Ključna beseda / bralka
Bralka iskreno: 'Imam moža, ki pa ga v bistvu nimam'
Brane, pozdravljen, verjetno si se s situacijo, podobni moji, že srečal, da pa ne iščem med arhivom, ti kar pišem. Sem ženska poznih 40. let, poročena, sicer brez otrok. Poročena z možem sva 12 let, skupaj pa sva že prek 20 let. Željo po družini sem imela, vendar si jih partner niti ni želel niti nisva več intimna. V času razmerja sva sicer ustvarila skupen dom, zaradi česar sva imela nemalo finančnih težav, iz katerih sva se uspešno izkopala. Navzven sicer delujeva povsem običajna zakonca, vendar se me mož niti ne dotakne. Spiva v ločenih posteljah zadnjih 15 let, upala sem, da se bo to spremenilo, ko se bova poročila. Mislim, da ga ne privlačim več, iskreno se niti ne trudim, ga pa vendarle nisem v času najinega razmerja nikoli prevarala, niti pomislila nisem na drugega moškega, kar pa zanj ne vem. Mož sicer doma večino del postori, pokosi travo, skrbi za mačke, psa, pospravlja in ureja vse okrog hiše, tudi dopuste planirava skupaj, prosti čas pa največkrat preživljava skupaj s prijatelji, sama ne greva nikamor, če pa že, pa je to za kak dan, dva, pri čemer mož kolesari, gre v hribe, jaz pa se sama odpravim na kak sprehod. Hodiva tudi skupaj po nakupih, ko zbolim, poskrbi zame, me pelje k zdravniku in mi pomaga. Se pa na žalost vedno bolj počutim le še kot gospodinja, ki mu kuha, pere, skrbi zanj in za hišo, imam ga sicer rada, vendar ga pogrešam ... pogrešam kot moža, partnerja, pogrešam toplino, objem ... Boš vprašal, če se sprašujem, ali ima ljubico. Ja, se sprašujem, enkrat tedensko mi sicer zatrjuje, da bo ostal dlje časa v službi in ga ne bo domov, tudi občasno za vikend odide na služben seminar, izobraževanje. Sicer me vsakič, ko je fizično odsoten, pokliče, mi reče, da me ima rad in da me pogreša. Kje dejansko pa v tem času je, pa iskreno ne vem. Če me razumeš, imam moža, ki pa ga v bistvu nimam. Zalotim ga sicer, da je z mislimi drugje, je pa fizično, ampak le platonsko, pri meni. Kaj naj storim, kaj misliš, ima ljubico?
Bralka iskreno: 'Mož se me sploh več ne dotakne, pogovarjava se samo še o psu'
Spoštovani, pišem vam, ker več ne vidim izhoda. Z možem sva skupaj že 30 let, z vsemi vzponi in padci. Zadnja 3 oz. 4 leta pa samo drsiva navzdol. Mož se me sploh več ne dotakne, se me izogiba, pogovarjava se samo še o najinem psu, kaj naj skuham in podobne neumnosti. Skupaj spiva 1-krat do 2-krat na leto in on misli, da moram biti s tem zadovoljna. Stokrat sem se že poskušala z njim pogovoriti, ampak vsakič znori, mi govori, da sem bolna, da si vedno nekaj domišljam, da se naj grem zdravit, da mu bom požrla vse živce ... Doma vse naredim, kuham, čistim, pospravljam ... Ampak on ne opazi nič, kot da je vse to samoumevno. Včasih mu je seks veliko pomenil, normalno, da imam zato dvome in vprašanja, in ko ga vprašam, ali ima drugo, spet znori in me zmerja. Tudi telefon skriva in ga ima vedno na tiho. Z nikomer se ne pogovarja po telefonu doma, ampak samo zunaj, ko gre s psom na sprehod. Zdaj je še hčer, ki več ne živi doma, obrnil proti meni, češ kako je on "bogi", da jaz vedno oddajam negativno energijo, da ga kontroliram ... Ne vem več, kaj naj naredim, lepo prosim za nasvet.
Bralka priznava: Mislim, da me mož vara, čeprav to spretno skriva.
Brane, živjo! Sem v najlepših letih, otroci skoraj samostojni, kariera na vrhuncu, pravzaprav mi nič ne manjka. Imam pa težavo, ki mi greni že tri leta življenja, namreč mislim, da me mož vara. Čeprav to spretno skriva. Se je nekajkrat že malo ujel, pa me je spretno "okoli prenesel". Zakon in seks sta sicer celo boljša, kot pred to ugotovitvijo pred 3 leti, saj je tudi on dojel, da nisem slepa. Vendar pa me neprestano zanikanje že nekoliko utruja. Kako vem ali slutim? Na spodnjicah ima 1x ali 2x v tednu bele madeže. Hm, kaj misliš ti? Ves čas me kljuva, zakaj ne gre? Ali pa zakaj ne zapusti nje? Kaj se moškim plete po glavi??? Pa vendar ne bo tako še par let? Kaj misliš ti? Tvoja zvesta bralka.
Bralka Johana: 'Seks ni bil za v spominsko knjigo'
Hej, Brane, pozdravljen, bom kar takoj povedala, kaj me muči. Stara sem dobrih 40 let, še kar dobra ločenka in mati dveh najstnikov, za katera oče spodobno pomaga skrbeti, čeprav me niti ne pogleda, ko se slučajno srečava. A to je druga zgodba. V tej, zaradi katere ti pišem, je moški mojih let, prav tako ločenec z dvema najstniškima otrokoma, ki prav tako lepo skrbi zanju. Morda celo pretirano, če je to mogoče. Počasi sva se zbližala, delno zato, ker mi je že na začetku dejal, da je bolj samotarske narave in da ni rad v družbi preveč ljudi, kar koli že to pomeni, da ne mara hrupa in da ne mara dotikov drugih ljudi. Pa še to: da ima več hobijev, ki se jim strastno posveča. Po pol leta sva vendarle prvič seksala. Jaz bi veliko prej, pa ... Ne vem, ni važno. Seks ni bil za v spominsko knjigo. Ni bil slab, vsekakor pa je bil prekratek. Manj kot tri minute. Pa to ni problem. Problem je v tem, da seksava približno samo enkrat na mesec, kar je, dragi Brane, zame veliko premalo. Pa tudi to bi nekako sprejela, ker se izboljšuje. Ko sva sama, je zelo pozoren in ljubeč, čeprav včasih mine ura ali več, da se me dotakne, ko pride k meni (vse premalokrat, kot sem že povedala, a po sredi so tudi otroci, moji in njegovi, oziroma logistika, čeprav ...). To, kar me muči, je, da me tako rekoč ignorira, ko sva v družbi. Ne dotakne se me, ko ga primem za roko, jo takoj umakne, ko sem ga enkrat v javnosti objela, je skoraj odskočil in me pogledal, kot da sem ga hotela napasti. Zelo ga imam rada in bi z njim rada imela normalno razmerje, ne samo, ko sva sama, ampak tudi, ko sva zunaj, v družbi. Kaj mi lahko svetuješ? Vnaprej hvala. Tvoja redna bralka in prijateljica na Facebooku 'Johana' (ne ravno, hehe).
Brane: 'Naveličal se te je ali pa ima že drugo železo v ognju'
Stara sem 58 let, prijatelj pa 56 let. Spoznala sva se lani, pred dobrim letom. Prve 3 oz. 4.mesece je bil ideal ... Pozoren, strasten, ljubeč ... Ni da ni. Ne živiva skupaj. Od januarja letos in vse do zdaj še nisva seksala. Tudi tako ljubeč in pozoren ni več. Njegov odgovor je, da me ima resnično rad in da želi z menoj živeti, vendar želi, da greva počasi, saj je bil že dvakrat v življenju zelo razočaran. Pravi, da je lani, ko sva začela, bilo vse prelepo, vendar sva po njegovih besedah bila prehitra. Kljub temu, da mi vsak dan napiše, da me ima rad, mu ne verjamem, čeprav pogosto slišim, da želi z menoj biti do konca. Brane, kaj mi svetuješ? Na kratko. Se splača ostati v tej vezi in čakati, da bo pripravljen kot pravi, ker se boji ponovnega razočaranja? Ali naj vse prekinem in poiščem srečo drugje? Res pa je, da ga imam neskončno rada in želim biti z njim, vendar sem se skoraj po letu dni naveličala čakanja. Prosim, pomagaj!
Obupana bralka: od nje je starejši 20 let in ves čas jo vara
Dragi, Brane! Že od mladih let rada poslušam tvoje nasvete, ki so mi bili v življenju v pomoč. Nate se obračam z naslednjo težavo oziroma težavami. Ljubezensko razmerje sem začela pred 9 leti. S partnerjem ne živiva skupaj iz določenih razlogov. Prva 3 do 4 leta je bilo razmerje fantastično, polno strasti in pogovorov. Tudi skupaj sva si kuhala, sem mu urejala dom. V seksu sva poskusila vse in res oba uživala. Rekel je, da je komaj z mano spoznal skrivnosti seksa. Čeprav je več kot 20 let starejši od mene, ga iskreno ljubim. On mi je prva leta tudi izkazoval ljubezen z besedami in dejanji. Zaupal mi je vsa svoja seksualna doživetja. Zdelo se mi je, da sem spoznala sorodno dušo, ki mi je vse zaupala. Že takrat sem opazila, da rad gleda oddaje o varanju in da je prijavljen na spletnih straneh za iskanje seksa in žensk. Čeprav je bil obseden tudi s slikami moških. Na vse to je odgovoril, da pač rad gleda. To še ni bil tak problem. Pred 4 leti, ko sem se res trudila za najino razmerje, pa sem ugotovila spremembo. Prej moški, ki je imel vedno čas zame in me je sam klical ter se menil ure in ure mi vse zaupal, naenkrat ni imel več toliko časa. Izgovori, da ne more 'viset' toliko na računalniku, da dela. Bla, bla. Takoj sem vedela, da me vara. Izkazalo se je, da imam prav in to z oddano žensko. Seveda je kljub dokazom trdil, da imam fantazijo. Nato se je v času korone navezal na starejšo žensko, kar je zanikal. Govoril je celo, da s tako on res ne bi. Videla pa sem dokaze, da ji je govoril, kako bi z njo seksal, jo božal, poljubljal, da jo ima rad ter druge ljubkovalne besede. Jo vozil k zdravniku, prikrival in se izgovarjal, da nima nič z njo, da je samo hodil na kavico k njej. To razmerje se je končalo žalostno. Bil je potrt in obupan, vendar kljub dokazom, trdnim, ne prizna. Laže naprej. Sedaj se je spustil v razmerje z obilnejšo mlajšo žensko, ki rada pije. Od njega mlajšo več kot 30 let. Ta ga finančno izkorišča, v zameno imata oralni seks, pa verjetno tudi pravega. Dragi, Brane, psihično sem uničena. Kaj je s tem moškim, ki sem mu nudila vse od seksa, raznih užitkov, mu pomagala v hiši, da me nenehno vara? Sumim, da je odvisen od varanja. Kaj mi preostane? Lep pozdrav in hvala za odgovor. Stefanie
Bralka po 35 letih zakona dvomi, da je bil mož sploh kdaj zaljubljen vanjo
Pozdravljen, Brane! Sem v čustveni krizi brez ideje, kaj narediti za svoj zakon oz. zase, se trudim že leta in leta, pa mi nekako ne uspeva, ja, problem je v tem, da mi mož ne izkazuje čustev. Poročena sva 35 let in nikoli mi ni znal ali hotel izreči kakega komplimenta, tudi rad te imam ali ljubim te, zelo redko, tudi do seksa je vedno zadržan, ga je bilo bolj malo, tudi objemov in poljubov, poročila sem se pri 19 mož pri 25, zaljubljena, jaz ja, za moža se sprašujem, če je sploh kdaj bil vame ... Ja, zakaj kar vztrajam v tem zakonu in čakam ... Drugače je skrben, vedno pripravljen pomagati, razumevajoč, dober oče in dedek. Mislila sem, da ko bo v pokoju, se bodo stvari med nama izboljšale, pa se niso, večkrat o tem načnem pogovor in ni uspeha. Vedno reče 'saj sem jaz za vse kriv', sploh ne predela bistva problema, potem se za kak teden ali dva odnos malo izboljša, takrat je kak seks, kak objem, potem pa spet po starem. Varal me ni, tudi jaz ne, se večkrat vprašam, zakaj pa ne, ker moja samozavest je na dnu in tudi nimam želje po tem, zelo si želim razumeti moža, kaj se v njem dogaja in zakaj je tak do mene. Zakaj, zakaj, ker v meni vre in ne vem, kako se tega rešiti. Upam, da mi pomagaš s svojimi nasveti. Sem se kar razpisala, sem nekomu morala povedati, hvala in lep pozdrav!
