Se vam zdi, da je psihoterapija za mnoge danes še vedno tabu in nekaj, česar bi se morali sramovati, ali smo ljudje postali bolj odprti in dovzetni za njo?

Sama imam glede te teme visoka, morda celo utopična pričakovanja, saj si želim, da bi ljudje prepoznali vrednost terapije in bi se k psihoterapevtu ali družinskemu teraprvtu odpravili podobno, kot se odpravijo na masažo, fizioterapijo, k zdravniku, frizerju itd. Po pomoč za dobro počutje. Glede na ta moja pričakovanja, lahko rečem, da generalno gledano še nismo tam. Smo pa vedno bližje. Ljudje, predvsem tisti, ki s terapijo imajo izkušnjo in vedo, kakšne so njene prednosti, o terapiji razmišljajo kot o pomoči za oseben napredek, prijetnejše odnose in srečnejše življenje. Taki se obiska pri terapevtu ne sramujejo in o njem ponavadi tudi odprto govorijo. Seveda pa obstaja še veliko predsodkov, ki pa pogosto izhajajo iz nepoznavanja same psihoterapije pa tudi nepoznavanja drugih poklicev pomoči (ljudje še vedno zamenjujejo različne poklice, kot so psihiater, psihoterapevt, psiholog). Sama mislim, da tu lahko največ naredimo ravno terapevti: s promocijo samega poklica, da ga približamo ljudem, povemo, kaj sploh je naše delo in, kako lahko pomagamo. Pa tudi s tem, da delamo dobro in predvsem, da se kot terapevti ne nehamo razvijati in izobraževati. Terapevt mora živeti to, kar uči svoje kliente. Saj je samo tako lahko dober zgled in ponudi dobro izkušnjo klientom.

Kako bi našim bralcem razbili stereotip oziroma strah, da obiščejo psihoterapevta?

Ljudje, ki se odločijo za terapijo, so nad njenimi učinki navdušeni. Ponavadi jih razbremeni, jim ponudi drugačen pogled na njihovo situacijo ali problem in jih s tem usmeri k novim možnostim za nadaljne korake, ki jih prej morda niso videli. Ko ima človek enkrat tako izkušnjo, razume, kaj je namen terapije in se bo nanjo tudi vračal. Zato bi povabila vaše bralce, da terapijo preprosto obiščejo in potem sami ocenijo ali je bil strah ali predsodek, upravičen. Z lastno izkušnjo najlažje razbijamo stereotipe. Pri čemer pa bi omenila, da obstaja cela vrsta psihoterapevtskih pristopov in je zato vedno dobro, da se pri izbiri terapevta pozanimamo tudi o pristopu njegovega dela. Obstaja namreč večja verjetnost, da bo terapevtska izkušnja za nas pozitivna, če nam bo blizu tudi pristop po katerem se ravna naš terapevt. Pošten terapevt pa vam bo pri izbiri pristopa po vaši meri pomagal, vas usmeril drugam, če bo ocenil, da vam njegov pristop ne more pomagati.

Tako kot za izoblikovanje telesa potrebujemo pomoč osebnega trenerja, da nas vodi in usmerja, je pravzaprav terapevt trener za naš um.

Res je. In, ko govoriva o oblikovanju telesa recimo, lahko, če treniramo sami, brez potrebnega znanja, z nepravilno izbiro in izvedbo vaj dolgoročno poškodujemo svoje telo. Zato tudi obiščemo usposobljenega trenerja: da pridemo do želenega rezultata in predvsem, da se pri tem ne poškodujemo. Enako je z našimi poskusi reševanja odnosov ali lastnega psihičnega počutja. Lahko "rešujemo" in pogosto tudi rešimo težave sami, ampak prepogosto je na koncu rezultat slabši, kot je bil na začetku. Mnogo odnosov se celo konča, ker ljudje niso pravočasno ali na primeren način začeli reševati svojih težav, enako se lahko načne tudi naše psihično zdravje. In terapevt je torej tu v vlogi "trenerja", torej strokovnjak, ki nam lahko pomaga odpraviti težave in izboljšati počutje.

Se vam zdi, da vse prevečkrat čustva potlačimo, namesto da bi o njih govorili?

