Življenje je veliko darilo: Tanja Žagar o času, ljubezni in hvaležnosti

Tanja Žagar – energična, polna življenja, optimistična in nasmejana mamica dveh otrok, partnerica, ženska, pevka. V pogovoru izžareva srčnost, poudarja moč sprejemanja, razumevanja in medsebojne podpore ter se ganljivo spominja najtežjih trenutkov. Iskreno je spregovorila o prelomnicah, ki so jo oblikovale in trdno postavile na mesto, kjer je zdaj, o ljubezni do hčerke Marine in sina Karla ter do partnerja Mikija Šarca, o pomenu družine in glasbe, o bolečini in ranljivosti ter predvsem o življenjski modrosti, ki jo z velikim optimizmom prenaša naprej. Ponižno je hvaležna za osebno rast, ki jo prinaša življenje, ter se zaveda pomena živeti polno in srčno.

Navdušeno in navijaško! (smeh) Za mano je pester, športno-glasbeno obarvan vikend ... Z Mikijem sva čez dan zavzeto navijala za naše mlade športnike. Joj, na tekmovanjih iz mene prihajajo takšni glasovi, da sama sebe ne prepoznam! Vzdušje je tako, da imam včasih občutek, kot da smo na največjem svetovnem prvenstvu in  čustva so na vrhuncu, saj tekmuje tudi najin otrok. Potem pa se zvečer prelevim v glasbenico, vzamem v roke mikrofon in postanem pevka – zabava, žur in polno novih občutkov!

Vsekakor vloga mame in partnerke. Ampak postati mama je bila moja največja življenjska želja in ponižno hvaležna sem, da se mi je uresničila. Dvakrat!

Ne razumite me narobe, ampak ... Čeprav obožujem glasbo in zelo rada opravljam svoje delo, bi lahko v trenutku za vedno odložila mikrofon, če bi morala izbirati, ali bom mama ali najuspešnejša pevka vseh časov, a brez svoje družine. Niti sekunde ne bi razmišljala.

Že kot majhna deklica sem namreč v srcu čutila, da si nekoč želim postati mamica in ta občutek je bil zelo močan. Zdaj je to "vloga", ki mi daje motivacijo in inspiracijo za vse ostalo kar počnem in s katero vsak dan znova rastem in se učim.

Moja mama, ki je žal ni več med nami, mi je bila vzor. Tudi oče, ki danes šteje 85 let! On pa je kot iz drugega planeta, saj je poln energije, novih idej in ciljev, z vnukoma brca žogo, se igra, ju čuva, skratka veseli se življenja vsak dan znova in znova.

Ampak mama ... mama je nekakšen steber družine. Moja je bila tako srčna, topla, zabavna, ljubeča. Vsak dan mi je povedala, da je najsrečnejši človek na svetu, ker me ima. Najbrž sem tudi zato s tako željo želela ustvariti svojo družino, ker sem tako močno čutila njeno neizmerno srečo. Res sem imela najboljšo mamo na svetu in seveda si želim biti prav takšna tudi sama. Želim biti prisotna, srčna, srečna, pravična, polna volje in življenjske vedrine. Marini in Karlu želim dati občutek varnosti, sprejetosti in brezpogojne ljubezni. Ko smo se pred kakšnim letom odpravili na sprehod, se je Marina nenadoma ustavila in vzkliknila: "Mami, jaz čutim, da smo mi družinica!" Takoj sem postala solzna in vsa sem se naježila. In ja, naredila bom vse, da bom ta stavek slišala tudi pozneje v življenju.

Glavna stvar, ki sem jo spoznala zaradi svojih otrok, je, da vsi, ki imamo zdrave otroke, v življenju pravzaprav nimamo resničnih težav. Vse drugo, kar dojemamo kot težave, probleme in ovire, je v resnici precej banalno. Predvsem pa rešljivo. Morda se v določenem trenutku ne zdi tako, a čas vedno pokaže, zakaj smo bili postavljeni pred takšne in drugačne izzive in preizkušnje. Verjamem, da ima vse svoj razlog in svoj namen. Sicer pa, zakaj bi se človek sekiral zaradi nečesa, kar je rešljivega? In za tisto, kar ni, se tudi nima smisla, saj ne bo pomagalo.

Z Mikijem imava jasno postavljene vrednote, ki jih vsak dan znova živiva z dejanji, ne le z besedami. Nisva podpornika permisivne vzgoje in postavljava zelo jasne meje. Pa tudi pričakovanja, ki ju imava kot starša. Ogromno se pogovarjamo o odnosih, o spoštovanju. Želiva, da najina otroka sprejemata ljudi in svet brez predsodkov. Ko sva se pred časom s sinom vozila v avtu in klepetala, sem ga vprašala, kaj se njemu zdi, da je ena glavnih stvari, ki bi mu jo z atijem rada privzgojila, ga naučila. Pa mi je rekel: "To, da se nikoli iz nikogar ne norčujem." In res si srčno želim, da bi najina otroka v življenju vodila odprtost, sprejemanje, predvsem pa tisti meni eden najljubših pregovorov – "Živi in pusti živeti.".

