Sem relativno normalna ženska, ki iz množice štrli bolj zaradi tendenc, da nerada hodi po steptanih poteh, kot zaradi dejanske uspešnosti. Imam kakšnih 7 kil preveč, nemanikirane nohte, sesut imunski sistem, črno luknjo na bančnem računu in večino dni komaj zberem dovolj volje, da se sploh izvržem iz postelje. Pri svojih 27 nimam diplome, nimam redne službe, nimam kredita na bajto in nimam otrok. Kaj sploh imam? Imam neusahljivo radovednost, voljo po življenju, potrpežljivost in trmo. Pa je to dovolj? Za udobno življenje ne. Za vse ostalo ja.
Vsak moj dan je drugačen od prejšnjega. V vsakem dnevu odkrivam sebe, okolico, svet, ljudi. Kot umetnica na nekaj različnih področjih se soočam s svojimi strahovi, ovirami, kompleksi, razrešujem svoje lastne prepreke, si ustvarjam disciplino, ki ni ravno moja močna točka in se s tem z vsakim dnem za polovico razdalje približam popolnosti. Le-te ne bom nikdar dosegla, a to ni moj namen. Rada se učim, rada raziskujem, rada napredujem v vsem, kar počnem. Največkrat slišani očitek, ki sem ga poslušala že od malega, je bil, "Nina, ne moreš vsega, odločit se moraš za eno stvar, v ničemer ne boš dobra". – "Pač ne bom!" sem znala revsknit nazaj, zravnala hrbtenico in odvihrala dalje v začrtano smer. 10–15 let kasneje lahko rečem, da mi ni žal. Morda v ničemer ne bom zares odlična, morda bi celo lahko bila, če bi se odločila le za eno profesijo, ampak kaj pa pravzaprav je moj cilj?
Postati svetovni prvak v hitrostnem igranju lestvic na violini ali postati boljši človek? Zame slednje – in čeprav ne bom nikoli kvalificirala za dunajske filharmonike, čeprav ne bom najeta za risanje portreta britanske kraljice, čeprav moja poezija ne bo prevedena v 587 jezikov, sem vendarle lahko dober človek. Ker edino, v čemer smo lahko vsi zares uspešni, je to, da smo danes boljši, kot smo bili včeraj. In da bomo jutri boljši, kot smo danes. Vsak v svojem tempu, vsak v svojem filmu, vsak na svoji poti, vsak odgovoren le samemu sebi.
Nina Pečar