Vsekakor. Ampak bolj kot to, da bi morali o njih vedno govoriti, bi rekla, da je problem ta, da si jih sploh ne pustimo začutiti. Ljudje smo preveč v "glavi". Preveč razmišljamo In premalo čutimo. Svoje telo oz. občutke, ki se pojavljajo, preprosto odmislimo. Namesto, da bi se poglobili vanje, jih začutili in pogledali, kaj nam sporočajo, jih le bežno začutimo, nato pa odrinemo nekam v podzavest. Tako se ti potlačeni občutki nabirajo in nalagajo in, ko je preveč napetosti, da bi jih telo še lahko odignoriralo, najdejo svojo pot iz podzavestnega. Ponavadi v fizični obliki: kot tesnoba, panični napad, bolečine, bolezni ... A te povezave med psihičnim in fizičnim tudi takrat pogosto ne uspemo videti, saj fizične težave rešujemo ločeno od psiholoških in odpravljamo simptome, namesto vzorokov.  Da se zares ustavimo in svojemu telesu ter občutkom namenimo pozornost, ki si jo zaslužijo, se ponavadi zgodi šele, ko naše telo začne odpovedovati in je stvar že zelo resna. Ampak res ni potrebno, da pridemo tako daleč. Sami lahko veliko na to temo naredimo že samo s tem, da svojo pozornost čim večkrat na dan usmerimo na trenutek v katerem smo: na svoj dih, telo, napetosti, ki jih čutimo. V terapiji pa tem občutkom ponavadi posodimo še besede. In presenečeni bi bili, kaj vse pride ven. Pa tudi, kako hitro fizične težave izginejo, ko jim namenimo tovrstno pozornost.

Kdaj bi se za terapijo moral odločiti par oziroma pri katerih partnerskih težavah bi jo res priporočali?

Partnerska terapija nikoli ne more škoditi. Zato bi jo priporočala vsem, ki so v partnerskem odnosu, za katerega bi si želeli, da se ohrani. V vsakem partnerskem odnosu bo namreč slej kot prej prišlo do nesoglasij, ki lahko na dolgi rok pripeljejo do konca nečesa, kar bi lahko bilo zares lepo, če bi se partnerja že na začetku zveze, naučila uspešno reševati medsebojne konflikte. V partnerskih odnosih se nesoglasja ponavadi ne zmanjšujejo, temveč se z leti povečujejo. Zaradi neučinkovitega načina reševanja le-teh, prihaja do slabih občutkov in zamer, ki se seštevajo in začnejo sčasoma krhati odnos. Tu je potem še realno življenje, ko ni dovolj časa niti zase, kaj šele za skupne trenutke, in če temu prištejemo še večje življenske prelomnice, kot so rojstvo otrok, poroka, menjave služb, na koncu pogosto dobimo dva posameznika, ki ju druži le še bled spomin na tisto, kar je med njima nekoč bilo. Pogosto partnerji na tak način odnos pripeljejo do točke, ko se ne morejo več gledati, in takrat je tudi terapevtu težko karkoli reševati, saj pogosto ne ostane nič, kar bi se rešiti še dalo. Zato je vsekakor bolje, da se partnerja za terapijo odločita malo prezgodaj, kot nekoliko prepozno. Terapija pa lahko sicer pomaga pri vseh vrstah partnerskih težav: naj gre za nesoglasja, konflikte, vprašanja vzgoje otrok, težave v seksualnem življenju, v odnosih z drugimi (najpogosteje tašča-tast), težave v medosebni komunikaciji, pri soočanju s težavami pri načrtovanju družine, pri pripravah na otroka, tudi v primerih nesoglasja pri sprejemanju velikih življenskih odločitev, pri postopku ločitve in vzpostavljanju odnosov po ločitvi ter pri mnogih drugih vprašanjih, ki so vezana na partnersko življenje.

Ali lahko izkušnje iz preteklosti, ki določajo naše sedanje dojemanje in ravnanje, ovirajo in celo onemogočajo jasno komunikacijo s partnerjem?

