Moram priznati, da je tudi mene prijelo, da bi spakirala kovčke in nekam odšla, ko sem pogledala film Jej, moli, ljubi. Ti pa si to dejansko tudi storila. Si o tem, da bi nekam za dalj časa odpotovala, razmišljala že pred tem?

Vsako leto moram vsaj za mesec dni zamenjati okolje, najraje med zimo pobegnem v tople kraje. Potrebujem svežino, kajti če sem predolgo na istem kraju, čutim nek pritisk v srcu, nek glas, ki hrepeni po novem doživetju. Bila sem ujeta v tej rutini, ki me je počasi delala depresivno. Končala sem skoraj 4-letno zvezo, v kateri sem se izgubila. Morala sem znova najti sebe. Vedela sem, da si nekam želim, vendar nisem resno razmišljala, da bom dejansko šla, sploh pa ne sama. Ampak po ogledu filma Jej,moli, ljubi sem čutila tako močno povezavo z glavno igralko, da je odločitev padla. Hrepenela sem po tem, da se znova zaljubim v življenje in sama vase, uživam v hrani, miru, novem okolju in se odprem spoznavanju novih ljudi. 

Kako so tvojo odločitev, da za dva meseca odpotuješ na Bali, sprejeli tvoji domači?

Moji starši so že kar vajeni mojih nenadnih odločitev. Seveda pa je tudi njih presenetilo, kaj bom sama počela dva meseca na Baliju. Mami je pripomnila: 'Moja punčka vedno nekaj išče ...' Dedek je še stara šola, zato bi najraje videl, da bi ostala doma na 'varnem'. Moje odhode vedno težko sprejme, saj se boji, da bi se mi kaj zgodilo. Na televiziji vedno predvajajo samo negativne novice, med drugim je v tistem času ravno malo izbruhnil vulkan in je bilo potem še težje.

Koliko nasvetov si dobila od svoje družine in prijateljev, preden si šla na pot?

Starša se že zavedata, da znam poskrbeti zase in mi zaupata, zdi se mi, da sta bila kar precej modro tiho z nasveti, le da naj uživam in da upata, da najdem, kar iščem. Prijatelji, predvsem tisti, ki so že bili na Baliju, in so bili nad njim navdušeni, so mi želeli priporočiti vsa mesta, ki jih moram obiskati. Razumem jih, vem, kako je, ko ti nekaj ostane v srcu in si to želiš podeliti s svetom, vendar moj načrt je bil, da odidem brez načrta in pustim življenju, da mi prinese točno to, kar potrebujem, zato sem se pogosto le smehljala in kimala.

Ljudje smo bitja navade in večje spremembe nas pogosto plašijo. Te je bilo kaj strah?

Bolj kot to, da me je bilo strah, sem svoj datum odhoda pričakovala z navdušenjem in z malce treme. Bali je predstavljal moj 'rešilni čoln', ki me bo iz rutine vrgel v novo okolje, kjer bom lahko znova prišla v stik sama s sabo in bila primorana, da poskrbim zase, živim v trenutku in osebnostno zrastem. Zagotovo je bil prisoten nek podzavestni strah, vendar pa sem bila zavestno tako trdno odločena in navdušena nad potovanjem, da mu nisem pustila, da pride na površje. Pa je vendar prišel, in sicer prvi dan prihoda na Bali, ko sem se neprespana zbudila v sobi v kraju, kjer nisem poznala nikogar.

Julia Roberts v filmu odpotuje, da bi našla sebe in smisel svojega življenja. Kaj pa si na potovanju 'iskala' ti?

