Sendi, začniva pri prihajajoči imitaciji Adrijane Kamnik v šovu Znan obraz ima svoj glas. To nedeljo se bo preobrazila vate. Kaj bi ji svetovala?

Vem, da ideja za njen nastop izvira iz mojega videospota, zato je pomembno predvsem to, da ima povsem kamnit obraz, pa čeprav poje o nemirni krvi. Pri interpretaciji je pomembno, da njen glas ostane raven, paziti mora na ritmične poudarke v glasu. Jaz sem pesem snemala v Zagrebu in sliši se, da izgovarjava črk E in L ni povsem mehka, ni čisto slovenska. Sicer pa mora ostati zelo osredotočena, predvsem s pogledom. In če bo imela zraven še dva plesalca, kot sem ju imela jaz, se jima ne sme pustiti zmesti. 

Kako se sicer sama spominjaš obdobja devetdesetih, ko si kraljevala na lestvicah? Kako zdaj gledaš na preteklost?

Predvsem z nostalgijo (smeh). Mislim, da je to skupno vsem nam, ki smo v življenju že kaj prestali. Zagotovo so lepi spomini, všeč mi je, da sem orala ledino. Nočem zveneti samovšečno, a res sem bila med prvimi, ki smo z ekipo delale celostno in bolj resno; od imidža in nastopa do plesalcev, koreografij … Današnji mladini je seveda vse to povsem samoumevno, takrat pa, mislim, smo bili res med prvimi, ki smo začeli drugače gledati na  glasbo. Sicer pa ja, zagotovo lepi spomini.

Od kod je potem prišla odločitev, da se umakneš izpod soja žarometov?

Nikoli nisem bila človek rutine in v meni se je sčasoma rodila želja po spremembi. Tudi sicer sem izobražena glasbenica, vse življenje pišem glasbo, skladam, zato sem bila v iskanju drugega glasbenega sloga. Naredila sem več projektov, sploh se ne spomnim več, koliko točno jih je bilo, sodelovala sem tudi z drugimi, leta 2000 pa sem si preprosto želela malo predaha. Nato me je povsem prevzel jazz, zato sem se odločila za študij na ljubljanskem konservatoriju, bolj me je potegnilo v to umetniško smer. Pa še petje sem začela poučevati. Začutila sem, da sem povedala, kar sem imela za povedati, in da je čas za spremembo. Zdaj pa mogoče spet malo buta ven moj alter ego (smeh).

Pred kratkim si praznovala tudi abrahama, ki ga imajo številni za veliko prelomnico. Je bilo tudi pri tebi tako? Si se še bolj obračala nazaj v preteklost, delala načrte za prihodnost?

Prelomnica je bolj v tem smislu, da dojameš, da si na svetu že 50 let (smeh)! Nisem še povsem dojela, da so to neka resna leta, mogoče zato, ker veliko delam z mladimi in se tako tudi počutim. Sem pa prav zdaj posnela tudi novo pesem Zbudi se, ki bo izšla enkrat maja. Tisti, ki so jo že slišali, so rekli, da to je pa moj 'comeback'. Sicer te besede res ne maram, ker zveni, kot da 'ta stari spet nekaj hočemo'! Ampak ne, to sem si želela in sem si podarila za rojstni dan. Hotela pa sem tudi opozoriti na to, da se moramo po teh dveh čudnih letih vsi zbuditi – osebno sporočilo in na splošno, da gre življenje hitro mimo in da je lepo, da je takšno, kot si ga narediš, in da se moramo zbuditi. Kot sem rekla, moj alter ego se je spet malo zbudil.

O comebacku ne moreva govoriti tudi zato, ker si kljub vsemu ves čas ostala prisotna v glasbi, kajne?

Ja, res je. Že 12 let sodelujem s skupino Pepel in kri, v kateri sem redna članica, že pred pandemijo sem sodelovala tudi z Božidarjem Wolfandom - Wolfom, ki se je vrnil v Slovenijo, in tudi zdaj nadaljujeva sodelovanje. Poleg tega pa sem še v različnih jazzovskih zasedbah, a se predstavljam s svojim pravim imenom. Zdaj sem Sandra Klemm in marsikdo ne ve, da je to Sendi iz devetdesetih let. 

Za konec se lahko dotakneva še vloge ženske na odru, ki se je od takrat, ko si začela, precej spremenila. Tebe so videli kot drzno, zdaj pa je vse to normalno in celo pričakovano. Kako to vidiš ti? 

Ja, mislim, da se je vloga ženske zelo spremenila. Celo naša družba je postala malce bolj matriarhalna, ženska pa ni več podrejena, kar se vidi tudi na odru, na katerem je lahko precej drznejša. Ko sem začenjala, sem bila zelo drzna. Sicer sem bila takrat zelo mlada in mi je bilo to všeč, a za to si moral biti pogumen. Danes pa je vse to povsem normalno. Ženske smo zdaj močnejše. Se mi pa zdi, da se je zdaj celotna situacija že kar obrnila in se hitro pojavi neka užaljenost ali obtožbe 'mobinga', če žensko npr. pohvališ ali komentiraš. Zdaj ste moški malce v takem položaju, da ne veste, kaj lahko rečete in česa ne. To me osebno malce moti.