Bralka iskreno: 'Kmalu zatem, ko se je rodila hči, je šel v zapor'
Sploh ne vem, kje začeti z vprašanjem. Živim z možem že 13 let, imava prečudovito hčer, staro 11 let, in sina, starega 7 let, ki je avtističnega spektra in ima zaostanek v razvoju. Od prvega dne živimo skupaj v podnajemnem stanovanju in mož je od prvega dne dalje zaposlen v tujini in domov hodi le vsake 3 tedne, potem pa je en teden doma. Kmalu zatem, ko se je rodila hči, je šel v zapor zaradi kraje ... Imel je poleg tega še ogromno dolga povsod. Bile so non stop same laži, laž na laž. Pil je na skrivaj alkohol ... In tako se je vse nadaljevalo, dokler se ni rodil sin, kmalu zatem je šel spet v zapor zaradi kraje. In priznam, ko je bil drugič v zaporu, sem se popolnoma izgubila in sem ga prevarala. Da povem, ko se je rodil sin, je k nam prišla živet moja sestra in še danes živi z nami. Ko je prišel iz zapora, sem mu priznala mojo napako. In seveda sva se odtujila drug od drugega. Leta zatem sva se ponovno zbližala, vse dokler nisem ugotovila, da me vara s svojo bivšo žensko iz mladosti. Z njo je spal po hotelih ... Meni in otrokom pa lagal, da dela in da nima časa, da se nam oglasi na MSN ali Whatsapp kamero. Prav tako je večkrat samo za vikend prišel iz tujine, da se je dobil z njo, nam pa lagal, da je v tujini. In tako sem žal izgubila zaupanje in mu ne verjamem ničesar več. Tudi ko se pogovarjava, mi vedno pravi, da vse to, kar je bilo za nazaj, da njega ne briga. Ja, tudi jaz priznam, da sem marsičesa kriva in da imam napake in da sem mu kdaj v jezi rekla neprimerno besedo. In ko se midva skregava, se enostavno odmakne in tudi otrok ne pokliče nekaj dni. Sedaj, ko ni poklical otrok 5 dni, sem v jezi rekla, da ni oče otrok. In kaj hujšega. Sedaj se trma, ker ni oče otrok. Ja, tudi jaz imam napake, nisem brez njih. Ampak boli me, ker zaradi najinih napak trpita otroka. Kaj in kako naj se sploh grem naprej? On vidi vedno rešitev samo v ločitvi. Kje in kako bom jaz ... Prosim za iskren in direkten odgovor. Hvala!
Slovenka obupano: 'Ali je ok, če ga moti število nekdanjih spolnih partnerjev?'
Ali je ok, če partnerja moti število nekdanjih spolnih partnerjev? S sedanjim partnerjem sem malo manj kot leto dni in na začetku zveze sem mu število zaupala, ker je sam spraševal po njemu. Glede na to, da sem relativno mlada (pod 30) je številka res grozna (20) in tudi sama se svoje preteklosti sramujem, a je žal ne morem izbrisati. Odkar sem mu številko zaupala, sem ves čas nekako "na trnih", kakšno predstavo ima o meni. Sam je že večkrat omenil (ko sva se o tem pogovarjala), da ga število moti. Po eni strani ga razumem, po drugi pa mi ni všeč, da zvezo peljeva naprej pod vprašanjem, ali bo dolgoročna zaradi mojih "madežev" iz preteklosti. V zvezah (imela sem dve daljši zvezi pred njim) sem bila vedno zvesta in nikoli nisem varala, žal pa sem vmes, ko sem bila samska, bila "nagnjena" k priložnostnim spolnim odnosom. Ne vem pa, kaj se plete po njegovi glavi, čeprav sva večkrat že govorila o tem in on je enkrat tudi omenil, da lahko pretekla dejanja veliko "povedo" o neki osebi in da je ob tem številu manj možnosti, da bo on meni "poseben". Ne vem, v čem je "štos" ...
'Samo sebe poskušam odvrniti od porednih mislih, vendar mi ne uspeva najbolje'
Pozdravljen Brane, redno berem tvojo rubriko in se vedno strinjam s tvojimi nasveti in mišljenji. Zato se zdaj obračam na tvoje mnenje o svoji težavi. Tega nikoli nisem odobravala ali verjela, da se lahko zgodi. Naj se najprej predstavim. Sem stara 35 let, poročena in imam dva otroka. Po svojem mnenju sem videti mladostno in zelo dobro. Z možem sem začela zvezo pri svojih 17 letih. Vedno sem mu bila zvesta. Do sedaj. No, tudi sedaj sem mu, če se ne šteje varanje v mislih. Ali se šteje kot izdaja? Namreč, všeč mi je drug fant/moški (3 leta mlajši od mene), noro me privlači in mislim, da tudi jaz njega. Kadar se srečava se začuti nora kemija in iskra med nama. Mislim, da tudi z njegove strani, ker ne odvrne pogleda stran od mene. Ve, da sem že zelo dolgo oddana, in vem, da ne bo naredil koraka naprej, tudi jaz ga ne bom. Vendar sem tako jezna nase, ker sem si dovolila, da mi je lahko nekdo drug všeč, ko pa imam rada svojega moža. Je super mož, me spoštuje, imava reden, dober in kvaliteten seks. Vedno maksimalno poskrbi, da sem zadovoljena. Vendar si vseeno tolikokrat, prevečkrat predstavljam seks s tem drugim moškim. Samo sebe poskušam odvrniti od porednih mislih, vendar mi ne uspeva najbolje. Ali je to posledica, da sem že tako dolgo v samo eni zvezi? Ali je možno, da ne ljubim več dovolj svojega moža? Tudi ti si dolgo poročen in ali se je kdaj zgodilo tebi ali komu, ki ga poznaš, da čeprav je bil srečen v zakonu, si je vseeno močno želel nekoga drugega? Imam slabo vest, ker se mi zdi, da sem na nek način izdala moža. Kaj mi svetuješ? Verjetno to, da vse skupaj poskušam potlačiti in nadaljujem življenje kot do zdaj. Vse to vem, ampak je še vedno tista nora želja, da bi bila z moškim, ki mi je všeč, vsaj enkrat, ampak nikoli ne bi pustila moža le zato, da bi z nekom nekaj poskusila. Ali sem sebična in dvolična? Tvoja zvesta bralka, ki je vedno že v mislih sestavila odgovore na vprašanja, ki so ti jih druge bralke postavljale, je prišla do točke, ko je zmedena in sama potrebuje nasvet. Hvala, Zmedena in zasanjana
Bralka iskreno: Nočem ga prevarati, ampak res mi prija osvajanje mlajšega
Imam čudovitega moža in otroke. Ampak me osvaja nekdo mlajši in mi daje pozornost. Sicer sva samo pri pisarjenju, med nama se ni zgodilo nič. Ampak tako mi prija ta pozornost. Že neštetokrat me je povabil, da se dobiva, pa se zmeraj izmuznem. Spodaj mi pravi ja, vest pa ne. Kako naj ga odmislim, saj ne želim prizadeti odličnega očeta in moža. Vem, da mi tudi ne bi šlo "skozi", da bi varala in ob tem bila okej. Tudi mene bi zlomilo. Nočem ga prevarati, ampak res res mi prija tole osvajanje mlajšega in ful čednega moškega.
Srečno poročena bralka: 'Leto dni je trajalo, da sva se znašla skupaj gola ...'
Pozdravljen! Tako hvaležna bom moškega odgovora, zato že v naprej, Brane, tisočkrat hvala! Sem 38-letna mamica treh otrok. Resnično srečno poročena in močno zgarana od projektov preteklih let. Začelo se je že nekaj časa nazaj ... V sebi sem začutila silno potrebo po potrjevanju nasprotnega spola. In jo tudi dobila. Kljub otrokom in tempu se nisem nikoooli zapustila in tega, da dobro zgledam, se prekleto dobro zavedam! Ampak ne toliko, da ne bi potrebovala igre in seveda potrjevanja z nasprotnim spolom. Hočem igro, ves čas, intenzivno! Leto nazaj sem tako "naletela" na "pravega frajerja". Na večerni zabavi sva treščila skupaj. Ni me izpustil. Jasno je hotel stik ohraniti. Tudi on je lep, to ve, in bogat. Nevaren, ker nikoli ne veš točno, kje si. Leto dni je trajalo, preden sva se znašla skupaj gola ... Do takrat samo igra preko sporočil, 2x bežno srečanje ... Se je približal in umaknil. Kot da samo preverja, "če sem še za" in se je malo umaknil. Prvo srečanje se je končno zgodilo v avtu. Bilo je strastno, vroče, od sebe sem dala vse ... On pa prestrašen, malo zmeden in 'ni se izkazal'. Nato zmeda, umik in ponovno srečanje. Z moje strani akcija in strast, z njegove strast ja in 'slaba akcija'. Potem pa en dolg čustven večer, ko me je končno v miru zadovoljeval in bil noro nežen in ljubeč. In od takrat pogosto dopisovanje, srčki in naklonjenost. In še vedno nimam pojma, kaj bi rad! Nisem prepričana, da si me res želi, po drugi strani se mi 'kao' smili, ker je prestrašen in spet sem jezna, ker se igra. Včeraj sva se dobila in spet je bil zmeden in je rekel, da se mogoče dobiva jutri. In danes pravi, da ima gužvo. Pika. Samo to. Kaj za vraga se plete v tej moški glavi??? Zelo rada se igram z moškimi, brez milosti. Uživam, ko jih zmedem, tako ali drugače. V tem primeru je on zmedel mene!?? Prosim, prosim, prosim za odgovor, pomoč.