Točno to je bil tudi moj cilj. Zato sem čutila tako močno povezavo s tem filmom. Slišala sem, da je mesto, v katerega sem bila namenjena (Ubud), zelo duhovno razvito, da prirejajo dogodke, kot so 'ecstatic dance', in da se tam nahajajo posebni ljudje, zdravilci, ki bodo pripomogli k mojemu razvoju. Vedela sem, da bom stopila iz cone udobja in da se bo zgodilo nekaj čudovitega. Seveda sem si izbrala tudi mojega 'Ketuta', starega balijskega zdravilca, le da je bilo mojemu ime Gusti Mangku Sumantra. Prišla sem raziskovat balijsko magičnost, naravo. Prišla sem po osebno transformacijo. Bali je luč, kjer lahko vsak ozdravi, njihova kultura temelji na samozdravljenju in povezovanju s svojo dušo. Počutiš se vedno bolj lahkega, vedno bolj eno. Bali te pripravi, da se vrneš k svojemu izvoru. Odvržeš ego in postaneš eno z vsemi.

Je morda šlo tudi za željo po drugačnem načinu življenja, svobodi, dokazovanju, da ti to zmoreš?

Dokazovanju sploh ne. Vedela sem, da to zmorem, saj sem tudi v preteklosti, kamor koli sem potovala, vedno poskrbela, da je vse potekalo gladko. In tudi po naravi mi ni problem biti sama, takrat pridejo na površje najboljše kreacije in ideje. Res pa je, da še nikoli nisem čisto sama prišla v okolje, kjer nisem nikogar poznala, in to za dva meseca. Pa vendar kaj kmalu ugotoviš, da nikoli nisi sam in da si še bolj odprt za spoznavanje čudovitih ljudi, ki so ti namenjeni ob poti. Definitivno pa je šlo za željo po novi izkušnji in svobodi.

Si to na koncu tudi našla?

Bali me je poklical, odzvala sem se povabilu in bila nagrajena. Našla sem več, kot sem si lahko predstavljala, doživela toliko zgodb, da bi lahko napisala knjigo in se povezala sama s seboj na veliko globljem nivoju. V preteklosti sem čutila, da sem zelo nepovezana s svojim telesom, da je polno nekih blokad in da energija ne teče, kot bi morala. Vendar pa sem to nekako ignorirala, saj je bilo preveč drugih distrakcij, da bi se lahko posvetila sami sebi. In eden od razlogov za moj obisk mesta, katerega ime Ubud pomeni zdravilo, je bil ta, da bi odpravila te blokade, sprostila čakre in občutila tisto pravo energijo, kako se pretaka po mojem telesu. Znova prebudila svojega notranjega otroka. Zato sem se udeleževala veliko dogodkov, namenjenih povezavi s svojo dušo in telesom. Svoje dneve sem začela z jogo med riževimi polji, zvečer pa sem odšla na 'ecstatic dance' z obrednim kakavom ali pa sem dan končala na Kirtanu. Torej sem predvsem veliko dihala, plesala, pela, raziskovala, jedla in ko mi je prijalo, odšla tudi na kakšno masažo. Vse to me je počasi pripravljalo na posebne ljudi, ki so prihajali v moje življenje in mi prinesli prave informacije. Spoznavala sem neverjetne zdravilce, šamane, umetnike in učitelje, ki so mi predali čudovita znanja in izkušnje.

Se ti zdi, da smo ljudje premalo v stiku sami s sabo?

Definitivno, sploh v evropskem svetu. Vsi bezljamo, se borimo za preživetje, borimo za to, da bomo obkljukali vse s seznama, ki naj bi predstavljal »uspešno« življenje. Služba, avto, hiša, partner, poroka, denar, otrok ... Če kje nimamo kljukice, smo prestrašeni, ker nam tiktaka biološka ura. Kaj pa, če kaj zamudimo? Kaj bodo rekli drugi? Starši? Sorodniki? Sosedje? In s tem načrtom blokiramo možnost življenja, da nam prinese tisto, kar potrebujemo. Da nam pokaže, kaj je poslanstvo naše duše. Življenje nam vedno znova pošilja znake, če nam v življenju ne gre najboljše, je to znak, da nekaj spremenimo. Določenim na žalost sporoča v obliki bolezni, nesreč, nesrečnih odnosih, neprestano ponavljajočih se vzorcev. A mi, namesto da bi ta znak sprejeli in se vprašali, kaj nam življenje sporoča in nekaj spremenili, iščemo krivca v drugih, v okoliščinah zunaj sebe. Ne zavedamo se svoje moči. Ne zavedamo se, da smo le duša v človeškem oblačilu, ki je namenjeno, da čim bolj izkusimo to zemljo, občudujemo njene darove, to mogočno naravo, se zabavamo, ljubimo, povezujemo in cenimo to izkušnjo, ki nam je bila dana.