Predvsem si želim, da bi živela svoje življenje, ne mojega. Da bi hodila po svoji poti. Svoja otroka želim predvsem dobro poznati: kako razmišljata, kako se odzivata, kaj ju veseli in za kaj sta talentirana. Z Mikijem nimava nobenih ambicij, da bi šla po najinih stopinjah. Če pa ju bo pot zaradi njune želje in truda ponesla v medijski svet, ki s seboj prinaša tudi pozornost in izpostavljenost, jima tega seveda ne bova branila, ampak ju bova podprla in spodbujala. Zdaj pa nama je najpomembneje, da živita čim bolj normalno in sproščeno otroštvo ter da odraščata v varnem, zdravem okolju.

Z Mikijem sva najprej partnerja in šele nato starša. Verjameva, da se zdrava družina gradi na močnem partnerskem odnosu, ki je temelj vsega.

Dan začneva in končava s pogovorom. Res se veliko pogovarjava, kar naju povezuje in ohranja najin odnos. Predelujeva, analizirava, izmenjujeva mnenja, iščeva odgovore in rešitve ... Pravzaprav to izhaja že iz najinega skupnega dela – navsezadnje naju je najprej povezovalo prav delo, in to vrsto let. Težko bi uspešno sodelovala poslovno, če ne bi znala komunicirati, še posebej takrat, ko se pojavi kakšen problem, konflikt ali nesporazum. Pozneje sva komunikacijo prenesla tudi v partnerski odnos.

Kot partnerica sem zelo čutna in čustvena, pravzaprav sem evforija na dveh nogah. Pri meni je vse intenzivno in na polno. Tako smeh kot solze. In vedno sem za akcijo. Pri meni ni trenutka, da se mi "ne bi ljubilo". Kadar koli mi Miki reče: "Greš z mano?", grem. Četudi sem sredi pospravljanja ali čiščenja, takoj vse spustim iz rok. Dom in dobra energija v njem mi ogromno pomenita, ni pa moja prioriteta brezhibno pospravljeno stanovanje. Zelo dobro se namreč zavedam, da lepih spominov ne ustvarjam s čiščenjem, temveč z druženjem s tistimi, ki mi največ pomenijo. Zato imam za svoje ljudi vedno čas! Sicer pa, saj pravijo, da je pravi dom tisti, kjer lahko v prah na polici napišeš: "Ljubim te!" In pri nas doma to res lahko. (smeh)

Čas zase si vzameva vsak dan, ko skupaj spijeva kavo, greva na sprehod, ko skupaj čakava otroka na dejavnostih, ki jih obiskujeta, ko navijava za sina na športnih turnirjih ... vse to je najin čas. Samo najin čas je tudi takrat, ko se vsi skupaj zleknemo na kavč, se crkljamo in gledamo kakšno tekmo ali glasbeni festival. Ali pa, ko skupaj doma kuhamo in pečemo. Za naju je najlepši najin čas takrat, ko smo mi skupaj. Sicer pa jaz vsakokrat, ko greva na nastop, rečem, da greva na zmenek. Nastopov pa ni malo! (smeh)

Predvsem sem spoznala, kako različno ljudje doživljamo in sprejemamo glasbo. Sama sem bila vedno pripravljena prisluhniti najrazličnejšim glasbenim zvrstem, saj vem, da ti glasba lahko največ da, če si do nje odprt in si ne postavljaš omejitev. Skozi leta sem večkrat imela priložnost začutiti tudi to, kako nas glasba povezuje in združuje. Žal pa nas včasih tudi razdvaja. A to ne dela glasba, to delajo ljudje. Kar zadeva nastopanje ... že zelo na začetku svoje samostojne glasbene poti sem vedela, da si želim koncertne zgodbe, zato sem leta 2007 tudi začela stopati po tej poti.

Velik korak zame je bil vstop v skupino Foxy Teens. Tako sem bila že kot 14-letno dekle postavljena pred izzive medijskega sveta, v katerem bi se lahko hitro izgubila. A sem imela okoli sebe prave ljudi, ki so me znali voditi, usmerjati in me držati na realnih tleh. V prvi vrsti gre tukaj zahvala mojima staršema, ki sta mi dala največje darilo – svoj čas. Vedno sem se lahko zatekla k njima, vedno smo se o vsem pogovorili in vedno sta bila moja največja opora in spodbuda. Zelo zgodaj sta prepoznala moj talent, se trudila in mi omogočila, da ga razvijam.

