Urška Juršič Ritlop: Rak me je ustavil in me naučil poslušati sebe

Urška Juršič Ritlop z umetniškim vzdevkom UriKuri ustvarja barvne akvarelne ilustracije mehkih prelivov, ki izžarevajo nežnost in občutek za naravo.

A njena pestra življenjska pot ni bila enostavna. Prepletena je bila z zelo različnimi poglavji življenja – od odraščanja v osemdesetih letih v novomeškem blokovskem naselju, preko glasbene šole, študija umetnostne zgodovine in kemije ter nekajletne zaposlitve v Krki, do trenutka, ko je naredila odločilen korak v samostojno ustvarjanje, ki ga je kmalu zatem prekinila težka življenjska preizkušnja.

Rak na dojki.

Rodila sem se leta 1978 v Novem mestu, kjer sem tudi odraščala, in če se ozrem nazaj, bi rekla, da sem imela res lepo, precej brezskrbno otroštvo. V blokovskem naselju smo bili otroci praktično ves čas zunaj, skupaj, na igriščih, vse je bilo spontano, živo in družabno.

Prihajam iz klasične socialistične delavske družine iz osemdesetih; oče in mama sta delala v novomeških tekstilnih tovarnah. Življenje je bilo enostavno in preprosto. Enkrat na leto smo šli na "sindikalne" počitnice na morje, ki so bile za nas takrat nekaj posebnega.

Deset let za menoj se je rodila moja sestra Špela in potem smo počasi začeli graditi hišo izven mesta, v Stopičah, v Podgorju. Ampak jaz sem bila ob selitvi že v gimnaziji ter sem bila več v Novem mestu in naokoli.

Moja pot je bila kar raznolika. Že od otroštva sem bila vpeta v glasbo; hodila sem v Glasbeno šolo v Novem mestu, kjer sem začela s flavto, pozneje pa sem prešla na tolkala. Nastopala sem v orkestrih in tudi razmišljala, ali bi šla študirat glasbo.

V novomeški gimnaziji sem bila pridna učenka s peticami, vmes sem obiskovala tudi glasbeno srednjo šolo v Ljubljani, ki pa je nisem končala. Preveč je bilo obveznosti, učenja, spraševanj ... No, razmišljala sem o različnih smereh, poleg naravoslovja – zlasti matematike, fizike in kemije – sta me zanimali tudi umetnost in zgodovina. Sprva sem se odločila za študij umetnostne zgodovine, po dveh letnikih pa sem se prepisala na Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo, kjer sem tudi diplomirala.

Po študiju sem se zaposlila v novomeški Krki, kjer sem ostala več let. Delo je bilo raziskovalno, v okolju, ki je bilo zelo strukturirano, s protokoli, projekti in veliko odgovornostjo. Hkrati sem imela tudi občutek stabilnosti, ki mi je takrat veliko pomenil.

Ko sva z Gregom, tedanjim fantom, ki je danes moj mož, začela potovati, sem akvarele vedno nosila s sabo. Na enem od potovanj, v Avstraliji, sem celo eno sliko prodala kar na plaži, kar je bil zame pomemben trenutek, ker sem prvič začutila, da s svojimi deli nagovarjam ljudi.

Zatem sem se začela predstavljati na artmarketih in tako se je počasi razvijala tudi ideja o samostojni poti, ki se je najprej začela kot popoldanski s.p., potem pa je sledila odpoved in sem se ustvarjanja lotila bolj resno.

Odločitev, da pustim redno zaposlitev, je v meni zorela dolgo časa ... Pri 45 letih sem prišla v "tista leta", ko se ženske pogosto na novo postavimo. Približno sočasno sem dobila tudi ponudbo za prodajo voščilnic in razglednic v slovenskih knjigarnah, tako da sem leta 2022 po 17 letih dala odpoved v Krki. Čutila sem, da je čas, da grem na svoje.