Bralka iskreno: Zgodilo se je, da sva postala ljubimca, saj sva oba v zvezi
S partnerjem sem v zvezi že več kot 20 let, skupaj imava dva otroka. Noro sem bila zaljubljena vanj do približno leta nazaj, ko se je naključno začelo spogledovanje z večletnim prijateljem (od obeh), nakar sva se zbližala in zgodilo se je, da sva postala ljubimca, saj sva oba v zvezi. Jaz sem se zaljubila vanj in on čuti podobno do mene. Jaz sem mojega partnerja pripravljena zapustiti zanj, on se pa boji njegovega odziva, ko bo izvedel. Noče se kregati z njim, ker se poznata od otroštva in imamo skupne prijatelje. Njegova zveza je tudi pri koncu, ampak njega bolj skrbi moja. Vprašanje je, kako naj svojemu partnerju povem, da je konec (ta je še vedno vame noro zaljubljen po tolikih letih)? In kako naj midva z ljubimcem nadaljujeva najino zgodbo?
'Lepo je imeti nekoga 'pri nogi', a se zapleta, ker želi več seksa'
Dragi Brane, imam svojevrsten problem. Po več kot 10 letih me mož ne privlači več. Ne zaradi videza, ampak ker se mi preveč podreja. Moški, ki joka, ko ga z lahkoto prepričaš v kar koli, ampak res kar koli, ne verjamem, da je kateri ženski seksualno atraktiven. Hrepenim po pravem moškem, ki ne bo upogljiv, ubogljiv in prisesan name. Zabavno mi je, a me tudi vedno bolj odbija, da mi vse verjame. Seveda ljudje v okolici vidijo malo bolj realno sliko, vendar ga z lahkoto skregam s komer koli, tudi s sorodniki, z nadrejenimi ... Sicer je lepo imeti nekoga "pri nogi", vendar se zapleta, ker želi vedno več seksa. Meni se seks z njim upira. Lažem mu, da nimam poželenja, da imam težave ... Ampak deluje, da vsaj tu ne verjame. Prav tako z njim nikoli ne doživim orgazma, čeprav se res trudi. Vem, da je težava v meni, saj se mi seksualno upira. Seveda imam poželenje, ampak do drugega. Spoznala sem že več moških, ki me privlačijo, z drugim doživim vrhunec, tako da predvidevam, da je velik del vrhunca v glavi. Lani sem šla na morje s čudovitim moškim, to so bili najbolj divji, nori in nepozabni dnevi v življenju. Nikakor se ga nisem nasitila. Ne želim se še ločiti, ker vem, da tak, ki mi bo vedno kril hrbet, ki bo kot omamljen od mojih laži, najverjetneje ne obstaja. On bi zame prodal tudi ledvico. Hkrati pa ne želim zapraviti najlepših let ob moškem, ki me ne privlači. Seks z njim se mi upira, a ker vsake toliko moram, pač nekaj spijem ali kdaj kaj močnejšega (belo) in je nekako znosno. Vendar vem, da to ni rešitev. Torej kako zavlačevati čim dlje, kako moškega prepričati, da ne bo silil v spolne odnose? Verjame mi vse, le pri spolnosti ga nekako ne morem dokončno prepričati, da mi pač ni.
Obupana bralka: Mož se je zredil in me zato veliko manj privlači
Živijo. Imam problem. Stara sem 30 let, poročena, z možem imava dva otroka. Mož je ljubeč, zvest, delaven. Ko sva se spoznala, je bil športnik, imel je krasno telo, zelo me je privlačil. Skozi leta pa je opustil šport in sedaj se ne giblje nič, prehranjuje se slabo, in to se mu je zelo začelo kazati na telesu. Sama sem po dveh porodih, službi in ostalih hobijih še vedno čvrsta, telovadim, jem zdravo. Pač najdem čas, ker mi to veliko pomeni zase in zanj. Možu sem že večkrat namignila, da mi to ni všeč (neaktivnost in prehrana), vse, kar naredi, pa je to, da je užaljen in namesto da bi dvakrat tedensko potelovadil in jedel manj slabe hrane, je še slabše. Posledično me telesno veliko manj privlači, kot me je, in to se seveda opazi ... Njegova rešitev pa ni, da nekaj naredi, ampak tarna, da me ne privlači več. Ne vem, saj smo vendar ljudje tudi vizualna bitja, ali sem samo plehka in bi mi moralo to biti v redu in gledati samo srce? Kaj naj naredim, da mu dam motivacijo? Ali moram jaz spremeniti moja pričakovanja? Ne vem, če zmorem, da bi mi postalo to všeč in bi še naprej lahko ohranjala telesno privlačnost ... Kaj meniš?
Ko je odkrila moževo dopisovanje s sodelavko, je doživela šok
Pozdravljeni! Imam moža, s katerim sva že 19 let v vezi. Imava dva otroka. Do letošnjega morja za prvi maj je bilo vse v redu. Imava vzpone in padce; kot v vsakem zakonu. Na morju smo se imeli zelo lepo. Ko smo prišli z morja, je moj mož šel kolesarit, meni pa moja ženska intuicija ni dala miru in sem malo brskala po njegovem mobitelu. Vem, da to ni lepo. Med njegovimi izbrisanimi e-maili, sem našla dopisovanje s sodelavko, kako upata, da se jima bo uresničila želja, da bosta naslednje leto za prvi maj skupaj sedela na klopci na morju. Moj dragi ji je še napisal, da komaj čaka sredo in seveda službo. V tistem šoku nisem vedela, kje se me glava drži. Poklicala sem sosedo, da odpelje hčeri k moji mami, potem pa sem čakala njega in njegovo razlago. Ko je prišel, je takoj opazil, da otrok ni. Rekla sem mu, naj mi razloži, kaj je to dopisovanje. Dejal je, da je samo hec in da nič nima z njo. Seveda nisem verjela. Bil je miren in tudi malo ni bil živčen. Lepo mi je razlagal, da nič nima z njo. Tudi potem, ko sem dobila dva njegova e-maila z opravičilom in se tem, da je vesel, da sem ga dobila pri dopisovanju z njo, preden bi se še res kaj zgodilo, in da ona do njega nič ne čuti. Da vidi, kaj ima doma in da mu jaz in otroci veliko pomenimo, in da ne bi bilo vredno tega uničiti. Nekako mu verjamem, da ni imel z njo nič, samo vseeno je neko zaupanje izginilo iz mene. Bojim se, da ne bom sedaj naredila napake in zaradi mojega jezika, ker ga povsod vidim samo z njo, izgubila. Prosim za nasvet, kako naj to pozabim in kako naj grem naprej. HVALA
36-letna bralka: Moj 19-letni fant ne ve, da imam dva otroka
Hej, Brane! Potrebujem nasvet. Stara sem 36 let, imam dva otroka iz prejšnjega zakona, moj novi partner pa je star 19 let. Ampak on in otroka ne vedo drug za drugega. Prepričana sem, da bi bil moj fant šokiran, da imam dva 9-letna otroka, kajti pred njim se obnašam mladostno in skupaj žurava. Zanj sem mlado dekle in ne zaposlena stroga mamica. Ne vem, kako bi prenesel dejstvo, da imam otroke, do katerih sem stroga. Najprej sem bila z njim zaradi odličnega seksa, sedaj po 7 mesecih, pa sem začela čutiti močna čustva inželim si več kot seks. Želim si biti z njim ves čas, a njegova družina ne ve zame in moja zanj. Ne vem, kako bi to prenesli, sploh zaradi otrok. Ali ima taka zveza sploh prihodnost? Tudi sama ne bi pred tem podpirala zveze s tako starostno razliko, a sedaj čutim prava čustva in čeprav je samo študent, je zame pravi moški.Prosim svetuj mi. Lep pozdrav!
'Zelo lepo ravna z mano, je ljubeč, topel, zabaven, obožuje seks z mano, ampak ...'
Pozdravljen! Hvala za vaš moški pogled na medspolne odnose. Rada berem to vašo rubriko, večinoma se tudi strinjam z vašimi odgovori. Nekaj sem se pa tudi naučila od vas o moškem funkcioniranju v odnosih. Moja težava je taka: oba s partnerjem sva stara okoli 55. Skupaj sva nekaj več kot eno leto. Ne živiva skupaj, videvava se tedensko, preživiva 2 do 3 dni tedensko skupaj, včasih se pa ne vidiva 10 dni. Tako je zaradi njegovih obveznosti. Jaz sem stabilna in neobremenjena s prejšnjimi odnosi, podjetnica, mama odraslih otrok, živim sama. On je univerzitetni profesor, živi sam, otroci so že veliki in so pri materi. Je skromen človek, dober oče, dober moški, dober profesor in dober ljubimec. Po osnovni izobrazbi je iz vojaških voda, v njegovem življenju so red, red in disciplina. Najin seks je krasen od prvega do zadnjega dneva, oba uživava, oba dajeva, oba prejemava. Kaj je narobe? Vem toliko, kot menda moram vedeti (po njegovo). Ženo je zapustil že davno. Ni pomembna. Potem je pred menoj bil v zvezi pet let, njegova partnerica je odhajala k ljubimcu, pa se vračala k njemu, ko jo je ljubimec zapustil, pa se spet vračala in spet odhajala. Pravi, da se je to razmerje zaključilo pred tremi leti. Da je v zvezi zelo trpel, a da jo je prebolel. Da je poskušal že pred mano s kakimi ženskami, a ni šlo, da sem jaz prva, ki sem spet vzbudila njegova čustva. A da se boji, strahovito boji ... Pravi, da je zaradi izkušnje iz pretekle petletne zveze "emotivno defekten". Potrpežljiva sem z njim, strastna sem, zvesta in razumevajoča, ne vdiram v njegovo intimo. Zelo lepo ravna z mano, je ljubeč, topel, zabaven, obožuje seks z mano tako kot jaz z njim. Ima še dejavnosti zraven službe, večino prostih dni vseeno preživi z mano. A njegovo vedenje se spreminja, kot da ima dve vodilni osebnosti. Če zazna najmanjšo kritiko ali nestrinjanje, zledeni v sebi in postane nedostopen. Ne prenese občutka, da nekdo pritiska na njega. Čutim, da me odriva od sebe, ko se počuti zavržen, zavrnjen. Pustim ga pri miru, ne paničarim, ne jokam, ne grozim, ne izsiljujem ... Rečem mu, da jaz njega ne bom nikoli zapustila, dokler se drži pravil, potem, ko ga to počutje mine, me znova išče ... To se je že večkrat ponovilo, ta 'push-pull' situacija. Sam