Naslednja velika prelomnica se je zgodila, ko sem po devetih letih prepevanja v skupini Foxy Teens stopila na samostojno pot. Začeti sem morala povsem na novo. Miki mi je takrat zelo realno povedal, da začenjam iz nič in da ta pot ne bo lahka, še posebej zato, ker sem bila toliko časa del najstniške skupine. A ker nikoli nisem bila neučakana, ampak zelo potrpežljiva, sem to razumela in bila pripravljena delati male korake, vztrajati, se učiti, predvsem pa delati resno in profesionalno. In tako je še danes.

Tudi moj odnos do življenja se je skozi leta razvijal – z vsakim novim poglavjem, predvsem pa s tem, da sem postala partnerka in mama. To me je seveda najbolj spremenilo in obogatilo. Sicer pa verjamem, da prav vsak dan doživimo kakšno prelomnico, če jo le zaznamo in se je zavedamo. Vsak dan lahko rastemo, če sebi in drugim to dovolimo. Življenje je zame vedno pomenilo nekaj lepega in dragocenega. Prejela sem ga kot darilo od svojih staršev in sem zanj neskončno hvaležna.

Moj največji uspeh? Če govorimo o delu, zagotovo to, da nikoli nisem naredila ničesar, česar bi se danes sramovala ali bi si želela izbrisati. Nikoli nisem iskala bližnjic, saj dobro vem, da te lahko hitro pripeljejo v slepo ulico.

Posebej pri srcu mi je koncert v Hali Tivoli leta 2020, zadnji, na katerem je bila še moja mama. Čeprav je bila že zelo bolna, je prišla, in spomnim se, kako je rekla: "Tanči, ko te gledam na odru, me nič ne boli." Pa čeprav je bila že zelo bolna. Tisti trenutek za vedno nosim s sabo.

Zdaj, ko pripravljam nov veliki koncert v isti dvorani, vem, da bo tudi ona tam ... v mojem srcu. Z mamo sva bili izjemno povezani, in ko gledam svojo hčer Marino, pogosto v njej prepoznam mamine kretnje, način govora, celo humor. Prepričana sem, da se energije prenašajo naprej – njena energija je v meni, v moji hčerki, tudi v moji glasbi.

Mama mi je vedno dajala moč, optimizem in voljo do življenja. Tudi takrat, ko je bilo najtežje, je znala iz vsake stvari narediti šalo, se nasmejati in res uživati v trenutku. Ko je umrla, sem si rekla: če bi vedela, da bi se mama lahko vrnila, bi odložila mikrofon za leto, dve, za vedno. A mama se ne bo vrnila. Vem pa, da bi bila zelo razočarana, če jaz ne bi šla naprej s to voljo, ki jo je prenesla name, in s tem, kar najraje počnem. Tudi ona je bila najbolj srečna, ko sem pela. Ko me je gledala in poslušala na odru. Zato sem že dan po njenem slovesu spet šla prepevat. Zaradi nje, zaradi sebe, zaradi vsega, kar sva skupaj doživeli. Zaradi življenja, ki teče dalje, ne glede na vse.

In ja, glasba je zdravilo. Razveseljuje, osrečuje, potolaži, predvsem pa navdihuje. In čutila sem, da je moja dolžnost, ali bolje rečeno moje poslanstvo, da prenašam naprej večni optimizem, ki mi ga je mama dajala 38 let. Na ljudi, na poslušalce, predvsem pa na svoja otroka.

Če jima lahko kot mama dam eno stvar, si želim, da jima dam prav to – moč, da z veseljem do življenja prebrodita vse ovire, ki jih prinese. Ko je lepo in smo srečni, je enostavno – to znamo vsi "prenesti". Naučiti pa se moramo prebroditi in preživeti težke trenutke.

Vsaka ženska zase najbolje ve, kaj čuti, kaj potrebuje in kaj je zanjo prav. Vsak ima namreč svoj prav, saj imamo ljudje različne izkušnje, želje in potrebe. Jaz nisem svetovalka, nisem učiteljica. Ne želim nikogar usmerjati ali se vtikati v življenje drugih z nasveti, za katere me nihče ni prosil. Vsak naj vodi svoje življenje tako, kot si sam želi. Jaz le pripovedujem in delim svojo zgodbo, svoja spoznanja in izkušnje. Če kdo v njih najde kaj dobrega, spodbudnega ali navdihujočega tudi zase, sem seveda vesela, saj je to nekaj lepega.

