Zvezdana Mlakar: "Zrelost ni konec, je širina. In najboljše šele prihaja."

Zvezdana Mlakar je ikona. Je igralka z izjemno gledališko kilometrino: od leta 1987 je članica ansambla SNG Drama Ljubljana. V njenem opusu so se zvrstili različni ženski liki – pogosto močni, prizemljeni, tudi boleči, za svoje vloge pa je bila večkrat nagrajena – med drugim z Borštnikovo nagrado in nagrado Sklada Staneta Severja. 

Številni jo poznajo tudi kot voditeljico pogovorne oddaje "Zvezdana", znane po osebnem pristopu in pogumu, da odkriva teme, ki se jih običajno raje izogibamo. Iz pogovorov je nastala tudi knjiga "Pogovori, ki so mi spremenili življenje", ki jo je podpisala skupaj z urednikom Rokom Smolejem.

Hvala za to vprašanje. Javna podoba v ljudeh pogosto vzbudi predstave, ki so zelo daleč od tega, kar jaz v resnici sem. Jaz sem čisto navadna ženska – le da imam morda kakšen odstotek več strasti in ljubezni do življenja. Imam to srečo, da mi energije redko, res redko zmanjka.

In še nekaj: nobene negativne stvari ne obrnem v še bolj negativno. V življenju se mi je zgodilo veliko težkega in hudega ... Ko pogledam nazaj, vidim, da bi lahko zdrsnila v jamranje, v odvisnosti, v občutek izgubljenosti. Zlahka bi lahko ostala tam, a nisem. Res me ne boste slišali, da bi se smilila sama sebi. Ko vidim, da je nekaj narobe, poskušam razumeti in iščem rešitev. Ne grem "v problem", da bi plavala v njem, temveč iščem izhod.

Rada kuham, rada imam zemljo, obožujem knjige in lepe stvari. Danes znam tudi jasno povedati, če mi kaj ni všeč. Sem izobražena na način, da se znam približati ljudem, da me razumejo in da imamo stik. Veliko intelektualcev ostane na drugem bregu, zase pa lahko rečem, da čutim, da vsi plavamo v isti reki.

Včasih mi ljudje pišejo: "Joj, vi, ki živite v celofanu, rojeni z zlato žlico ..." Ampak ni res. Rodila sem se materi samohranilki, ki se je z očetom poročila šele pozneje. Bila je polkvalificirana kuharica in je imela srečo, da je po vojni v Ljubljani delala pri slovenskih intelektualcih kot pomočnica. Tam je pridobila nekakšno "drugo izobrazbo", saj je morala brati, čeprav je hkrati gospodinjila, likala in prala.

Moj oče je storil samomor, ko sem bila stara šest let. Nemudoma sva z materjo dobili pečat, kakor da sva ga midve "spravili s sveta". Ljudje so šepetali za nama, predvsem o njej. Kot otroka me je to neizmerno bolelo, sram in groza me je bilo. Ko se spominjam otroštva ... Videla sem njun odnos: imela sta se rada, oče pa je bil, kolikor se spominjam, depresiven človek. O tem se takrat ni govorilo; ljudje si niso znali pomagati tako, kot si znajo danes.

Nato sva z materjo ostali sami. Želela sem si, da bi bila mama vesela in brez skrbi, zato sem bila zelo pridna deklica. Taka je bila moja pot. Rodila sem se z notranjim občutkom, da skrbim za druge. Danes znam misliti tudi nase, prej tega nisem znala.

Da ... bilo je tudi težko. V odnosih, v družini, v iskanju poguma, da se človek postavi zase. Spomnim se dne, ko je mama postavila mejo očetu. Po kuhinji je vrgla posodo z rižem. Takrat se mi je zdelo, kot da riž predstavlja sneg, svežino, prebujenje, in prvič sem doživela "aha" trenutek.

Igralec si 24 ur na dan. Ustvarjalnosti ni mogoče ločiti od sebe. Srkaš podrobnosti, informacije, obraze in besede ... tudi ko se zgolj pogovarjaš z ljudmi. In če se umetnik ne more izraziti, je nesrečen človek. To je dejstvo.

Igralski poklic mi je dal ogromno: stik z ljudmi, širino, raziskovanje, veselje in tudi občutek smisla. Hkrati pa je zahteval disciplino, trud, da sem si vse prislužila. Nikoli mi ni bilo nič podarjeno. Tudi v gledališču ... veliko se govori o "vezah", vendar na koncu ti stojiš na odru.

Zahtevalo je še, da sem šla skozi obdobja, ki niso bila vedno prijazna. Mlade igralke smo včasih doživljale neprimerne pritiske in bile deležne opazk. Danes se mi zdi pomembno, da se o tem govori odprto in odgovorno, v smislu ozaveščanja in preprečevanja. Da se stvari obelodanijo, da se naučimo, kako preprečiti ponavljanje, in da zraste kultura spoštovanja.