Čeprav me je bilo tudi malo strah, ker mi je redna služba nudila varnost in imela sem otroka ... Vendar sem ob Gregorjevi podpori hkrati močno čutila, da me vedno bolj vleče v ustvarjanje, da je umetniška pot moj poklic.

Ja ... kmalu. Najprej sem dala odpoved, potem pa sem čez nekaj časa začutila bulo na dojki. Sprva sem upala in verjela, da ni nič resnega, ampak ko so se začele preiskave, se je hitro izkazalo, da gre za raka na dojki. To je bil zame velik šok, saj sem pomislila na najslabše, da rak pomeni smrt.

Zdravljenje je bilo intenzivno in rada bi se iz srca zahvalila vsem na Onkološkem inštitutu. V 18 mesecih sem imela kemoterapije, dve operaciji, številna obsevanja. Jemala sem tudi biološka zdravila. Kemoterapije so bile izčrpavajoče, spomnim se dolgih čakanj, terapij, sprememb v telesu, izgube las, obrvi ...

Na Miklavževo sem dobila prvo terapijo, za božič so mi začeli izpadati lasje v šopih ... V nekem trenutku sem prosila moža, naj me pobrije ... Sina Roka je kar pretreslo, saj je bila mamica drugačna. Veliko smo se odkrito pogovarjali o smrti, ker sinu nisem hotela prikrivati.

V bistvu smo takrat kot družina preživeli veliko skupnih trenutkov, prebrala sem ogromno knjig, na dobre dni sem se odpravila na krajši sprehod ... Vmes sem hodila tudi na psihoterapije in sem obiskovala podporno skupino, kjer smo se srečevali bolniki z rakom.

Bili so težki trenutki, veliko sem prejokala, skoraj obupala. Znala sem reči, da bom kar umrla. Ampak se nisem zlomila, vedela sem, da moram vztrajati. Želela sem živeti in še marsikaj doživeti. Borila sem se zase in za moja dva najdražja – Roka in Grega.

Zelo. Prej sem si prizadevala, da so se drugi okoli mene dobro počutili. Najbolj domača sem bila v vlogi "moram poskrbeti za vse" – za družino, za službo, za prijatelje ... Skratka, za vse okoli sebe.

Razdajala sem se, pogosto na račun sebe, ne da bi se sploh zavedala, koliko sem ignorirala svoje telo in svoje meje. Po bolezni pa se je to spremenilo ... prvič sem res začela poslušati telo, ki mi je jasno pokazalo, da ni samoumevno, da zmore vse. Zdaj ga poslušam, ko me opozarja, naj se ustavim, ker grem prek sebe. Počivam, ko potrebujem počitek.

Rak me je popolnoma spremenil, ne samo fizično, temveč tudi psihično. Najtežje je bilo, ker nisem vedela, kako dolgo bo trajalo, in ker nisem imela nadzora nad potekom. Želela pa sem vsaj malo občutka, da lahko nekaj nadzorujem. Čeprav danes vem, da ne gre tako. Treba si je vzeti čas in biti potrpežljiv.

Bolezen me je naučila predvsem, da sem se začela ustavljati in prvič v življenju res poslušati sebe. Prej sem bila vedno v gibanju, skrbela sem za druge, bila odgovorna in stroga do sebe. Zdaj vem, da moram najprej poskrbeti zase, ker drugače ne morem biti prisotna niti za druge. Naučila sem se, da ni treba biti vedno močan, da je v redu, če si ranljiv, in da je prav v ranljivosti tudi neka nova oblika moči.

Danes gledam na življenje precej drugače. Živim bolj umirjeno in počasi, bolj zavestno in predvsem z več spoštovanja do sebe. Razumem, da ni treba vsega zdržati in da moč ni v tem, da greš vedno čez sebe, ampak tudi v tem, da se znaš ustaviti.

Da ... ustvarjanje me je spremljalo ves čas. Že v otroštvu in mladosti sem stalno nekaj ustvarjala z materiali, kot so akril, olje, fimo masa, filc. Poleg različnih tehnik me je vedno zanimalo raziskovanje materialov in, ko so se začele pojavljati prve art trgovinice, sem bila veliko v njih, saj me je zanimalo vse, kar je bilo povezano z ustvarjanjem.

