Povprečna ženska v razvitem svetu naj bi v enem letu zaužila kar 1 kilogram rdečila za ustnice in uporabila 20 različnih kozmetičnih proizvodov. Vsi našteti izdelki seveda ne ostanejo zgolj na površini kože, temveč se postopoma absorbirajo v krvni obtok in v najslabšem primeru vplivajo na samo delovanje notranjih organov. Prav ti nenavadni in na trenutke zastrašujoči podatki so nas uporabnike prisilili, da ob nakupu veliko pozornosti namenimo predvsem sami etiketi in proučevanju sestavin, ki jih vsebuje izdelek. Vendar da proizvajalci izdelek lahko razglasijo za "naravnega" ali ga opremijo z eno izmed drugih pogostih oznak, je dovolj, da le-ta vsebuje zgolj od enega do petih odstotkov naravnih sestavin, kar je skoraj zanemarljivo.

Ker v Evropski uniji oznake kozmetike še niso zakonsko opredeljene, so izrazi naravno, organsko, eko ali bio na izdelkih navedeni bolj kot del komercialnega imena, zelo malo pa je jasnega o sami sestavi. V kolikšni meri je izdelek naraven oziroma ekološki, povejo šele certifikati pooblaščenega organa, ki na podlagi določenih standardov opredelijo, kaj vse mora vsebovati tovrsten izdelek. V zadnjem desetletju je tako evropska kot svetovna kozmetična industrija izdala nekaj opredeljujočih standardov, ki jih mora tovrstna kozmetika vsebovati. Med najbolj priznane evropske organizacije tako uvrščamo DIH (Nemčija), ECOCERT (Francija), COSMEBIO (Francija), AIAB/ICEA (Italija), SOIL ASSOCIATION (Velika Britanija) in BIOGARANTIE (Belgija). Kozmetične izdelke s certifikati prepoznamo po opaznih oznakah na embalaži, ki nam zagotavljajo, da izdelki vsebujejo naravne in ekološke sestavine, ki jih je razpisal pooblaščeni organ, medtem ko so merila in druge informacije o standardih dostopni tudi na spletu. Da bi bili v prihodnosti standardi enotnejši, so se evropske organizacije odločile ustanoviti skupen standard, imenovan Cosmos, ki se bo v celoti uporabljal januarja 2015.

Zdenka Koren, direktorica razvoja in kakovosti Ilirija, d. d., prav tako poudarja, da ima naravna kozmetika tako svoje pozitivne kot tudi negativne lastnosti, prav tako pa od podjetja zahteva veliko znanja in strokovnosti. V čim večjem obsegu se uporabljajo sestavine naravnega izvora, medtem ko je v določenih primerih dovoljena uporaba kemijsko pridobljenih sestavin, enakih naravnim. To se zgodi predvsem takrat, ko ni ekonomsko upravičenih postopkov pridobivanja surovin iz naravnih virov, ni zadostne razpoložljivosti, so nekatere rastline zaščitene ali jih ni mogoče gojiti v večjem obsegu za masovno uporabo. Sestavine naravnega izvora so pridobljene z minimalno uporabo fizikalno-kemijskih procesov, pri samem procesu pa se ne uporablja silikonov ali sestavin naftnega izvora, etoksiliranih sestavin ali določenih konzervansov. Proizvajalci sestavin za kozmetično industrijo se prav tako intenzivno ukvarjajo z razvojem "naravnih" sestavin, ki jih večinoma tudi certificirajo po enem od veljavnih standardov.

Oznaka naravna kozmetika se prav tako ne nanaša zgolj na končni rezultat, temveč tudi na proces pridobivanja sestavin, ki ne sme obremenjevati okolja. Slednje pravilo izključuje uporabo gensko spremenjenih organizmov ter poudarja biološko pridelavo brez primesi pesticidov in umetnih gnojil. Prav tako je pomembno, da je embalaža prijazna okolju in razgradljiva ter da izdelek ni testiran na živalih.

"V Evropski uniji na pobudo in z aktivnim sodelovanjem kozmetične industrije že vrsto let poteka intenzivno iskanje alternativnih metod za testiranje kozmetičnih sestavin brez testiranj na živalih. Del potrebnih testiranj je že možno izvajati z validirano alternativno metodo, ostaja pa nekaj testov, ki še nimajo potrjene alternative. Vsaka metoda mora biti preverjena in potrjena s strani različnih mednarodnih neodvisnih organizacij z namenom, da se zagotovi točne in zanesljive podatke. Ko je metoda validirana, je njena uporaba obvezna na vseh področjih znanosti. Zapis ali oznaka na izdelkih »ni testirano na živalih« zelo pogosto drži, vendar samo za končni izdelek, ne pa tudi za sestavine. Zato podjetja, ki vodijo pošteno in odkrito politiko do potrošnika, te trditve ne navajajo, kar pa ne pomeni, da so izvajali testiranja končnega izdelka na živalih. Prepoved testiranja kozmetičnih sestavin na živalih bo za nove sestavine začela veljati predvidoma z marcem 2013, kot kaže trenutno, pa bo ta rok verjetno podaljšan. Proizvajalcem kozmetičnih izdelkov je v prvi vrsti pomembno zdravje in varnost potrošnika, kar lahko zagotovimo samo z uporabo preverjenih sestavin," je še razložila Korenova.