Anuša Kodelja: Vsi potrebujemo stik, bližino in občutek pripadnosti

Po premieri filma Vse, kar je narobe s tabo, na Sarajevskem Filmskem Festivalu, smo na kratkem pogovoru ujeli režiserko Uršo Menart, pridružila pa se nama je tudi Anuša Kodelja, ki v filmu igra Marušo.

Urša:

Zanimivi so mi fenomeni teh parasocialnih odnosov, pa tudi odnosov, ki se spletajo na daljavo. Brala sem o tem kako ljudje prepotujejo tisoče kilometrov, da bi nekoga srečali, spoznali, ali da bi nekomu pomagali. Kar na dosti zgodb sem naletela, velikrat so bile to mlade ženske, ki so na internetu govorile o svojih težkih izkušnjah, svojih življenjskih zgodbah, in so jih potem te virtualne prijateljce, lahko tudi iz drugega konca kontinenta, prišle obiskat. Razmišljala sem kakšni ljudje so to, ki jim pride na misel, da pustijo vse doma, se usedejo na avtobus in se odpeljejo dva tisoč kilometrov stran, za nekoga, ki ga še niso nikoli videli.

In če izhajam iz neke malo bolj osebne izkušnje, zelo kmalu po tem, ko me je tema začela zanimati, se je zgodil Covid in ta izolacija. In so vsi ljudje v mojem življenju, ti, ki živijo daleč in ti, ki živijo blizu, pravzaprav za nekaj časa postali virtualni prijatelji. Vsi na isti razdalji in vsi pravzaprav zelo daleč.

Že v svojem prvem filmu (Ne bom več luzerka, 2018) sem se ukvarjala malo s tem kako je, če ostaneš sam, medtem ko so vsi tvoji prijatelji nekje drugje, pa ko jih srečuješ, bolj kot ne samo na nekih virtualnih platformah. In sem videla to frustracijo, ko želiš, ko potrebuješ nekoga ali pa želiš biti z nekom, nekomu pomagati, pa v bistvu ne moreš.

V bistvu govorim o virtualnih prijateljstvih in kako sem to doživljala med Covid krizo. In mi je bilo samo zanimivo, ko sem videla kako je močna je potreba ljudi po druženju in po bližini drugih, kako smo po tem vsi iskali načine in izgovore, da bi se čim več družili. Prav spomnim se prvega dne, ko so se lokali odprli, kako smo vsi tekli na te kave ...

Anuša:

Ko vidiš, da nič ni samoumevno in naenkrat postane nekaj prej običajnega, tak dogodek. Ko se zdaj srečujemo, vidiš kako rabiš stik in dotik.

Urša:

Močno se spomnim teh prvih pomladnih dni, enkrat aprila, ko se se odprli lokali in ko smo vsi šli ven in kar sedeli tam. Čas je mineval, naročali smo pijačo in kar nismo hoteli odit.

Ko se začneš ukvarjati z nečim, kar naj bi postalo film, imaš vedno ta strah, če bo čez nekaj let to sploh še koga zanimalo. Ker je usvarjanje vedno dolg proces. Hkrati pa me je ravno Covid izkušnja malce podbudila v razmišljanju, kako je ta potreba po bližini taka univerzalna izkušnja.

Anuša:

Definitivno je bolj enostavna ta distanca preko telefona in se zato lažje razkrivamo. Je pa čar ravno v preseganju tega. Večkrat sem rekla, da se mi zdi alternativa vsemu temu skupnost, stik. To, da si pomagamo, da se vidimo, in da smo tudi zmožni vprašati za pomoč. To se mi zdi včasih težko, sploh v živo, ena na ena s človekom. Saj to se vidi v filmu že prej, ko Maruša stika s svojim očetom ni sposobna.

Urša:

Na začetku filma je vprašanje, če Maruša lahko neko stvar prizna nekomu, ki je daleč, ki je nevtralen. Kar se mi zdi pa še posebej pomembno izpostavit je, da imamo po tej Covid izkušnji, ki nas je okrepila v virtualnih dejavnostih, na spletu veliko več kontrole nad svojo podobo, nad tem kako izpademo, kako hočemo, da nas drugi vidijo.

Urša:

Veliko bolj nam je udobno, če imamo občutek, da imamo kontrolo nad svojo prezenco. Mislim, da je tistim, ki so v tem ključnem obdobju odraščali virtualno in se začeli družiti, težje biti v živo skupaj, spoznavati nove ljudi, saj moraš ravno ta občutek kontrole na nek način spustiti.

