največja imena, s katerimi si v svoji novinarski karieri sodelovala, in koga bi si še želela dobiti pred svoj mikrofon.

Med bolj znanimi so 50 Cent, Steven Seagal, Kevin Costner, Eddie Redmayne, Amber Heard, Bryan Adams … S področja glasbe bi si zelo želela spoznati Brucea Springsteena, s področja umetnosti Banksyja, s področja psihoanalize pa Freuda in Junga (ki ju žal več ni med nami) in Irvina Yaloma.