Zakaj si se odločila za igranje tenisa? Kaj je bilo tisto, kar te je pritegnilo k temu športu?  

Za igranje tenisa sem se odločila zato, ker je to meni najlepši šport in vsebuje praktično vse elemente, fizično aktivnost, taktike in mentalno pripravljenost. Je res en velik izziv, da vse te elemente sestaviš v eno celoto. Ko sem bila mlajša, sem se ukvarjala z bordanjem in s tenisom, potem sem se morala odločiti za en šport. Ni bila težka odločitev za tenis, predvsem zato, ker me je na bordanju zeblo (smeh). Ko sem bila mlajša, sem tenis igrala tudi z očetom, praktično sem bila ves čas povezana s tenisom in me je nekako pot kar sama potegnila v ta šport. 

Kaj zate pomeni profesionalna kariera v tenisu? Kolikokrat na teden treniraš in čemu vse se moraš odpovedovati?   

Zame pomeni profesionalna kariera kar ena velika disciplina, sicer na nek način ne smeš nikoli pozabiti, da to delaš, ker rad delaš, kljub temu, da je to služba, pa vseeno je drugačen način življenja, na katerega se moraš hitro prilagoditi. 

Zelo težko je, ko si mlajši, ker nimaš običajnega najstniškega življenja, ne hodiš redno v šolo kot tvoji vrstniki. Ampak moram reči, da sem tak karakter in taka oseba, da mi ni bilo težko in se mi ni zdelo, da se odrekam veliko stvarem. Čeprav bi marsikdo rekel, da nisem šla k pouku, da po pouku nisem imela družbe, da nisem hodila na zabave, ampak mi to tudi ne odgovarja, nisem tip, ki bi hodil na zabave. Na drugačen način sem morala najti družbo. Ko sem trenirala na Ptuju, nas je bilo v ekipi veliko in smo imeli super vzdušje. V ekipi smo bili vrstniki, približno enako stari, in smo imeli družbo, ampak na malo drugačen način, preko treningov. Med nami se je ustvarilo posebno vzdušje in smo zelo lepo funkcionirali. 

Kolikokrat na teden treniram, ni več vprašanje, ker praktično treniram skoraj vsak dan. Ko grem po turneji, mogoče treniram malo manj, ker vse podredim tekmam. Dnevi se izgubijo, ne vem več, kdaj treniram, kdaj ne. V rednem treningu pa bi rekla, da praktično vsak dan treniram, razen ob nedeljah oziroma en dan v tednu, odvisno od tega, kako si prilagodim. So pa treningi v pripravljanjem obdobju, to je decembra, zelo naporni in treniram tudi po več kot 6 ur na dan. Seveda to zajema tenis in fizično pripravljenost. 

Si v tenisu poiskala svoje zadovoljstvo in zakaj si srečna, ko igraš, treniraš, tekmuješ ...?  

V tenisu sem našla izziv življenja in radost v samem športu. Tudi ko greš prek vseh težkih mentalnih trenutkov, greš nekako skozi osebnostno izpopolnjevanje in skozi hitro odraščanje. Mislim, da gredo skozi to vsi športniki, ne glede na to, s čim se ukvarjajo, predvsem na profesionalnem nivoju. Hitro greš po svetu in sam si odgovoren za marsikaj. Meni je to vedno odgovarjalo, ampak sem se veliko naučila in se še vedno veliko učim.

Sem zadovoljna in srečna, ko igram. Z leta v leto se seveda to spreminja, ampak vse bolj cenim to, da lahko delam tisto, kar imam rada, kot način življenja. Praktično se ukvarjati s športom, skrbeti za svoje telo, za svoje dobro mentalno počutje. In res se dobro počutim, ko vložim veliko dela in se to poplača z zmago na igrišču. To je res en občutek zadoščenja. 

Katere stvari, dejanja, aktivnosti, kateri odnosi, osebe ti v življenju še prinašajo zadovoljstvo in zakaj?  

Okoli sebe imam ljudi, ki me podpirajo. Ne kot Tamaro športnico, ampak Tamaro kot osebo. Ustvarila sem si krog ljudi, prijateljev, družine, za katere vem, da so tam zame tudi, če ne bi tenisa igrala ali pa če ga jutri končam. Mislim, da je to ena zelo pomembna stvar v življenju, da imaš eno tako podporo, kjer veš, da si na varnem, kjer veš, da ne moreš nič narobe narediti. Šport je res težka profesionalna služba, kariera, ker si praktično cel teden poraženec, razen če zmagaš turnir, ampak to se redko zgodi. In je težko iti čez te stvari, sploh ko vložiš veliko dela in truda in moraš res ceniti te trenutke, ko lahko zmage in pa tudi poraze deliš s svojimi najbližjimi, ki so res tam za tebe. In to je nekaj najlepšega. 