Anuša:

Kar se meni zdi in je pri Maruši poudarjeno, da če ti podpore in pogovora ter bližine ne najdeš v svojem življenju, potem se zatečeš k nekim alternativam. Mogoče bo pa vsaj na spletu nekdo ali nekaj, kar mi bo mi dajalo občutek bližine, če že tega v svojem vsakdanu nekako ne moreš najti. V tem vidim tudi neko vprašanje doma. Med tem, ko smo ustvarjali, smo ugotavljali, da ona išče ta, si predstavljam en kavč, kjer se bo lahko zlomila, to neko varnost, v kakršnikoli obliki, ta občutek, da nekam spada. Za žalovanje je potreben varen prostor, ki pa ga Maruša ne najde.

Urša:

Mogoče je odgovor na to, kako je obdobje izolacije spremenilo sklepanje prijateljstev to, da je težko spustiti kontrolo nad tem, kako se predstavljamo drugim. Najbrž sicer ne za vse. Zanimivo je poslušati mlajše ljudi, ki imajo čisto drugačno izkušnjo druženja na faksu, kakor smo jo imeli mi. Ko ni več samoumevno, da je vsak dan neko druženje in žur. Mogoče se je potem res lažje umakniti v nek svoj prostor in imeti stik z zunanjim svetom na način, da imaš občutek, da lahko telefon vedno odložiš. Pa ga seveda ne. Ampak vsaj v teoriji ga lahko.

Anuša:

Meni se zdi, da je Covid samo spotenciral to izolacijo. V resnici pa se pravzaprav dogaja vsak dan. Ta osamljenost oziroma občutek nepripadnosti in ta individualističen pogled na družbo je tako prisoten, kot da smo ves čas malo izolirani. Seveda ne tako ekstremno, kakor med Covidom, pa vendar.

Urša:

Lahko samo izklopiš telefon in končaš odnos. Lahko je večji občutek intimnosti samo z ene strani. Ne mislim, da so slaba ta virtualna prijateljstva, ne obsojam nikogar, ki na ta način išče neke ljudi, stike, zdi se mi zelo človeško, zato je pozitivno, da ta način obstaja. Problem je, ker je internet zdaj zelo drugačen od tega, s katerim smo mi odraščali. Danes vsa ta orodja, preko katerih komuniciramo, spletamo prijateljstva, v bistvu služijo na nas. Mi delamo zanje. In zato nas poskušajo čim dlje zadržat in čim več zaslužit. Ta del mi ni v redu. Da si recimo pošljeva fotografije in da je to odnos naju in podjetja, kjer sva prostovoljki.

V osnovni šoli sva s prijateljico klepetali z drugimi preko mreže IRC. In so nas starši opozarjali, da nikoli ne veš kdo je na drugi strani. Še vedno to marsikoga skrbi, v bistvu pa mislim, da je glavni problem to, kdo je vmes.

Anuša:

Dobro si to povedala. Pa spet ni toliko narobe, dokler obstaja alternativa. Mislim, da si v srčiki še vedno vsi želimo ljubezni, v kakršni koli obliki pač.

Urša:

Meni je zelo zanimiv trend zdaj, kako se najmlajša odrasla generacija zdaj vrača v kino. Da jim je fino skupaj nekaj doživet. In se mi zdi to velika prednost, da ko smo skupaj z nekom, ni treba ves čas komunicirat, če si pa z nekom dopisuješ, pa ti nekaj časa ne odgovori, imaš hitro občutek, da te ignorira.

Anuša:

Ja, v živo ni ves čas potrebna neka interakcija, dovolj je samo biti. Virtualnost pa nas sili v več vsega, stikov, impulzov, doživetij.

Urša:

Vsem v tej ožji ekipi nam je bilo fajn priti, saj smo ta projekt razvijali že na programu Cinelink, igralki pa sta bili obe pred časom udeleženki programa Sarajevo Talents. Vedno imaš tremo pred premiero, ampak se mi zdi, da nam je bilo lažje, ker smo imeli občutek, da se vračamo nazaj. Prišle smo pokazat kaj smo naredile in je bil zelo lep sprejem. Pa ogromen festival je, si ne predstavljam kar tako prvič pokazati svojega filma, saj je to vedno malo strašljiva izkušnja.

Anuša:

Dobila sem občutek, da so se veselili filma, tako ga je bilo precej lepše predati publiki. Prej sem bila v zelo različnih kontekstih tukaj in izkušnje so vsakič malo drugačne, občutiš pa domačnost, ker srečuješ znane obraze. In ravno prav, da smo v tej nervozi tudi malo uživali.

Urša:

Meni je bilo lepo gledati s publiko film v tej dvorani, te je pa vedno strah, kako se bo publika odzvala. Gledaš film in si pozoren na reakcije. In potem postaja lažje, ko prvič zaslišiš da se je nekdo zasmejal, tam, kjer naj bi se, in tako začutiš, da je publika notri, v filmu. Poseben občutek je, ko veliko ljudi gleda tvoj film.

Anuša:

Jaz sem bila v bistvu vesela, da so gledalci sprejeli humor filma. Da jim je bil duhovit, ker meni je. Humor spretno lajša celo to situacijo, čez katero gresta oba lika.