Pred kratkim me je poklicala moja učiteljica Ela Divjak iz prvega in drugega razreda, ki je danes stara 99 let. Ona je bila prva in je že takrat opazila moj talent. Imela me je zelo rada in tudi jaz njo. Še danes se spomni, da sem v prvem razredu narek napisala tudi sošolcu, in mi je rekla: "Najprej napiši zase, potem lahko pomagaš drugim." To si zapomniš.

V osnovni šoli in pozneje sem recitirala pesmi ter nastopala na proslavah ... V gimnaziji smo brali Sartra, Hesseja, Dostojevskega in Shakespeara. V gledališkem krožku so nam prinašali kakovostne, zahtevne knjige, kar je bilo fenomenalno. Imela sem ideale in imela sem srečo, da sem zgodaj vedela, kaj hočem. To jemljem kot veliko darilo.

Ležijo mi realistične vloge. Take, ki govorijo o notranjih bolečinah, o krivicah, ki se dogajajo ženskam in o katerih včasih celo življenje ne spregovorimo na glas, ker se zdijo "normalne".

Ko sem bila mlajša, so me pogosto označili za "luškano, blond, seksi" igralko, kar me je žalostilo. Jokala sem, ker sem čutila, da se ne morem izraziti. Danes lahko samozavestno rečem: če sem bila kdaj dobra igralka, sem zdaj vrhunska. Ne zato, ker bi bila popolna ali brez napak, temveč zato, ker imam znanje, širino, pogum in tudi notranji mir.

Ničesar se ne bojim – niti ranljivosti niti biti čudna ali grda. Ne zadovoljim se s poceni rešitvami in igram vloge, s katerimi lahko nekaj sporočim.

Dvom me je dolgo spremljal. V nekem obdobju sem si celo rekla: "Nisem dovolj dobra," in odšla sem v gledališče v Celje, čeprav bi lahko ostala v Ljubljani. Danes niti ne vem, zakaj, a očitno je bilo potrebno.

No ... vrnila sem se v Ljubljano in po tretjem otroku se je zgodil preobrat. Poklicali so me za vlogo in ko sem prebrala besedilo, sem vedela, da je zame. Režiser Boris Cavazza me je spodbujal, me hvalil, mi govoril, da sem dobra igralka ... A bila sem nekaj mesecev po porodu – negotova, utrujena ... Telo je bilo drugačno in pred generalko sem bila v hudih dvomih.

A takrat sem si rekla: "Doma imam tri otroke. Kaj si želim – da bom še naprej dvomila ali da bom živela?" In takrat sem spustila. Resnično spustila. Od takrat me ni več zanimalo, ali sem komu všeč, ali imam prevelik nos, ali sem preglasna. Od takrat na oder stopim samozavestno, s srcem in odigram najboljše, kakor znam. To me je osvobodilo.

Ne štejem se za novinarko. Želela sem spraševati z iskrenim zanimanjem in odpirati teme, ki se jim včasih raje izognemo, ne da bi se mi bilo pri tem treba hkrati delati pametne.

Ključno je bilo, da sem bila tudi jaz ranljiva in odprta, hkrati pa sem se za vsak pogovor maksimalno pripravila: brala sem, preučevala, se izobraževala, da sem svojemu "analitičnemu policajčku" dala zadoščenje. Ko imaš znanje, se lahko prepustiš intuiciji in začneš zares poslušati.

Včasih sem sogovornike celo zavirala. Želela sem jih zaščititi, ker sem čutila, da bi kdo povedal preveč in bi mu bilo pozneje žal. Gost v oddaji mora biti zaščiten ... Moraš ga znati zaščititi, ne samo "sleči".

Da je vsaka zgodba diamant. Da se lahko od vsakega človeka nekaj naučiš, če si radoveden in spoštljiv. Da je povezovanje – tudi neverbalno – ena največjih moči, ki jih imamo.

Svet se danes zapira in postaja agresiven. A odprto srce, pretočnost, spoštovanje ... to je tisto, kar prinese darilo ... Tudi če ti gre kdo na živce – tudi meni kdaj, seveda. Takrat si rečem: "Zvezdana, daj mu priložnost." In res velikokrat dobiš nekaj nazaj.

Vse to me povezuje s tistim, kar je resnično. Če smo vse leto obuti, neprizemljeni, brez stika z zemljo, brez občutka za letne čase, za sonce, za vodo ... potem izgubljamo človeško noto.

Živim na kmetiji in pridelujem ekološko, bio, na naraven način. Ko opazujem, kako se gozd prebuja, kako brsti spreminjajo barvo ... se počutim, kot bi bila vsak dan v cerkvi. Srce mi zaigra, včasih mi gre od lepote na jok. Hkrati pa vem, kako trdo je treba delati: za živali, za red ... nič ni samoumevno.