pravi, da je "svadljiv". Obmolkne in se umakne. Postavila sem pravila, zelo kratka: spoštovanje in zvestoba. Tukaj je meja, čez to se ne sme. Vidim, da se ta njegova emotivna eksplozivnost umirja. V tem letu, odkar sva skupaj, sva se navezala, vzpostavlja se zaupanje med nama. Imava se fino, zezava se, debatirava o politiki, o zgodovini, o dogodkih v svetu, se cartava in nenehno dotikava drug drugega. Moje osebne teme posluša z zanimanjem, takoj bi pomagal, o njegovih ne smem spraševati. Zavedam se, da imam opravka z emotivno motenim moškim, morda celo nekoliko osebnostno motenim ... Človek bi rekel, da je tisti nori profesor ... A ima v življenju pomembne funkcije, ki jih brez težav opravlja. Ni imel dosti dolgih zvez v življenju, to med nama on sam šteje že med dolgo zvezo. A po moje tudi kratkih ni imel, ni tip za eno noč, tako je sam rekel. Ne vem, kot pravim, o takih stvareh ne smem spraševati. Rada ga imam, potrpežljiva sem. Čutim in vidim, da me ima rad, dober je do mene in nikoli ni niti verbalno grob, razen enega izbruha čisto na začetku zveze, ko mi je napisal nekaj verbalno žaljivega. Prebrala sem vse, kar sem našla o relacijski travmi, hočem ga razumeti. Ne govorim o tem, čakam, ko/ali bo on spregovoril. Boli me to odmikanje, trikrat sem že mislila, da me je zapustil. Nima pravzaprav čustvenih stikov z nikomer, razen z bivšo družino. In z mano. Mi smo ves njegov bližnji svet. Vse druge relacije je zrušil, z mamo, bratom, z bivšo ljubico. Težko mi je, ko se oddalji, ko prekine komunikacijo, zato vam pravzaprav pišem. A ima taka zveza prihodnost? Se tak moški kdaj uspe osvoboditi travm iz preteklosti? Da se več ne bo bal zapuščanja? Bolečine? Da bodo te vedenjske amplitude vedno manjše? Seksi sem, imam še super postavo, enormno življenjsko energijo, topla sem in nežna, a tudi močna, in življenje me je naučilo potrpežljivosti in sprejemanja. Pravi, da mu je lepo z mano. Da je vse v redu z nama. Da sem ga spet pripeljala v ljubezen. Potem rečem en napačni stavek in vse zgrmi nekam v prepad ... On pa nedostopno oddaljen. Kaj pravite? Hvala za odgovor, bralka
Bralka iskreno: Kljub nepopisni bolečini sem vedela, kaj moram storiti. Samo zbežati
Brane, pozdravljen! Po ločitvi in po nekaj letih se je zgodila prva kava z njim, ki je prav tako ločen. Začela sva počasi, nevsiljivo, neobvezno in brez pritiskov. Verjetno me je ravno to pritegnilo. Vse, kar sem pogrešala, sem naenkrat imela. Zelo kmalu me je predstavil svojemu krogu prijateljev, staršem in družini. Oba imava polnoletne otroke, živiva ločeno, a se vsak dan vidiva. Kot oseba je zelo komunikativen in družaben, samozavesten, inteligenten, delaven. Do mene je pozoren, skrben, obziren, ljubeč in včasih tudi vzvišen. Če mu kaj ne odgovarja, presliši in ignorira. O čustvih se pogovarja stežka. O svoji preteklosti mi je povedal skozi naključen pogovor. Povedal, kar je želel. Nisem ga dosti spraševala, saj nisem tip pijavke. Vedela sem, da je imel po ločitvi malo daljšo vezo ter nekaj priložnostnih srečanj. Zakaj točno veza ni uspela, iz razgovora nisem razbrala. Sama sem se enostavno prepustila, želela sem novo poglavje zase in zanj – začela verjeti v naju, ne da bi se obremenjevala z najino preteklostjo. Verjeti dolgoročno. Nekega lepega dne pa ugotovim, da je še vedno v kontaktu z bivšo. Brala sem sporočila. Kljub nepopisni bolečini sem vedela, kaj moram storiti. Samo zbežati. Po temeljitem razgovoru je rekel, da nima z njo nič, da se le občasno slišita kot prijatelja. Da mu ne pomeni nič. Da me ima rad, da mi ona ne seže niti do kolen. Videl je, da me je zelo prizadel in obljubil prekinitev kakršnega koli kontakta z bivšo. Na srečo ali nesrečo pa jo od prej poznam tudi jaz. Naključje je hotelo, da sva se čez nekaj časa srečali. Nekaj vljudnostnih besed, potem pa je izrazila veselje, da sva zdaj midva skupaj. V meni pa alarm, saj sem iz njenih nadaljnjih besed razbrala, da sta še vedno v stiku. S solzami sem oddrvela k njemu, da dokončno razčistiva. Kot bi mi zabodel nož v srce. Spet izgovori, da ga je klicala ona, da je ne more kar izbrisati, da mu je bila v preteklosti v veliki meri v pomoč, da je le prijateljsko. Zame pa nesprejemljivo, kar sem mu jasno in glasno povedala. Da naj se odloči. Sedaj je drugič skesano obljubil, da je konec in sem znova popustila. Pa ne zaradi obljube, ampak so bila moja čustva do njega že pregloboka in zaupanje izrabljeno. Lahko sem se slepila in borila v sebi, kako naprej ter sprejela morda najslabše. Prepustila sem se toku dogajanj, poskušala vsak dan ne misliti o tem in mu poskušala verjeti. Začeti nekako znova pri sebi, za naju. In želela sem spet srečati njo, da bi dobila neko potrditev, a se do danes to ni zgodilo. Ko sva skupaj, pozabim na vse skrbi, ker mi je z njim enostavno lepo, že sama njegova prisotnost me boža. Vsak dan se vidiva in tisti del v meni ga še vedno kontrolira, preučuje. Ko je le možnost, mu pogledam v telefon. Ne vem, ali je tako spreten v brisanju podatkov ali se je res odločil, kot mi je zatrdil, in sicer da prekineta. Ne najdem ničesar, nemir v meni pa se ne umiri. Sicer sva kompatibilna v vsakdanjem življenju, v mišljenju, pogledih, interesih, pa tudi v intimnosti. Enostavno me izpopolnjuje. Ko sva ločena, pa v meni vse divja ... Občutki strahu pred prizadetostjo, bolečino in izgubo. Ne vem, kako naj se umirim, počutim se ujeto v tehtanju, kaj je prav in kaj ne. Težko zaspim in ponoči se zbujam, mojemu premlevanju ni konca. Ves čas ga vidim in si dopovedujem, da je moja predstava zgrešena, da manipulira z menoj, da me le izrablja ... Že samo, ko ga slišim, pa sem nemočna, pozabim na vse. Brane, ali sem začarana (beri nora) pri 54 letih? Prosim te za mnenje, tvoj vidik, nasvet ... kar koli. Hvala ti vnaprej. A.
Bralka priznava: Že dve leti imam ljubimca. To je moj bivši sodelavec
Brane, zdravo. Že dve leti imam ljubimca. To je moj bivši sodelavec. Mož o tem ne ve nič, dobiva a se enkrat na teden na skrivaj. Z njim mi je prav lepo, ker je pri svojih 55 letih zelo seksi. Naj ti zaupam, da sem stara 41 let, poročena 12 let in brez otrok. Kaj naj storim? Ne morem prenehati z njim.
'Že osem mesecev imam afero s poročenim moškim'
Pozdravljen, Brane! Že kar nekaj tvojih odgovorov sem prebrala na temo varanja, pa vendar se v nobeni zgodbi nisem prepoznala, zato sem se odločila, da ti pišem. Že osem mesecev imam afero s poročenim moškim, ki sem jo vmes večkrat prekinila, vendar se vsakič vrnila nazaj. Zdaj sem spet pred vprašanjem, ali vztrajati ali tokrat res dokončno zaključiti in pozabiti nanj. Vse skupaj se je pravzaprav začelo, ko je do mene pristopil po nasvet glede ločitve. Tudi sama sem že kar lep čas ločena in imam dobro življenje. Razlog, zakaj je želel ločitev, je bil ta, da je njega žena večkrat prevarala (imata tudi druge probleme, vendar je bila to pika na i). Pokazal mi je nekaj sporočil, ki jih je pošiljala svojim ljubimcem in prijateljicam, zato v ta del zgodbe nisem nikoli dvomila. Najino prijateljstvo je hitro preraslo v nekaj več in resnično sva oba začutila, da sva za skupaj. Moja vest pa mi večkrat ni dala miru in sem se umaknila, da bi onadva rešila zadeve med sabo, kar pa se ni zgodilo, saj ona kljub vsem dokazom vztrajno zanika svoje afere in se jezi na njega, ker je gledal v njen telefon. Sta bila tudi pri terapevtki, potem pa ona ni več želela iti, ker se je to njej zdelo "brez veze". Naj ponovno omenim, da tega ne vem samo na podlagi njegovih besed. Tudi spolnih odnosov med nama ni bilo do pred kratkim, da bi me imel zaradi seksa, močno dvomim, saj bi verjetno dobil kakšno drugo, ki je ne bi bilo treba čakati več kot pol leta, pa še to se je zgodilo le dvakrat. Zdaj pa jaz želim po eni strani vse skupaj zaključiti, vsaj dokler ne uredi z njo in dokler se ne loči. Njegovo finančno stanje trenutno ni najboljše, to je glavni razlog, ki ga drži nazaj. Glede na razmere na nepremičninskem trgu to lahko razumem, ne želim pa, da se kar preseli k meni. Ena izmed možnosti je, da si poišče stanovanje izven Ljubljane, česar pa zaradi otrok ne želi. Po drugi strani mi je težko, saj sem se vanj resnično zaljubila in on mi ta čustva vrača. On se zaveda, da bi to bila najbolj razumna poteza, vendar tudi on ni pripravljen zaključiti stvari in zdaj se vrtiva v krogu. Pa še to za konec: razumem, da je narobe, kar počneva. Razumem, da se večina moških zaradi nezvestobe ne loči (njene in njegove), razumem, da večina moških po ločitvi ne ostane z ljubico ali pa da kasneje to obžaluje. Tudi glede tega imam pomisleke in to sem z njim jasno skomunicirala. Pa vendar sva se našla in si ne predstavljava, da se ne bi poznala ...
'Odločila sva se, da imava otroka, a kot prijatelja. In zgodilo se je, zanosila sem.'