Napaka, ki jo ljudje na splošno veliko delamo, je tudi ta, da srečo iščemo v drugih ljudeh in zunanjih dejavnikih, namesto v sebi.

Tako je, srečo in nesrečo. Za vse je vedno odgovoren nekdo drug. Razumem, da so včasih okoliščine težke, vendar smo se sami odločili zanje. Mogoče mi bo marsikdo tukaj oporekal, vendar težke okoliščine, v katerih se nahajamo, so tu za nas, da jih prestopimo. Zato smo tukaj, da se nekaj naučimo in zrastemo. Mi pa življenje jemljemo čisto preresno, večina nas živi v strahu in v coni udobja. Kjer smo »varni« do konca svojega življenja, potem ko je mnogokrat že prepozno, pa si želimo, da pa bi le odšli na tisto potovanje, da bi le povedali določenim ljudem, da jih imamo radi, da bi le večkrat brezskrbno zaplesali in se od srca nasmejali. Mene osebno ta »varnost« duši. Zavedam se, da je to življenje preveč dragoceno, da bi ga preživela v vedno istih situacijah, zato se včasih takole »porinem« v nove izkušnje, četudi so videti strašne in družbeno nesprejemljive, vendar - ko stopiš v ta strah, se razblini in potem se smejiš. 

Kako je bilo na Baliju? Si bila ves čas na enem mestu ali si selila?

Ko sem pristala na letališču v Denpansarju, me je tam čakal voznik, ki me je pripeljal v Ubud, mesto, kjer sem imela namen preživeti mesec dni. A sem se tam počutila tako dobro, da so dnevi kar leteli mimo in na koncu mi je uspelo le za 10 dni zapustiti mesto in raziskati še otok Nusa Penida in Gili Air. Zadnji sončni zahod sem si ogledala v Uluwatu templju, kjer se mi je na nebu za slovo simbolično prikazal čudovit feniks. Po zahodu pa hop v avto in direktno na letališče. Zdi se mi, da še sedaj nisem uspela sprocesirati dejstva, da sem zapustila tak raj.

Je kakšen dogodek in trenutek, ki ti bo s potovanja najbolj ostal v spominu?

Uf,  toliko jih je ... Prva stvar, ki mi je sedaj padla na pamet, je bila moja prva izkušnja "shamanic breath worka" s šamanko Lucile, kjer sem občutila, kako sem znova zavrtela čakre v svojem telesu. In kasneje občutila tudi globoko željo, da se vrnem v Ubud in se bolj poglobim v tovrstno delo, ustvarjam in raziskujem vesolje, ki je v meni. Druga stvar, ki se mi je pojavila v glavi, pa je trenutek iz templja Pegujangan na otoku Nusa Penida. Tam sem doživela nekaj magičnega in ta občutek še vedno nosim s seboj, vedno, ko pomislim na ta kraj. Ne vem, kako naj to čarobnost opišem z besedami. Bila sem v naravnem, iz kamna oblikovanem bazenu, v katerega je tekla sladka, magična voda iz slapu. Naslonila sem se na rob tega bazenčka in zazrla v mogočno morje, ki je z valovi udarjalo ob pečine tako močno, da me je blagoslovilo še z slano vodo. Ta stik je spremljala tudi mavrica. Res uau! Prešel me je tako močan občutek ljubezni in lepote do te mogočnosti, ki je ustvarila zemljo, energije so bile na višku, in čutila sem se najbližje svoji duši in razumevanju vsega kot kadar koli do sedaj. Ker je do tega templja treba prehoditi zelo veliko strmih stopnic, ljudi skorajda ni bilo, kar je še toliko bolj povečalo to izkušnjo. Res lepo. Sem postala kar čustvena že samo, ko z besedami podoživljam ta trenutek.