Narava te uči spoštovanja. Uči te hierarhije, uči te, da nisi gospodar, temveč del celote. To je neprecenljiva lekcija.

Vsi trije sinovi so se rodili v razmiku po šest let; nič ni bilo "po načrtu". Zanimivo, nisem pričakovala, da bom imela same sinove ... Tudi to je zame posebna zgodba.

Želela sem, da znajo sočustvovati, da znajo videti sočloveka. Seveda jih svet oblikuje po svoje ... Srednji sin mi je pred nedavnim rekel nekaj, kar mi še zdaj odmeva v mislih: "Mama, življenje ni povsem tako, kot si nas ti učila. Če te nekdo vsak dan tepe in te nekega dne ne, si hvaležen. Če ti nekdo vsak dan govori, da si krasen, in ti nekega dne ne, si jezen." To je strašljivo res na najbolj prvinski ravni. A verjamem, da lahko živiš in razmišljaš tudi drugače. Odločiš se živeti tam, kjer ne potrebuješ vsakodnevne potrditve, da si vreden.

Na kaj sem ponosna? Da sem jih naučila razmišljati ... in da vedo, da niso sami. Da jim bom stala ob strani – vedno. Po mojem je to ena najosnovnejših nalog starša: dati vrednote, delovne navade, spoštovanje, hvaležnost in občutek varnosti, da imaš nekje dom, kamor se lahko vedno vrneš.

Tudi sama sem šele v zadnjih letih zares začela čutiti, kaj vse je moja mama naredila zame. Ona je edini človek na svetu, ki mi je stal ob strani vedno, v vsakem trenutku. Ko pomislim, da je nekoč ne bo več, me stisne pri srcu.

Ne čutim potrebe, da bi skrivala leta. Ker sem povezana z naravo, mi je jasno, da ima življenje svoje faze, ritme, jeseni in pomladi. Skrbim zase ... ne iz strahu ali plehkosti, temveč zaradi želje po dolgoživosti. Želim biti zdrava, ne bolna, utrujena in polomljena.

Presenetilo pa me je nekaj drugega: kako se svet včasih obnaša do zrelih žensk. Starizem in predsodki so pogosti in hudi, včasih celo žaljivi. To je nekaj, kar moramo kot družba preseči, saj ne govori ničesar o ženskah, temveč o našem pogledu na svet. Zrelost ni konec, zrelost je širina. Pogosto šele takrat prideš v stik s seboj brez mask in si upaš reči "ne".

In še nekaj: tisti erotični naboj, tisti metuljčki – to ne izgine. To je v očeh, v srcu. Ko imaš rad življenje, živiš.

Sem. Ne bom pozabila: zjutraj sem bila zdrava, zvečer pa sem bila že na robu smrti. In to človeka spremeni. Ne tako, da bi te bilo vsak dan strah, temveč tako, da greš globlje vase in še bolj spoštuješ življenje.

Včasih sedim, slišim kaj lepega ali pa se mi porodi kakšna misel – in preplavi me hvaležnost, da sem tukaj. Da lahko morda s kakšno besedo, z igro, s pogovorom, z razumevanjem prispevam majhen mozaik, da svet ostane človeški. Ker smo povezani. Kar se dogaja drugemu, na nek način odmeva tudi v nas.

Ha! Zelo pragmatično bi si rekla: "Zvezdana, samo piči. Verjemi vase. Ne oziraj se toliko na to, kaj bodo rekli drugi, in ne dvomi tako zelo v svojo vrednost." In še: "Ne skrivaj se!" Bila sem "luškana in seksi", kot sem rekla. Danes mi je žal, da sem se kdaj skrivala za črne pulije. Ne bi se držala nazaj, da ne bi bila "preveč glasna". Ne bi bila tako pridna. (Smeh.) Čeprav ... nimam kaj jamrati, jaz sem si kar privoščila in uživala v življenju.

Prvič: nehajmo se drobiti na "moško" in "žensko" kot na dva tabora. Dajmo začeti pri bistvu – pri človeku. Pri tem, da si upaš biti to, kar si.

Drugič: poglej se v oči ter sprejmi tudi svoje strahove in napake. Zavestno se vzljubi. Ker ko vzljubiš, kar si, lažje vzljubiš tudi svet okoli sebe, in takrat se začne spoštovanje do sebe, do drugih, do življenja.

Tretjič: išči ravnovesje med tem, da se boriš, in med tem, da znaš iti naprej. Med tem, da si močna, in tem, da ostaneš nežna. Najlažje ga najdeš v hvaležnosti ... Enostavno, ko si hvaležna za malenkosti. Hvaležna za dobro in slabo, saj te oboje oblikuje.