Dragi Brane, stara sem 30 let in sem mamica čudovitemu, pol leta staremu fantku. Vedno sem želela otroke, a sem nekako naletela na moške, ki niso želeli to še v teh letih. Zadala sem si (nekje pri 25 letih), da bom imela prvega otroka nekje okoli 30. leta, z nekom ali sama. Temu primerno sem tudi iskala zaposlitev, ki bi mi omogočala finančno stabilnost, kar sem tudi našla. Malo kasneje sem spoznala mojega sedaj nekdanjega fanta in skupaj sva bila štiri leta. Je pet let starejši od mene. Živela sva skupaj tri leta, ni bilo popolno (ne verjamem v popolnost), bilo je pa lepo in delovala sva dobro. Bila sva dobra prijatelja, super seks (sva oba zelo seksualna), skrb eden do drugega, spoštovanje, potovanja in možnost lepe prihodnosti. Nikoli nisem bila nek tip ženske, ki bi sanjarila o poroki, zame je to samo papir ... Živeti skupaj je zame kot, da bi bila poročena. Velikokrat sva govorila o prihodnosti, gradnji hiše in otrocih. Načrti za hišo so bili že v procesu (on ima zemljo) in finančno sva bila zmožna. Ko je prišlo do vprašanj (v zadnjem letu zveze), kdaj bova ustvarila družino, pa je imel izgovore: ko bo hiša, ko bom imel boljšo službo, ko bom prihranil kaj denarja ... Jaz pa nisem tip človeka, da dajem priložnosti v nedogled. Meni je bilo dovolj jasno, da ta 'ko bom' mogoče ne bo nikoli. Niti okvirno ni znal povedati, kdaj pa bi morda bil on pripravljen. Mislim, da nihče ni 100-odstotno pripravljen na otroka. V moji glavi se je prižgal rdeči alarm, ali jih sploh noče ali jih pa noče z menoj ... Se pač zgodi ... Nisem odvisna od moškega in od ideje, da moram z nekom biti. Ja, imela sem ga res rada, ampak moje želje in cilji pa so tudi nekaj vredni. Z njim sem se nato po štirih letih zveze razšla in mu tudi povedala resnico, zakaj in kako. Nisem mu zamerila in nisem bila nikoli jezna nanj. Sem mu pa povedala, kakšen je moj načrt. Ostala sva v kontaktu kot prijatelja in si občasno dopisovala. Dva meseca za tem mi je pisal, da v redu, da mi bo naredil otroka. Seveda sem rekla ne. Nisem želela, da naredi nekaj, česar si ne želi, samo da bi bila skupaj. Otrok vsekakor mora biti zaželen, drugače bi mi lahko čez nekaj let očital, da sem jaz kriva, da je v tej situaciji, ki je ni želel. Kasneje tisto leto sem spoznala fanta, s katerim sva se dobro ujela in je želel otroka. Bila sem iskrena, da ne čutim, da bi med nama bilo kaj trajnega, bila je bolj seksualna privlačnost. Odločila sva se, da imava otroka in ostaneva prijatelja ter sva povezana na tak način. Zgodilo se je in sem zanosila. Nikoli ne bi spremenila ničesar, ker je moj otrok moja največja ljubezen in me osrečuje vsak dan. Ko je nekdanji izvedel za moje novo razmerje, je tudi on začel novega. Bila sem vesela zanj in mu to tudi povedala. Privoščim mu res vse najlepše. Nato pa me je videl nosečo par mesecev in prenehal govoriti z mano. Jaz sem rodila in mislim, da mi je čestital nekje po treh mesecih, čeprav je vedel že prvi dan, saj sem še vedno v kontaktu z njegovo družino, ker smo bili zelo povezani. Pred enim tednom pa mi je pisal (ve, da sem samska ) in začel namigovati, da bi se dobila in seveda, da pogreša najin seks. Da pa seveda ne ve, kako bi to šlo, ker je seveda še vedno s to punco (sedaj nekje leto in dva meseca). Nato je izjavil, da je njegova punca noseča in bo rodila čez dva meseca. Da pa stvari niso bile načrtovane. Ne vem, kako verjeti, da ne. Mislim, da moški pri 35 letih zna nadzorovati situacijo. Rekel je, da ni vedel, kako mi povedati in ali ga sovražim, da bo imel otroka z njo in ne z mano. Seveda nisem. Imam ga še vedno rada, ampak ljubezen ni dovolj. Nama že ni bilo namenjeno ustvariti družine skupaj. Moje vprašanje pa je, zakaj? Zakaj želi varati svojo sedem mesecev nosečo punco in zakaj z menoj, ki sem ga pustila? Zakaj več ni zvestih moških, sploh v takšnih situacijah?
Obupana bralka: Predolgo sva vztrajala skupaj nesrečna "zaradi otrok".
Brane, lepo pozdravljen. Lepo bi te prosila za tvoje mnenje, ki ga zelo cenim. Nikoli si ne bi mislila, da se mi bo to zgodilo, a se mi očitno je. Deset let sva bila s partnerjem skupaj, zgradila sva hišo, imava dva krasna otroka. Najin odnos je bil zadnja leta brez spolnosti in globokih pogovorov, oddaljila sva se, ker sva si preveč različna. Predolgo sva vztrajala skupaj nesrečna "zaradi otrok". Ko sva sezidala novo hišo, sem si mislila: "Ok, to je to, pač bom živela nesrečna in kot v celibatu do smrti (živela sem samo za otroke že itak vsa ta leta), otroci pa bodo imeli vsaj dom, hišo kot dediščino." Potem pa se je zgodil on. Inteligenten, privlačen, mlajši moški in mi "nekaj v srcu" prebudil ... Vse se je zbudilo v meni, zacvetela sem. Nekajkrat sva se dobila, to so bili najlepši trenutki v mojem življenju, dokler me ni "posekal" do samega dna. Ko sem mu izrazila, da želim več kot seks (ki je bil precej brezčuten/mehanski, brez nežnosti in gledanja v oči itd.) in da ga ljubim, me je hladnokrvno zapustil in se ni dal več prepričati v nasprotno. Popolnoma mi je uničil samozavest, sem v najlepših letih (40), modra, privlačna, uspešna, situirana, zabavna, zanimiva, inteligentna, visoko izobražena umetnica, a mu nisem bila dovolj. Je pa tudi sam po propadli dolgoletni vezi, za katere propad se močno krivi. Skratka, sedaj sem se z otroki preselila v podnajemniško stanovanje, zapustila bivšega, hišo prepustila njemu (ker je na njihovi zemlji), mali otrok pa ima žalostne in agresivne izpade, da hoče domov, v hišo k atiju. Meni se lomi srce, sama tudi prebolevam zavrnitev ljubimca, ki ga še vedno ljubim in pogrešam. Pomislila sem tudi, da razumem, zakaj kdo stori samomor, čeprav ga jaz ne bi zaradi otrok. Moj bivši partner je izvedel za "ljubimca" in me sovraži, že takoj si je prek Facebooka našel ljubice, s katerimi se sestaja, in sedaj je še bolj sovražen do mene. Do otrok je dober (zaenkrat), a z njim se ne da več normalno pogovarjati (glede skrbništva, nove hiše ...). Na smrt me je strah, kako bo, tla so se mi čisto zamajala. Kot da bi se name zgrnili temni oblaki. Vse, kar sem si želela za vse vpletene, je, da bi bili vsi srečni, a so stvari zelo kompleksne. Zdaj sem se obdala s prijatelji, psihoterapevti, mediatorji, naredila bom vse, da se "postavimo na noge". Prosim za kakšen tvoj pogled in pripombo, resnično me zanima tvoj moški pogled. Kaj bi mi svetoval? Hvala ti vnaprej za tvoj čas in odgovor, zelo cenim. Florence
'Brane, pomagaj. Mož skoraj noče več seksati z mano.'
Brane, pomagaj. Mož skoraj noče več seksati z mano. Enkrat pomladi, dvakrat poleti in to je vse. Imava 3 otroke. Bližava se 40. letu. Običajen izgovor: sem utrujen. V zvezi sva 15 let. Telesno se nisem zredila, še vedno sem fit in aktivna. Le prsi imam manjše in moj trebuh ni več povsem ploščat, takšen kot pred porodi. Se razume, saj nisem več dvajsetletnica. Kako ga naj ponovno vzburim? Poskušala sem že marsikaj zapeljivega, od brazilske depilacije do erotičnih plesov, a ostaja hladen. Sicer vem, da na skrivaj gleda porniče. Na mojo pobudo, da pogledava kakšnega skupaj, pa reče, da je to neprimerno, in mi naredi slabo vest. Dvojna merila torej. S kakšno tehniko ga naj zapeljem? Je namreč zelo zadržan. In, Brane, ali je to običajno, da moški po toliko letih izgubi zanimanje za ženo? Razmišljam tudi, da bi si šla kirurško popravit prsi in gubice na obrazu. Mislite, da bi to kaj pomagalo? Ne sprejemam, da bom pri teh letih kar brez intimnosti, in sem ga že postavila pred dejstvo, da si bom kmalu omislila ljubimca. Ker ga ni to nič ganilo, se počutim še bolj ponižano.
Njen ljubimec misli, da je ločena, v resnici pa je že 10 let 'srečno' poročena
Ne vem, kako bi ti opisala stvar, Brane. Imam 35 let in sem mlada mamica. Srečno poročena sem že več kot deset let. Imela sem resno razmerje s svojim zdaj že bivšim sodelavcem, ko se je lani poleti k njemu preselil prijatelj, pa sem se mu odmaknila in se posvetila družini. Bila sva prijatelja in zelo ga pogrešam. Včasih je bil do mene nežen, ljubeč, imela sva tudi odličen seks, vse to pa sem skrivala pred svojim možem. Ker se nisva videla že leto in pol, ga zelo pogrešam. V njegovem stanovanju imam tudi svoje osebne stvari, še vedno imam ključ. Ne najdem poguma, da bi šla k njemu po stvari, še vedno upam, da bova seksala, ko se bova videla. Veliko dela, oglasi se bolj tako tako ... Sama sem zbolela za covidom in bila tudi skoraj več kot pol leta v bolnišnici, saj sem preživela raka na dojki. Prijatelj misli, da sem ločena, ker mu nisem nikoli povedala resnice, da ga ne bi prizadela. Kaj naj storim? Svetuj, Brane. Hvala!
Obupana bralka: Z možem že nekaj let ne spiva skupaj
Pozdravljen, pišem ti, ker mi boš verjetno znal pomagati. Sem ženska poznih srednjih let, sicer srečno poročena, z možem živiva skupaj že 15 let, otrok nimava, čeprav sem si jih res želela. Razlog pa tiči drugje. Z možem namreč ne spiva skupaj. Že kar nekaj let. Ali sva se oddaljila ali mu nisem več privlačna, ne vem. Možu je sicer telesna bližina, spolnost, bila nekoč zelo pomembna in dvomim, da bi ga kar minilo. Preden sva se poročila, je imel kar pošteno število žensk, zato sem začela sumiti, da ima ljubico. Nočem ga niti zasledovati niti mu brskati po telefonu, kar sploh ni možno zaradi varoval, ki jih ima nastavljene. Sicer mu telefon kaj dosti ne zvoni in kar ujamem in uspem izvedeti, kdo ga kliče. Da se razumeva; imava uspešen zakon, ustvarila sva dom, tudi vsakdanje obveznosti in nasploh težave uspešno premagujeva. Čeprav ga včasih ni doma, mi vsakič pove, kje je (pri bratu, starših), in niti ne dvomim, da bi bil kje drugje. No ja, morda malo. Tudi dopust preživljava skupaj, a čeprav takrat spiva v isti postelji, se me niti ne dotakne. Poleg enotedenskih mankov in včasih za vikend ter več dni med tednom, ko je službeno odsoten, se mož precej zadržuje doma, postori za delo, hodi na sprehod z najino psičko in tudi ob vikendih ter prostem času se druživa skupaj s prijatelji. Ampak vendarle me malce daje dvom ... Bi lahko imel drugo žensko? Sva res skupaj samo zaradi vsega ustvarjenega in navezanosti? Si zato deliva vse, le postelje ne?
Obupana bralka: 'Po spletu me iščejo samo moški, ki si želijo seks za eno noč.'
Pozdravljeni, upam, da mi boste lahko pomagali. V osnovni šoli sem bila zaljubljena v sošolca in on je bil zaljubljen vame. Videla sem ga vsak dan v šoli, med odmori in po šoli na šolskem kombiju. Po koncu osnovne šole pa ga nisem več videla. Ko je odšel v srednjo šolo, sem mislila, da mi bo vsaj povedal, kaj bo z najino zaljubljenostjo, da se bova videvala vsak vikend ali da se bo vsaj poslovil od mene, ampak ni bilo nič. Odšel je brez vsake besede. Ne vem, kaj naj si mislim o tem. Druga težava pa je, da me po spletu iščejo sami taki moški, ki si želijo samo seks za eno noč, jaz pa si želim samo resno zvezo, poroko in otroke. Ne vem, ali je kaj narobe z mano, da si ne želim seksa, ali vse moške zanima samo seks in ne družina. Lep pozdrav!