Tudi o lepotnih idealih ne želim soditi. Če si nekdo želi lepotni popravek, jaz pa si ga ne, je stvar zelo preprosta. Ta oseba bo poseg opravila, jaz pa ga pač ne bom. To je to. Brez drame in brez prostora za kakršno koli nastrojenost. Poleg tega ne morem vedeti, kako se počuti nekdo, ki si želi spremembe, če si jaz tega ne želim. In ta nekdo ne more vedeti, kako se počutim jaz, ki si tega ne želim, če si on ali ona to želi. Je pa res, da se mi zdi povsem nesprejemljivo, da ena ženska drugi govori, kaj bi si morala "popraviti". Za to pa nimam besed!

To, da smo si ljudje po eni strani zelo različni, a po drugi strani imamo veliko več skupnega, kot se včasih zdi, me je veliko naučilo. Naučila sem se, da se je vedno treba vprašati – kaj pa če ...? Moji prijatelji in družina me velikokrat v šali dražijo, da imam "bolezen", ki se ji reče "kaj pa če". Ampak meni je tako lažje in lepše. Hja, empatija je sicer nekaj čudovitega, a hkrati tudi zelo boli. In iskreno, če bi lahko eno svojo lastnost prepolovila, bi bila to prav empatija. Pa bi je bilo še vedno dovolj.

Vsakič, ko na primer naletim na natakarja, ki ni ravno najboljše volje ali nasmejan, se vprašam: kaj pa če je pred petimi minutami izvedel nekaj žalostnega? Kaj pa če ima zdravstvene težave? Kaj pa če je pred kratkim izgubil ljubljeno osebo? Morda ima kakšne druge stiske? Saj res nikoli ne moremo vedeti, zakaj je nekdo drugačen od naših pričakovanj.

Vsekakor je bil to šok in prvič, ko sem vstopila na Onkološki inštitut, seveda nisem imela nasmeha na obrazu. A že po prvem obisku sem si rekla: "Tanja, bodi hvaležna za vse te srčne, dobre ljudi, ki delajo na onkologiji. Bodi hvaležna za njihovo toplino, znanje in predanost." In tako sem naslednjič tja že stopila s popolnoma drugačnimi občutki. Tudi že z nasmehom, ki mi je vlival moč in upanje.

V mislih sem imela ves čas najina mala sončka in Mikija, ki me potrebujejo. Rekla sem si: "Nisem bolna jaz – bolna je le moja dojka. In to bomo že pozdravili." Vmes so mi izpadli lasje, trepalnice in obrvi, a mi to ni predstavljalo težave. Moj cilj je bil ozdraveti, pa četudi bi do konca življenja ostala brez vsega, kar je izpadlo. Samo da sem jaz s svojo družino.

Zdaj me čakata še dve preventivni kemoterapiji in res sem hvaležna, da se vse lepo odvija. In to, da je Miki od prvega trenutka ob meni, z menoj, da mi je ves čas največja opora ... to je neprecenljivo. In tudi ni samoumevno. V tem času sem namreč spoznala veliko drugačnih, žalostnih zgodb, ko so ženske ob takšni diagnozi ostale same.

Najprej sem z mislimi pri družini. Predstavljam si Marino, kako čez dve leti vstopa v šolo ... sanjam o vseh skupnih trenutkih, ki jih bomo še doživeli. Imamo en kraj na morju, kjer se vse umiri ... Naš raj na zemlji, kjer samo smo. Skupaj. Brez načrtov. Tako spontano in sproščeno.

Kar se tiče glasbe ... Zdi se mi, da sem polna novih občutkov, ki komaj čakajo, da jih predam naprej. A tudi na tem področju se bolj ali manj prepuščam toku in spontanosti. Razmišljam celo, da na koncertu v Hali Tivoli in v Dvorani Tabor v Mariboru sploh ne bi imela določenega vrstnega reda pesmi, ampak bi tokrat zaupala ljudem v dvorani. Da bi oni ustvarili koncert po svojih glasbenih željah. Mislim, da bi znalo biti zelo zanimivo, predvsem pa nepredvidljivo.

Vem, da me čaka še ogromno stvari. Hočem jih doživeti, slišati, videti, občutiti. A živim zdaj. Ne čakam na jutri, saj vem, da je čas največje darilo. Vsak trenutek želim maksimalno lepo izkoristiti in to me vodi do moje življenjske filozofije, da je vse v življenju stvar odločitve. Tudi vreme. Zame je lepo, četudi dežuje. Pa četudi piha veter. Pa četudi je nebo sivo in temno. Zame je vreme vsak dan lepo. Ker ne najdem razloga, da ne bi bilo. Ker sem se tako odločila. Zato svojima otrokoma, ko zjutraj močno dežuje, vzkliknem: "Kakšen lep deževen dan!" In si globoko v srcu želim, da bi to isto nekoč tudi onadva vzklikala svojim otrokom.