V zgolj letu dni se Sanji Sirk življenje ni zgolj obrnilo na glavo, temveč je uresničila svoje dolgoletne sanje, za katere je menila, da so nedosegljive. Sredi marca pa je bila zaradi nenadne epidemije koronavirusa tako kot številni drugi prisiljena iz danes na jutri zapreti restavracijo, v kateri je po novem vodja kuhinje. Si je pa zdaj lahko končno vzela več časa za počitek, za svoje najdražje, ki so jo že močno pogrešali, obenem pa tudi za nas in odgovorila na nekaj vprašanj.

V zadnjem letu se ti je povsem spremenilo življenje, po novem si tudi vodja kuhinje. Kaj počneš zdaj, ko je svet nenadoma obstal, kako zdaj izgledajo tvoji dnevi?

Moje zadnje leto je bilo tako kot nobeno doslej. Veliko se je dogajalo, spremenilo, odprlo se je veliko novih priložnosti. Skoraj ne morem slediti vsemu! Zadovoljna in hvaležna sem za vse novo, ki je in ki še pride. Ker je moja ljubezen do kuhanja neizmerna, sem že lani poleti sprejela službo v Ankaranu in čez par mesecev dobila možnost postati vodja kuhinje. V restavraciji imamo direktorja, ki nam pušča odprte roke in ideje, zato je v meni toliko zagnanosti, volje, želje in ustvarjalnosti, da bi lahko cele dneve preživela za štedilnikom. Trenutno pa sem doma, a tudi tam raziskujem, ustvarjam, pa tudi počivam, se učim o vsem, kar se tiče kuhanja. Brez tega ne morem. Pa še z družino nabiramo divja zelišča, skupaj pogledamo kak film, zvečer se igramo družabne igre ali pa preprosto na dvorišču gledamo zvezde. 

Je bilo težko preklopiti iz konstantnega dela v 'prisilni' počitek?

Če sem iskrena, mi je prav prišlo malo počitka in odklopa, saj sem pogrešala čas z družino. A brez kuhanja ne morem, tako da so zdaj moji domači za vse novotarije 'poskusni zajčki'. Zdaj je dovolj časa tudi za to, da postorimo vse, kar je že nekaj časa čakalo. Lepo je biti doma, ampak vseeno pogrešam svoje delo.

Večina nas je v teh dneh doma ... Imaš kakšen nasvet, kako si krajšati čas?

Doma je toliko stvari za postoriti in početi, da res ne more biti dolgčas. Poleg kuhanja rada berem knjige, rada tudi preučujem zdravilne rastline, najbolj pa mi polni srce ta čas z družino, ko skupaj ustvarjamo in se pogovarjamo. Taka druženja nas še bolj povežejo, sploh ni pomembno, ali skupaj delamo testenine vseh možnih oblik, igramo karte, pospravljamo kramo na dvorišču, sadimo nove rože ali pa preprosto raztegnemo sedežno in imamo kot neko gnezdo in se stiskamo vsi skupaj.

Kaj te v teh težkih časih najbolj navdaja z upanjem?

Vsi se zavedamo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Moj življenjski moto pa je, da je vedno treba s počasnimi koraki naprej in menim, da bo tako tudi zdaj. Živeti dan za dnem. Upanje mi daje to, da je moja družina zdrava in da smo vedno en drugemu v podporo in pomoč. Povezanost družine je steber vsega. Osebno mi to daje moč, da se spopadem z vsakim izzivom, ki je in ki še pride.

Kaj bo po tvojem mnenju največja lekcija, ki jo bomo iz tega potegnili?

Da ni vse tako samoumevno, kot se nam včasih zdi. Naš mali svet se lahko sesuje v trenutku. Veseliti se je treba malih stvari, biti hvaležen, da si, da dihaš in bivaš. Pomembno je zavedati se trenutka, vseh teh malih stvari, ki nas obkrožajo in se jih po navadi niti ne zavedamo. To dela življenje lepo.

Spremljaš morda letošnji MasterChef? Kdo te je morda do zdaj najbolj navdušil, za koga stiskaš pesti?

Seveda ga spremljam in nekako me najbolj pritegne Tanja. Zdi se mi umirjena in mislim, da ima veliko znanja. Za njo navijam, da pride čisto do konca.