'Ko se je začelo družinsko življenje, je šlo vse navzdol ...'
Pozdravljen, Brane! Redno se zatečem na Vaš portal in vidim, kako pomagate, zato sem se odločila, da Vam pišem tudi sama – v upanju na odgovor ali pa samo na olajšanje, da se lahko nekomu zaupam. Stara sem 28 let, s parterjem pa sva skupaj sedem let in imava petletno hčerko, drugi otrok pa je na poti. Ne vem, kako naj se počutim.Zadnje leto sem zelo žalostna, brezvoljna in se mi zdi, da me pokonci drži samo še hči. Na začetku veze je vse štimalo, imela sva se rada, se zabavala in uživala. V glavnem, bila sva mlad, srečen in zaljubljen par. Potem pa se je začelo družinsko življenje, rutina in vse skupaj je šlo navzdol. Kljub temu, da mu povem kaj potrebujem. Nisem tiho in si ne mislim naj si sam potuhta kaj me muči, ampak mu vse povem. Kako bi želela da mi pomaga po hiši ali z otrokom. Dela cele dneve, tudi vikende si rad zapolni z delom. Ves prosti čas, ki ga ima, ga raje preživi s prijatelji kakor s svojo družino. Seksala nisva že huh ... Ne spomnim se, ker ga tudi redno ''boli glava''. Kadar ne delam za vikende, hčerko peljem na kak izlet in je večkrat nato užaljen, ker sva šli sami (kljub temu, da ga povabim). Ni lepo, da to rečem, ampak žal mi je, da sem še 1x noseča. Čeprav je na začetku obljubljal, da se bo spremenil, sploh prioritete, kar mu ves čas ponavljam. Ampak zadnje tedne mi dokazuje ravno nasprotno. Ne spremlja me na preglede, ko ga prosim, da mi zvečer pomaga s hčerko, mu je muka. Se mi zdi, da bi mi bilo bolje, če bi bila sama. Tako bi vsaj vedela, da sem za vse sama in ne bi imela pričakovanj do njega. Predlagala sem nama tudi zakonsko svetovanje, ampak on pravi, da ni nič narobe z njim, da če želim, lahko grem sama. Upam, da mi vaš odgovor in mi pomagaš najti neko luč, ki jo tako obupano iščem. Hvala
Obupana bralka: 'Pol leta že nisva imela spolnih odnosov'
Brane, pomagaj. Dve leti sem v zvezi s sicer čudovitim fantom, oba sva v drugi polovici 20ih, težavo v najini zvezi pa predstavlja količina intimnih odnosov. Prvih nekaj mesecev zveze je bilo vse redno in odlično, potem pa je začel zavračati moje pobude za seks. Iskreno sem ga vprašala, kaj je narobe, in dobila neko mešanico odgovorov v stilu: "Utrujen sem – ne počutim se dobro – bova drugič ...". In od takrat je intimnih odnosov vedno manj, na zadnje sva jih imela pred pol leta. Zmedena sem. Od takrat sem že nekajkrat speljala temo na ta pogovor in priznal mi je, da ga zelo obremenjuje stres v službi (vem, da ga res) in da se ne počuti dobro v svoji koži (od kar sva začela z zvezo, je pridobil nekaj kg, ampak mu vedno poudarjam, da mene to absolutno NE moti). Prepričana sem, da me ne vara, saj občasno na skrivaj preverim njegov telefon. Na to nisem ravno ponosna, ampak resnično me teži, če za pomanjkanjem intimnih odnosov leži še kakšen drug razlog, vendar nič ne kaže na to. Prav tako izključujem možnost, da mu v resnici na sploh niso všeč ženske, o tem sem se diskretno pozanimala pri njegovih dolgoletnih prijateljih. Na vseh ostalih področjih se čudovito ujameva, je pozoren, nežen, dober človek. Nočem mu povzročati še več pritiska, ampak, če ostane tako kot je, trpim jaz. Kaj naj storim?
Obupana bralka: Zakaj privlačim moške, ki hočejo samo seks?
Pozdravljen, Brane! Upam, da mi boš lahko svetoval pri moji težavi. Stara sem 30 let in zdaj že kar nekaj časa samska. Zelo si želim spoznati moškega, s katerim bi se ustalila in si sčasoma ustvarila družino. Ne gre za to, da bi me skrbelo, kdaj ga bom spoznala, ne grabi me še panika. Bolj me skrbi, če zame sploh obstaja tak moški. Pri meni je po navadi tako, da moške zanimam samo za seks. V glavnem je tako: Nekoga spoznam, se začneva pogovarjati. Včasih se že zelo hitro pokaže, da hoče samo seks, tako da takega kar odslovim. Včasih pa se s kom res ujamem, se nekaj časa spoznavava in takrat pomislim, no, mogoče se pa še najde kakšen moški, ki ga zanima še kaj drugega kot seks. Takšen po navadi doseže, da mu malo bolj zaupam, potem se pa prav tako izkaže, da hoče samo seks. In ko ga zavrnem, seveda izgine kot kafra, nobenega glasu več od njega. Če sem s kakšnim od njih že spala, sploh če sem se z njim počutila nekako povezana in mi je bil všeč, pa je prav tako izginil. Včasih pa sploh ne gre za seks, spoznam pač nekoga, se občasno dobiva za kakšno pijačo ali sprehod. Potem tak moški začne kazati zanimanje zame, se pogovarjava, da bi kam šla skupaj, na primer na morje. Potem pa kar na lepem izgine, brez da bi mi kaj povedal, zakaj. Skratka, hočem reči, da razumem, obstajajo moški, ki to počnejo. Ampak mene skrbi, zakaj jih jaz privlačim kot magnet, zakaj spoznavam tako rekoč same take? Nikoli nisem bila zatežena, pritiskala na moške, ker tudi sama ne maram hiteti v razmerje, raje se nekaj časa spoznavam. Ampak ravno, ko pri nekom pomislim, no, ta je pa bolj trden karakter, tega si pa želim še bolje spoznati, ravno, ko se mi zazdi, da bi pa lahko razvila nek odnos, pa četudi prijateljski, nič hudega, skratka, takrat izgine. Res ne vem, kaj delam narobe. Imam eno prijateljico, ki je pogosto slabe volje, večkrat tudi nadira partnerja, pa ji ni bilo nikoli težko kakšnega dobiti. Res bom hvaležna za pogled z moške perspektive.
Bralka iskreno: 'Z najino kemijo bi se rjuhe vžgale in od tega me razganja'
Brane, pomagaj! Pred sedmimi leti sem spoznala tipa, ki mi je zmešal glavo. Najini pogledi so se na XY javni lokaciji od daleč večkrat ujeli, nato pa je pristopil do mene in me prosil za številko. Že to mi je bilo vau, ker danes se to pač ne dogaja več ... Nato se več mesecev ni oglasil, jaz pa nisem imela njegove številke in sem bila malo razočarana. V tem času sem bila malo z drugim. Nato se je oglasil in seveda sem pristala na pijačo. Namignil je, da prej ni bil primeren čas, sklepam, da je bil v zvezi. Noro mi je bil všeč in med nama je bila prisotna tista električna energija, ki ti zamegli um, a me je razočaral, ko mi je med vročim poljubljanjem nakazal, da me še isti večer želi odpeljati k sebi domov. Všeč mi je bil, želela sem ga bolje spoznati, ne le skočiti z njim med rjuhe. Kmalu se mi je oglasil, kako fino se je imel, jaz pa mu nisem odgovorila, saj sem bila pri tipu, s katerim sem se vmes zapletla. Res nisem upala odgovoriti, bog ne daj, da bi kaj videl, sem se ga kar malo bala. Nato je sledilo še razočarano sporočilo, da ne odgovorim in so šle stvari po gobe. Nisva izbrisala številk in čez kakšno leto se je spet oglasil, jaz pa sem bila takrat že več mesecev v razmerju z drugim. Nisem si mogla pomagati in kljub temu sva znova šla na pijačo. Med nama je bila res taka kemija, od katere si zadet in hočeš še. Poljubljala sva se in takoj bi šla z njim do konca, a tega fantu vseeno nisem mogla narediti. Čez nekaj mesecev sem bila končno sama in nameravala sem nekaj časa tudi ostati, ker sem v redu moške prevečkrat prizadela. In takrat bi se lahko zdivjala z njim za vse nazaj in naprej, pa je, bog ve kaj, njega takrat morilo (ni želel povedati) in spet ni bilo nič. Nato sem spoznala bodočega moža, ki je oh in sploh. Boljšega partnerja za življenje si ne morem zamisliti. Pa sem tistega tipa še naključno srečala (živela sva v istem kraju) in mi je po letu in pol "na hladnem" spet pisal, kako sem ga znova zmešala, že samo, da me je na hitro videl ... Pa sem mu odgovorila, da sem vesela, da mu nisem dala, ker je očitno želel le to ... Brane, tukaj potrebujem tvojo pomoč! Kako naj ga pozabim?! Vem, da je privlačnost popolnoma iracionalna in čisto na telesni/energetski ravni ... A misel na to, kako bi bilo z njim med rjuhami, mi ne da miru. Z najino kemijo bi se rjuhe vžgale in od tega me razganja. Partnerja nikoli ne bi prevarala, ljubim ga, a vseeno me grize ta neizživeta fantazija. Kako naj ga pozabim?
66-letna bralka: Še 2 leti nazaj sva imela fantastičen seks, zdaj pa ...
Imam jih 66, moj mož je malce starejši. Do pred dvema letoma sva imela fantastičen seks, kar pa se je nenadoma spremenilo. Sem dvojček, polna energije, radovedna, radoživa kljub letom in precej odprta za vsak pogovor. Partner je vodnar, zadržan, poln idej, ki so že zdavnaj realizirane in precej konzervativen, žal. Tega v 46-letih zakona prej nisem videla, niti doživela. Osebno bi me bilo polno povsod, kjer je gužva, kjer se nekaj dogaja, najraje pa na zabavi, kjer se pleše. Partner je zapečkar in ga nič od tega ne zanima. Sva pa, tudi pozneje s hčerkami, ogromno preplesala in se zabavala. Zaradi tega imata obe znanje plesa in lepe spomine na mladost. Moj problem: osvajata me 10 let mlajši in poročen moški in skoraj 20 let starejši vdovec. Mladi ima doma, za moje pojme, čudovito ženo, vendar pravi, da si me želi odkar me je pred 40 leti spoznal, čeprav jaz njega nisem. Mi je pa po karakterju in odprtosti zelo všeč. Očitno bi bil zanj to skok čez plot kot neke vrste hobi, pri starejšem pa so čustva do mene izredno močna in si me želi. Osebno še nisem nikoli razmišljala o skoku čez plot, ker mi je bilo doma fantastično in dovolj, zdaj, ko tega ni, pa sem vedno bolj v dilemi. Bi, ne bi, koga bi? Dragi Brane, prosim za nasvet in prisrčen pozdrav. Vedno si mi bil všečna faca, ostani tak še naprej.
Obupana bralka: Ne izgine mi slika izpred oči, kako je on z njo ...