Osredotočila sem se na akvarele, ki so me prevzeli predvsem zaradi njihove nepredvidljivosti. Voda in barva na platnu naredita svoje, poteze se razlijejo v mehkobo in nikoli nimaš popolnega nadzora nad tem, kar nastane.

Slikam naravo. Obožujem jo, kliče me, naj jo opazujem. Risanje prihaja iz mene in akvarele vedno nosim s seboj. Ker sem tudi praktičen človek, sem slike prenesla na platno, na majice, brisače, skodelice, pladnje, voščilnice, razglednice, koledarje, planerje, dnevnike ...

Ko še nisem znala izgovoriti svojega imena, sem kot majhna deklica sama sebi rekla Uri. Med študijem sem živela v študentskem domu in nekega dne me je cimra Nina s Kozjanskega poklicala UriKuri. Umetniški vzdevek se mi zdi pisan na kožo in ostaja z mano.

Ja, tudi takrat se nisem znala ustaviti ... Želela sem biti popolna mamica. Spomnim se občutka, da moram vse narediti prav, kar je pomenilo, da sem se v prvem letu zelo razdajala in hkrati precej pozabila nase. Danes vidim, da sem bila takrat prestroga in preveč nepopustljiva do sebe. Sinu sem nudila veliko, sama pa sem se vmes izgubila.

Joj, moj Rokec je krasen fant in izjemno sem ponosna nanj. Sva tesno povezana in imava iskren odnos.

Rok je izjemno nadarjen pianist ter je po meni in očku občutljiv, empatičen in prijazen. Skozi njega se tudi sama veliko učim o prisotnosti, ker otroci hitro začutijo, ali si res z njimi in jih poslušaš ali si samo fizično tam, z mislimi pa nekje drugje. Včasih mi reče "mami, poslušaj me", s čimer me vedno spomni, kako pomembno je biti zares prisoten.

Gregor je avtohtoni Štajerec, kemik, pet let starejši od mene, tako da se na fakulteti nisva videvala. Spoznala sva se pozneje, ko sem v bistvu dobila "njegovo" službo. Dal je namreč odpoved, da je šel lahko eno leto potovat. Po potovanju se je znova zaposlil v Krki v istem oddelku in zaljubila sva se.

Da, Gregor me je zaprosil in imela sva čudovito poroko. Poročila sva se v družbi ožjih sorodnikov in prijateljev, bilo je zelo sproščeno in lepo.

Čeprav sem bila "pridkana" učenka, sem po duši "party animal". (smeh) V mladih letih smo imeli bend, ampak nismo prišli do nobenega nastopa, samo vadili smo. (smeh) Rada se družim s prijatelji, včasih sem kadila šišo. Tobak, nič drugega, da ne bo pomote. (smeh) Sama sem izdelala svoj lasten UriKuri gin za najino poroko! Še malo ga je v steklenici in čuvam ga za posebne priložnosti.

Rada hodim na koncerte in plešem; obiskujem plesne vaje za mamice. Obožujem veličastno in neskončno morje; zdi se mi, da smo vsi povezani z njim, saj iz njega izhajamo vsa živa kopenska bitja. Rada "pobegnem" na morje in komaj čakam, da kmalu ponovimo načrtovano jadranje z mojo druščino.

Bodite prijazne do sebe, tudi takrat, ko vam ne gre vse po načrtu, ko niste popolne ... Ker je v resnici to del življenja in ne nekaj, kar bi morale skrivati ali prekrivati.

Včasih je treba zbrati več moči in poguma, da se ustaviš, poslušaš sebe in si dovoliš biti tudi šibka. Velikokrat se prav v šibkosti razkriva največja moč.

Bodite nežne in razumevajoče do sebe. Tudi ko vam ne gre najbolje, je prostor za nežnost in objem sami sebi.