Definitivno. Vsak človek odrašča v unikatnem okolju in skozi svoje otroštvo ter tudi kasneje v življenju doživi različne izkušnje. Na podlagi teh izkušenj izoblikuje svoja prepričanja o svetu in razvije svoje vzorce ravnanja, ki mu pomagajo ravnati v situacijah, s katerimi se tekom odraščanja srečuje. Ko pa vstopimo v odrasle odnose, torej ko nismo več odvisni od naše primarne družine, ta naša prepričanja pogosto ne veljajo več, saj ljudje, s katerimi smo sedaj v odnosu ne delujejo enako, kot so delovali pomembni ljudje iz naše preteklosti. Zato tudi naših vzorcev ravnanja, ne potrebujemo več oz. nam pogosto začnejo celo škodit. Če pogledamo v praksi, je to lahko takole: nekdo, ki je živel v okolju, kjer mu starši in drugi pomembni odrasli niso bili na razpolago, ko jih je potreboval, se je naučil svoje probleme reševati sam, saj se je naučil, da je to edini način, da so njegove potrebe na koncu zadovoljene. Ko tak posameznik vstopi v odnos s partnerjem, bo svoje težave še naprej reševal sam, a bo to mogoče postal problem za njegovega partnerja, ki bi si želel biti partnerju v oporo. In tu bosta najverjetneje prihajala v konflikt: prvi se bo počutil, da se mu drugi vsiljuje in ga bo to odbijalo, zato se bo umikal. Drugi pa se bo počutil zavrnjenega in ga bo to spravljalo v stisko, zato bo jezen na partnerja in bo še bolj pritiskal nanj. Rešitev tega problema je, da se partnerja naučita razumeti svoje odzive v sedanji situaciji, v kontekstu izkušenj iz preteklosti. Tako bosta lahko prepoznala svoje vzorce ravnanja, ki so postali neučinkoviti v novi situaciji in jih bosta prilagodila tej novi situaciji: torej dejstvu, da je v tem odnosu partner, ki je za razliko od staršev, na razpolago, ko ga potrebujemo in mu bomo zato lahko zaupali in tudi dopustili, da nam pomaga, ko je to potrebno. Na tak način očistimo odnos starih vzorcev in projekcij in potem tudi komunikacija med partnerjema postane bolj čista in jasna.

Če hočemo naprej, moramo torej preseči preteklost in spremeniti vzorce obnašanja?

Kot rečeno že pri prejšnjem odgovoru, do neke mere definitivno. Ker pogosto tisti vzorci, ki smo jih oblikovali na podlagi izkušnje, ki smo jo imeli iz primarne družine, ne delujejo več in nas začnejo omejevati. Torej je treba narediti nekakšno revizijo vzorcev in preoblikovati tiste, ki nam ne služijo več. Vendar pa je potrebno imeti vseeno v mislih tudi to, da je zgodovina pomembna toliko, kolikor njena zapuščina zmanjšuje kvaliteto našega življenja, v tem trenutku in nič več kot to. Namen terapije in s tem dela na sebi je, da bi živeli polno in v dobrih odnosih, v tem trenutku in ne z eno nogo v preteklosti.  Vsaj v pristopu, po katerem delujem tudi sama.

Pogosto se skupaj znajdejo ljudje, ki so si podobni: imajo podobne vrednote, podoben pogled na svet … Je to pogoj za dober odnos ali ne nujno?

Če govorimo o partnerskem odnosu je to nujno potreben temelj. Če je vrednota našega partnerja, da ima več žena, naša pa, da za partnerski odnos želimo enega, zvestega partnerja oz. če si recimo želimo družine, naš partner pa ne, bo moral eden od obeh partnerjev, zanikati svoje vrednote, če bomo želelli biti skupaj. Na dolgi rok je v takih primerih zelo malo verjetnosti, da bi zveza na takih temeljih zdržala vse pritiske, ki jih prinese partnerski odnos. Osnova so torej skupna osnovna prepričanja o življenju oz. skupne vrednote, niso pa dovolj. Partnerja morata imeti tudi vsaj nekaj skupnih interesov, ki ju družijo. To seveda ne pomeni, da partnerja ne moreta biti različna v svojih interesih, npr. eden uživa v športnih aktivnostih, drugi v igranju iger na računalniku, prvemu je lepo preživljati poletne počitnice v hribih, drugemu na morju. Ampak je pomembno, da teh razlik ni preveč. Z drugimi besedami, da je dovolj stičnih točk, ki ju družijo. Zato terapevti tako zelo poudarjamo pomen skupnih aktivnosti in skupnega preživljanja časa partnerjev. Saj brez teh, zveza težko preživi vse pretrese, tudi če imata partnerja podoben pogled na svet.

Kako uspešna je terapija?

Jaz bi rekla takole: zelo odvisno od tega, koliko se je posameznik, ki se odloči zanjo, pripravljen angažirati. Če je odločen, da želi spremembo in če je zares pripravljen pogledati v ogledala, ki jih nastavlja terapevt ter tudi delati s temi spoznanji, potem terapija lahko prinese odlične rezultate in ogromne spremembe. Terapija je, kot jo vidim sama, možnost, da postanemo bolj to, kar smo, in posledično zaživimo bolj srečno in celostno življenje. Seveda, če to možnost izkoristimo. Potem ni ovir. Sama sem vsakič znova navdušena, ko opazujem svoje kliente, kako se preobrazijo in zaživijo življenje, ki je končno zares po njihovi meri, in vzpostavijo odnose, ki jih polnijo, namesto praznijo. A ponavljam, delo opravi klient. Terapevt mu lahko samo pomaga na tej poti in ga usmerja.