Prosim za nasvet. Stara sem 40+, z možem v vezi že več kot 20 let. Imava dva odrasla otroka. Vse do jeseni sem mislila, da se imava zelo rada, da je samo moj in da me ima resnično rad. Nato sem odkrila sms ljubice, kako mu piše ... Seveda mi je naložil, da nima nič z njo, da ona je pač taka, da piše več moškim. Seveda sem mu verjela oziroma vsaj želela sem si, da nima nič z njo in da je res samo moj. Do mene je postal še bolj pozoren, me ves čas objemal in poljubljal, seksa je bilo na pretek, celo več, kot prej celo leto. Prvega januarja sem spet našla sms in potem sem postala še bolj pozorna in preko sledenja odkrila, da me vara. Spet sva se skregala, ampak seveda on ne prizna in trdi, da z njo nima nič, da ljubi samo mene ... Dnevi minevajo, mene to grize in žre, ne izgine mi slika izpred oči, kako je on z njo. Ali naj mu verjamem, da ni nič, ali ne? Najbolj grozno je to, da ga imam še vedno zelo rada in da ga nočem izgubiti, ampak zaupanja ni več. Kaj mi je storiti? Hvala za nasvet.
'Moža sem stregla od glave do pet, poskušala biti najboljša kuharica, prijateljica in ljubimka.'
Brane, živijo! Že dolgo berem zgodbe, ki jih komentiraš, odgovarjaš na vprašanja ... Tudi jaz se sprašujem mnogo stvari in ne vem, kje bi dobila odgovor. Mogoče mi pa ti lahko pomagaš. Preko 25 let sem bila poročena, v zakonu so se rodili trije otroci. Poročila sva se mlada, brez premoženja, vendar veliko volje. Tako smo iz nič ustvarili veliko, si ustvarili ugled in finančno stabilnost. Več ciljev, ko smo dosegli, bolj sva se z možem odtujevala. Na koncu mi je bilo jasno, da čakam samo še mlajšega otroka, da dopolni 20 let, to mi je bila meja, da se ne uniči otrok, ko razpade družina. Od nekdaj sem se trudila biti najboljša mama in žena. Moža sem stregla od glave do pet, poskušala biti najboljša kuharica, prijateljica in ljubimka. Postala sem uspešna in imela sem nešteto ponudb, vendar sem ostala na trdnih tleh, realna in predana družini. V sebi sem vedela, da to ni to, vendar si nisem upala prevzeti odgovornosti za razpad imperija, ki smo ga zgradili (tako v družinskem smislu kot v materialnem). Zato sem se trudila dalje ... Da si lažje predstavljaš: mož je vsakič dobil postreženo kosilo/večerjo ob prihodu domov, vsak dan je dobil pripravljeno kombinacijo oblek, preden je šel zdoma, vsa oblačila, parfume, kozmetiko sem mu kupovala sama, mu plačala dopust (on je samo izbral enega iz predlogov, ki sem mu jih prijazno ponudila). Bila sem pozorna. Ga crkljala. In tako vsa leta. Za dom in otroke sem skrbela sama. Pri tem sem mu pomagala pri moških delih, ker je on vsa leta delal po službi. Seveda, tukaj se zaplete. Vsi smo mislili, da dela, pomagali so mu starši, spoštovali smo ga vsi, ga kovali v zvezde, kako je priden. Dokler ga nisem našla na enem od portalov. Slučajno sem videla na njegovem telefonu sporočilo, poklicala ... Bila je znanka s portala. Potem se je začel klobčič razpletati. Čez pol leta sva se ločila, brez pompa, razdelila premoženje. Vse ok. Mene pa razžira, zakaj. Kje sem zgrešila? Pomagala sem, bila predana. Trudila sem se biti najboljša v postelji, za štedilnikom, trudila sem se veliko zaslužiti. Še na moje vprašanje ob ločitvi, če so bile boljše kot jaz, je rekel ne. Seveda se ločiti ni hotel, jasno. Meni ob ločitvi ni bilo hudo, mi je samo odleglo. Spoznala sem pohodnika, ki je ujel moj korak. Srečna sva skupaj, prelepo nama je. Vse gre dalje, vse je skoraj prelepo, da bi bilo res. Samo ena stvar mi manjka – odgovor na vprašanje, zakaj? Imeli smo popolno družino, nič nam ni manjkalo, premoženje, ugled, še psa? V čem je stvar? Z belega kruha se je norčeval. Zakaj? Res mi ni jasno. Zdaj vem, da ima več partnerk z juga, čeprav je vedno očitno preziral vse, kar je bilo nižje od Kolpe. Spi v kletni sobi svojih staršev brez oken, ker je nepremičnina, ki jo je izbral ob ločitvi, preveč oddaljena od delovnega mesta. Resno ne razumem ... Mi lahko pomagaš razumeti? Če je bežal od mene, potem ni prenesel niti otrok? Meni so bili otroci vedno super družba, saj veš, vsaka leta prinesejo nekaj novega. Menda naj bi starši uživali v družbi otrok? Dragi Brane, nič mi ni jasno. Če je tebi kaj bolj, prosim za pojasnilo. Hvala!
Skupaj sta dobrih 5 let, a nista seksala že 4 leta
Dragi, Brane, s partnerjem sva skupaj dobrih 5 let. Izredno rada preživljava čas skupaj, praviva si, da sva asocialna, saj nama ni do družbe drugih ljudi. Večji del dneva sva skupaj, obenem si znava dati prostor, tako da si nikoli nisva v napoto, ko pa grem k družini na drug konec Slovenije za en dan, sva vsakih nekaj ur na video klicu. Praktično en brez drugega ne moreva, preko dneva si izkazujeva naklonjenost z objemi in poljubi, a prave intime oziroma seksa, nisva imela že 4 leta. Na začetku sem mislila, da mu pač ni več do tega, oziroma sem čakala, da bo sam znova nakazal pobudo, a se so danes to še vedno ni zgodilo. Te teme pogovora nikakor ne znam začeti, oziroma mi je po vsem tem času izjemno nelagodno začetku tak pogovor. Ne vem, kaj naj naredim, saj pri svojih 40ih še vedno dobro izgledam - sodeč po naklonjenosti drugih, ki pa je nikoli nisem izkoristila – imam pa tudi svoje potrebe, ki sem se jih silom prilike naučila tešiti sama, a želim si moškega prijema in telesne bližine. Vsak predlog bo dobrodošel.
Obupana bralka: 'Kako naj jim dopovem, da podpirajo zlaganega človeka, ki uživa v mojih solzah in strahu?'
Zdravo Brane! Imam samo en veliki problem in to je bivši mož. Ločena sem malo manj kot dvajset let, občutek pa imam kot, da sem se pred kratkim, saj ima totalno kontrolo nad mojim življenjem. Tudi svojo bivšo ljubico je nadzoroval in ga je prav zaradi tega zapustila. Odkar je šel z njo narazen, je postal obseden z mano in zgodba se spet ponavlja, le v hujši obliki. Hoče vedeti za vsak moj korak, kam grem in s kom se družim. Moja družina mi je zaradi njegovih laži obrnila hrbet, čeprav sem jih večkrat prosila, da naj prekinejo vse stike z njim, ker je pokvarjen, zahrbten in mojster v manipuliranju. Zraven tega se ga tudi bojim .... Ko so njemu odprli vrata mojega doma, so jih s tem zaprli meni. Vem, da finančno pomaga bratu in moji sestri, in si na ta način kupuje njuno podporo, jaz pa vedno bolj trpim. Kako naj jim dopovem, da podpirajo zlaganega človeka, ki uživa v mojih solzah, v mojem strahu in žalosti? Postajajo mi vedno večji tujci, čeprav se po naših žilah pretaka ista kri ... Naj jih izključimo iz mojega življenja? Prosim, svetujte mi! Lep pozdrav.
29-letna bralka: Že 4 leta imam afero s partnerjevim bratom
Pozdravljeni! Stara sem 29 let. S partnerjem sva skupaj 8 let in imava sina. V zgodnjih odraslih letih sem bila 'žleht'. Predajala sem se spolnim užitkom z različnimi moškimi, ne toliko iz potrebe po spolnosti, ampak bolj iz potrebe po občutku zaželenosti (materinske in očetovske ljubezni nisem bila deležna (alkohol v družini), v šoli so me zasmehovali, ker sem bila debela, morda so to izgovori, ampak drugače ne znam pojasniti). Zaščita je bila vedno prisotna. Potem sem spoznala njega, partnerja. Včasih me je vprašal po bivših in sem mu večinoma povedala delno resnico. Ne ravno laž, nekatere stvari in ljudi sem zamolčala. Njega je življenje (beri: bivša) naredilo zelo ljubosumnega. Po desetih letih skupnega življenja ga je prevarala z njegovim sodelavcem. No, in te posledice trpim tudi jaz. Zdaj pa najtežji del ... Zaradi teh izpadov njegovega ljubosumja sem se začela veliko pogovarjati z njegovim bratom. Na začetku sem iskala samo nasvet in tolažbo. Marsikdo bi lahko pomislil, zakaj ravno njegov brat? Zakaj ne kakšna prijateljica? Odgovor je preprost. Ker sem jih izgubila, ko sem postala resna s partnerjem. Ker nisem smela več z njimi na kavo, ker mi ni zaupal. Preden sem začela to službo, še v trgovino nisem smela sama. Če sem si že drznila iti, je bil potem ves teden cirkus in očitki, s kom sem bila, kje sem bila ... Torej začela sem se družiti z njegovim bratom. Moj je delal, brat je bil zaradi bolezni doma. Skupaj sva delala praktično vse. Vse, kar je treba na kmetiji. Sčasoma sem začela do njega gojiti čustva, strašno neprimerna v teh okoliščinah. Ljubim ga. Bilo me je strah, da bi to opazil. Strah, da bi moj to opazil, ali tašča ali celo bratova žena. Nekega dne sva bila sama. Bila sem vesela, da sva. Da ga bom imela samo zase ... Čeprav ga ne morem imeti ... In tistega dne ne bom pozabila nikoli v življenju. Videla sem misli, ki so divjale po njegovi glavi, in čustva, ki so divjala po njegovem srcu. Ampak je klonil pod težo srca in mi priznal, da me ima rad. Ljubi bratovo punco. Brane, bila sem v sedmih nebesih. Naj omenim, da je z ženo 20 let. Veliko se prepirata, on se je podal v alkohol ... Razen kadar ve, da bova skupaj, je trezen. Jaz sem še vedno s partnerjem, on s svojo ženo. Najino razmerje traja že četrto leto ... Kaj naj storim? Pustim oba, vzamem sina in izginem? Ali naj vztrajam pri ničemer?