Zelo me zanima tudi psihologija, kar tudi študiram. To je ena taka aktivnost, ki mi je zelo fascinantna in se k njej zatečem, ko imam prosti čas, da me zamoti. Zamotim pa se tudi s serijami. Ko potujem, imam relativno veliko časa in ja, to je ena taka stvar, ki me zamoti. 

V športu poznamo zmage in tudi poraze. Kako se motiviraš ob porazih? Imaš kakšen nasvet iz svojih izkušenj, kako se lahko dvignemo ob slabem dnevu, pa naj bo to zaradi rezultata v športu, karieri ali pri drugih življenjskih stvareh?  

V športu poznamo zmage in poraze. Če pogledamo tenis, razen če zmagaš vse tekme in vsak turnir, si vsak teden praktično na nek način poraženec. In je težko iti skozi ta obdobja, ko ti ne gre, pa ko se vsak dan vprašaš, kaj delaš narobe. Ampak čar je v tem, da ostaneš motiviran, da si zadaš cilj in da slediš temu. Jaz sem vedno čutila, da nekaj ne delam prav, takrat enostavno nisem bila mirna, vedela sem, da nimam jasnega cilja. 

Jasna vizija in cilj sta prvi stvari, ki si ju moraš začrtati. In potem moraš res zelo pridno delati. Prav tako moraš vedeti, kaj si želiš, in potem nič ne pride zlahka, za to željo, cilj, za te sanje moraš pridno delati in biti discipliniran. In tudi ko postane dolgčas, moraš vsak dan temu slediti in vztrajati, zato ker če v življenju delaš, bo čas prinesel rezultate, tako kot rečejo, da čas celi rane. 

Kaj počneš, ko ne igraš tenisa? Kako ti uspeva ohranjati ravnovesje med kariero v tenisu in zasebnem življenju? Bi se strinjala, da ti ravno to ravnovesje prinaša srečno in zadovoljno življenje? 

Ko ne igram tenisa, večinoma počivam. Sem tak tip človeka, ki ima rad mir, rada ostanem doma in se družim s tistimi ljudmi, ki so mi blizu. 

To ravnovesje je meni zelo pomembno, da grem domov k svojim staršem, ko mi čas to dopušča. Ko vidim domače ljudi, ko sem v njihovem krogu, tudi če le za kratek čas, včasih je to lahko en dan, dva dni, tri dni. Takrat se mi napolnijo baterije, emocionalne baterije in potem grem naprej. Mislim, da je to pomemben del življenja, ki te ohranja pri zdravi pameti, da veš, da odklopiš, in za tiste tri dni skušam ne biti profesionalna športnica, ne biti v stresu, skušam se res sprostiti, kolikor se lahko, in pustiti vse skrbi na strani. Seveda to ni lahko, zato ker ravno ko prideš domov, je potrebno veliko stvari urediti, ampak vseeno mislim, da je to pomemben del življenja, da znaš dati vse stvari na 'off', odklopiti glavo in potem iti naprej v nove borbe. 

Po čem želiš, da si te ljudje zapomnijo, in kaj šteješ za svoj največji dosežek do zdaj? 

Lahko bi rekla, da hočem, da se me ljudje spomnijo po najboljših rezultatih, da sem naredila nekaj lepega za slovenski tenis. Še bolj pa si želim, da se me spomnijo po tem, kakšna oseba sem, zato ker mislim, da, ne glede na to, ali si 1000. na svetu ali si 1. na svetu, če nisi dobra oseba, potem ima za mene to veliko vlogo in zame to ni okej. 

Želim si, da se me ljudje zapomnijo seveda po dobrih rezultatih in karieri, pa po tem, kakšna oseba sem. Vem, da vsem tudi ne morem ugajati, vem pa, kakšna želim biti in kakšne ljudi želim imeti okoli sebe, in upam, da imajo ti ljudje dobro mnenje o meni in da vejo, da sem poštena, da pridno delam, da sem disciplinirana ter da imam do življenja odnos. Če od nekoga nekaj pričakujem, potem bom za njega naredila isto stvar. Eno za eno. Mislim, da je biti dobra oseba v življenju nekaj, kamor vsi ciljamo, in je to en velik dosežek v življenju, da dosežeš svoj potencial v tem, da postaneš taka oseba, kot si želiš.