So bili kdaj trenutki, ko je bilo domotožje preveliko in bi najraje spakirala in odšla domov?

Le prvi dan. (smeh) Ampak mislim, da to ni bilo domotožje, ampak tisti podzavestni strah, ki je prišel na plan ob prvem kulturnem šoku. Zelo močni vlagi, ki me je presenetila po 23-urnem letu, neprespanosti, hrupu in misli: 'Kaj mi je bilo tega treba? Kaj bom tukaj sama počela dva meseca? Oh, Špela, ti si res ena izgubljena duša!" (smeh)

Kaj pa te je v takšnih trenutkih gnalo naprej?

V tistem trenutku sem se morala malce pogovoriti sama s seboj. Rekla sem si, vse bo v redu, vse se je zgodilo z namenom. Zaupaj vesolju in ne bodi tako neučakana. Prvi dan je, ti pa se že obsojaš. Obstaja razlog, da si tukaj. Dihaj.

Kaj je bila največja lekcija, ki te jo je potovanje naučilo?

Da moram poslušati svoj notranji glas, tistega, ki je prijazen. Da moram slediti občutkom, da se naučim reči ne brez slabe vesti, da bi s tem koga užalila. Da če si nekaj želim, moram o tem govoriti in življenje mi bo prineslo točno to. Da je to življenje ena čudovita igra in da stremim k temu, da izražam svoja čustva in širim to zavest. Da se prvič v življenju počutim zares živo in se imam rada, posledično pa premorem veliko več razumevanja in ljubezni, ki jo sedaj lahko namenim ljudem, ki mi pridejo naproti. Seveda me čaka še zelo veliko »dela«, da postanem najboljša verzija sebe. Bali mi je dal zavedanje, da sem popolna takšna, kot sem v tem trenutku in veselje do raziskovanja, kako globoko še lahko grem.

Bi kaj takšnega še kdaj ponovila? Spakirala, vse pustila za sabo in odšla po svetu?

Če bo vse po sreči in mi je tako namenjeno, se bom januarja vrnila na Bali za najmanj pet mesecev. Tako da ja, absolutno. Tako ali tako pa sem imela vizijo, da bom nekega dne tam tudi živela. Kljub temu, da mi je v Sloveniji sedajle kar lepo, čutim, da je Ubud mesto, kjer moja duša želi rasti in že sedaj hrepeni po novih izkušnjah. Zelo rada bi se še bolj poglobila v raziskovanje šamanskih obredov in uživala v energiji tega mesta, se zabavala ob neverjetno hitrih manifestacijah in ustvarjala. Zdi se mi, da imam kot fotografinja tam idealno okolje za svoje delo, saj sem že med potovanjem ugotovila, da veliko ljudi potrebuje moje storitve. Želim si delati na sebi, obenem pa čutim, da me čaka mnogo fotografskih projektov z globokim pomenom. S svojim delom želim pomagati tudi domačinom, predstaviti njihove zgodbe in narediti nekaj pomenljivega za sočloveka in posledično zase. Baliju želim vrniti uslugo. In čutim, da ko se vrnem, me bo tam čakal nek pomemben projekt. Do takrat pa bom skozi potopisna predavanja in svojo trenutno razstavo Happy faces of Bali, delila to magičnost in zavedanje s Slovenijo. Na moji Facebook strani se trenutno odvija čudovita licitacija dveh pozitivno nabitih fotografij z razstave. Fotografija vas bo spodbudila, da naredite naslednji korak na poti svoje osebnostne rasti.