Našla je sporočila in odkrila, da je imel njen mož pred 8 leti afero
Brane, pozdravljen! Nujno potrebujem nasvet glede vzpostavitve novega odnosa ... Pred kratkim sem izvedela, da me je partner varal s sodelavko, to je bilo pred 8 leti. To sem odkrila, ko sem naključno prebrala nekaj njunih sporočil, ki so bila vse prej kot samo pogovor med sodelavcama. Ko sem ga soočila s tem, mi je priznal, da sta imela afero, ampak pred 8 leti in da jo je končal on, saj se je odločil zame. Dve leti po tem sva dobila prvega otroka. V času afere sva res imela težave, v resnici sem jih imela jaz, saj sem bila takrat tako na dnu, da sem poskusila takrat tudi s samomorom in ne samo enkrat ... Seveda sem se spravila s pomočjo zdravil in prijatelja k sebi. Sem mu pa to, da ga takrat ni bilo ob meni, zelo zamerila, ampak sem nekako šla čez to. No sedaj sem izvedela, kaj je dejansko takrat počel in sem se ponovno zlomila. Najin odnos je sicer bil po tej krizi malo boljši, ampak vseeno ne to kar sem si želela. Vseeno pa sem ga imela rada in vztrajala in upala da bo nekoč boljše. Afera je bila čustvena in seksualna tako, da me to še bolj boli ... Ne vem, kako naj na to pozabim oz. mu oprostim, ker se ves čas primerjam z njo ... Seks je sicer postal vrhunski, ampak v resnici mislim, da zato, ker mu želim samo pokazati, kaj bi lahko imel, ampak ne bo ... Prosim za nasvet, kako naprej!
'Bila sem v šoku, ker mi je mož priznal, da ima že 5 let afero'
Pozdravljen, Brane. Dvomim, da se je še kakšni ženski zgodilo to, kar se je pred časom zgodilo meni. Bila sem v šoku sem, ker mi je mož priznal, da ima že pet let afero z drugo žensko. Odkrila sem jo, ker je doma pozabil svoj pametni telefon, jaz pa seveda pobrskala po njem. Mislim celo, da ga je pustil namerno. Da bi samo odkrila to veliko prevaro. Najbolj me je prizadelo, da je ta ženska, s katero je imel petletno afero, njegova bivša žena, ki ga je zapustila pred skoraj desetimi leti, ko naj bi ugotovila, da je lezbijka. Zapustila je tudi njuni takrat še majhni hčerki, za kateri sem odkar sva se poročila bolj skrbela jaz kot on ali njuna mati. Medtem ko je ona živela z žensko, v katero naj bi se zaljubila. Mož trdi, da je prekinil afero, da jo obžaluje, in da se ne bo zgodilo nikoli več, ne z njo ne s kakšno drugo žensko. Jaz pa sem hudo prizadeta, zmedena, nezaupljiva. To traja že skoraj pol leta. Naj mu verjamem, naj mu odpustim. Kaj naj naredim? Naj se pri dobrih štiridesetih odločim za novo poglavje v svojem življenju brez njega? Najlepša hvala za odgovor..
Slovenka neznancu poslala intimne fotografije, zdaj pa ...
Dragi Brane, v razmerju sem 30 let, moja leta pa hitijo proti 50. letom. Z vzponi in padci v vseh teh letih, a moram reči, da je najin odnos dokaj dober. Težava pa je v tem, da dela 130 km stran od doma, kar pomeni, da zjutraj gre, zvečer pride. Otroci so že veliki, meni pa manjka družba, pogovori, nežnosti ... Skratka, ubija me ta samota. Saj veš, vikend ne more nadoknaditi vsega. Posledično sem pred več kot 10 leti začela uporabljati spletno klepetalnico, kjer sem z nekom ustvarila nekakšen virtualen odnos. Vse sva se lahko pogovarjala, si pošiljala tudi intimne fotografije. Tega sem se počasi naveličala in prekinila stike. Zdaj po več letih pa me izsiljuje s temi fotografijami. Moram povedati še to, da se fizično med nama ni nič zgodilo, on pa je očitno sanjal drugače in si vse skupaj predstavljal po svoje. In zdaj sem v dilemi .... Naj možu to povem. Priznam, sram me je o tem govoriti z njim. Ali naj molčim in čakam kaj bo? Bojim se njegove reakcije. Saj vem, kar si si skuhala, to tudi pojej ...
Bralka potožila: Bila sta prijatelja za seks, potem pa je ugotovila ...
Brane pozdravljen! Vedno znova uživam ob prebiranju Vaših odgovorov, ki so resnični, življenjski in brez olepševanja. Zato sem se odločila, da se k Vam obrnem po nasvet, da mi malo pomagate pri razjasnjevanju te moške narave. Sem 28 let stara punca, samostojna, s končanim študijem. Imam svoje hobije, v katerih neznansko uživam, nasploh imam rada življenje. Ampak imam problem: dve leti nazaj sem spoznala nekega fanta, s katerim sva se v pogovoru odlično ujela, zanimale so naju podobne stvari, drug od drugega sva se učila novih stvari ... Takrat sva soglasno sklenila, da postaneva prijatelja za seks. Kljub temu, da sva samo redno seksala, sva se veliko pogovarjala in si stala ob strani ... Seks je bil vrhunski. Znal je sprejeti moje želje in jih v postelji tudi izpolniti. Pred kratkim pa sem ugotovila, da me ta odnos ne osrečuje. Ker se že bližam tridesetim, sem ugotovila, da si želim nečesa globljega. To sem povedala tudi temu fantu, pa mi je potem večkrat rekel ''Mogoče pa bova skupaj" in pa "Všeč si mi". Čez čas se stvari niso nikamor premaknile, zato sem želela odnos zaključiti. Seznanila sem ga s svojim razmišljanjem in željami, pa mi je rekel, da že od samega začetka veva, da med nama ne bo drugega kot seks. Okej, to sem normalno sprejela, brez kakršnega koli dramatiziranja ... Nisem se pretirano navezala nanj, tako da mi ni bilo težko zaključiti tega odnosa. Začela sem živeti znova, se pogovarjati z drugimi fanti. Nekega dne pa se je spet oglasil on in me začel zmerjati, govoriti, da sem otročja, neodgovorna ... Na te provokacije se nisem odzvala, čez par dni pa mi je spet pisal, kot da sva najboljša prijatelja. Pisal mi je o stvareh, ki so se mu zgodile in potem spet izginil. Res me zanima, kaj se s temi fanti?! Ne želijo biti v zvezi s tabo, hkrati pa te ne želijo izpustiti. Res bi bila hvaležna za tvoj odgovor in moško razmišljanje, saj mislim, da bo meni in še marsikateri punci v prihodnosti prišel odgovor zelo prav, saj mislim, da je čedalje več takih fantov, ki "bi, pa ne bi"...
'Spoznala najlepšega moškega na svetu, ob katerem sem kar omedlela.'
Živijo, Brane! Imam en velik ljubezenski problem. Nekaj dni nazaj sem spoznala najlepšega moškega na svetu, ob katerem sem kar omedlela. Prevzela me je rdečica in vsakič ko sem pogledala v njegovo smer, sem bila vsa očarana. Bili smo na bazenu, ko je on prišel izza drugega dela zdravilišča, oblečen v najlepše zelene kopalke, belo majico (*z napisom REDAR) in kot običajno je nosil "papuče". Ves dan smo ga še opazovali in ta najina skupna energija je kar prekipevala, ko sem se mu približala. Večkrat sva si izmenjala poglede in zdelo se mi je, da je nekajkrat celo pomežiknil. Od kar smo odšli, še vedno mislim nanj in ponoči sanjam o njem, saj nisem imela možnosti, da bi ga vprašala za telefonsko oz. da bi izvedela, kako mu je ime. Živi na čisto drugem koncu kot jaz in me zanima, kaj naj naredim in kako naj pridem do njega, saj si res želim, da bi ga lahko povabila na kavo, čeprav ne vem, kako naj vse to izvedem? Zelo si ga želim spoznati in ga nočem izgubiti, saj čutim, da je pravi, ampak čutim, da se vedno bolj oddaljuje oz. da ga izgubljam, kar mi povzroča hude srčne bolečine. Hvala za pomoč in odgovor, res cenim vašo pomoč.
'Začela sem spoznavati 'sugar dadyje', ki imajo nekaj pod palcem'
Brane, pozdravljen! Sem dekle v dvaindvajsetih letih, glede na mojo generacijo so to prelomna leta: ali se ustaliti ali iti po svoje. Rada bi iztisnila čim več od življenja, vse in zdaj. Mogoče mi za zdaj še nekoliko uspeva, vendar se zavedam, da to dolgoročno ni izvedljivo. Namreč: imam partnerja, s katerim sva nekaj let prijateljevala, on pa je vedno hotel "nekaj več". Znašla sem se na razpotju, če ga želim obdržati v življenju, bova skupaj, ali pa prekineva stike, saj bi bilo njemu tako lažje. Sčasoma sem se prepričevala, da ga imam tudi jaz rada v tem smislu, saj je izreden človek, super se ujameva, ima vizije ... Skoraj si ne bi mogla želeti boljšega, res pa je, da v postelji z njim nimam nekega poželenja. Prevelik penis, slaba predigra, 5 minut in je konec. Po drugi strani sem začela spoznavati moške, v smislu "sugar daddy". Ne govorim o stereotipnih 50-letnikih, vendar do 40 let, ki imajo nekaj pod palcem. Nimam "daddy issues" in ne bi delala nekaj, kar bi me stalo dostojanstva. To si jemljem kot dodatni zaslužek oziroma nekaj, kar mi pripomore pri vsakodnevnem življenju ter praktičnih stvareh. Ne razumite me narobe, sem zelo samostojna, imam svojo službo, avto itd. Ta način življenja mi precej ustreza in rada bi tudi kdaj potovala na ta račun. Nočem, da na neki točki življenja obžalujem stvari, ki bi jih lahko v mladosti izkoristila. Spet pa je tukaj moj fant, ki bi rad vse počel z mano, mi nudil vse, njega pa preprosto ne morem izkoriščati, ker ga imam rada, ljubim ga pa preprosto ne. Ni tiste iskrice, pa sem poskušala, ampak na silo ne gre. Vem, da če bi ga ljubila, bi mi bilo žal, če bi ga prevarala oziroma niti pomislila ne bi na to. Zelo mi ga je žal, nočem ga prizadeti, ne vem pa, kaj naj mu rečem. Meni bo hudo, ker mi veliko pomeni, njega bo pa potolkla resnica. Zaradi mene bo dobil odpor do ljubezni in drugih žensk. Na kakršen koli način sem ga hotela pustiti, ni šlo, zmeraj je našel razlago/razumevanje. Ne vem, kakšen odgovor naj pričakujem, ampak se ti vseeno zahvaljujem!
50-letna Slovenka: to je razlog, zakaj pri moških ne ostane do jutra
Pozdravljen! Moj problem je dokaj neobičajen. Sem v zgodnjih 50 letih in po nekaj daljših razmerjih živim sama. Malo pozno, pa vendar sem končno res začela uživati v spolnosti, v srečanjih brez obveznosti ... Vseeno si želim spoznati nekoga, ki bi bil ob meni na stara leta. Vedno, ko pride do tega, da bi lahko pri nekom ostala do jutra, me zgrabi velik strah. Dostikrat se namreč zgodi, da dokaj glasno smrčim. Pojma nimam, kako moški reagirajo na to, vsekakor bi bilo meni osebno neznansko neprijetno v taki situaciji. Predstavljam pa si tudi, da bi to marsikoga že na začetku odgnalo. V bistvu sploh ne vem, kakšno vprašanje bi ti zastavila ... Verjetno bi rada le eno pametno moško mnenje. Lep pozdrav!
Bralka iskreno: 'Stara sem 26 let in še nisem imela spolnega odnosa.'
Pozdravljen, Brane. Stara sem 26 let in še vedno nisem imela spolnega odnosa. Imela sem fanta, bil je spoštljiv, prijazen, nežen ... Vse, kar si vsaka ženska za prvi spolni odnos želi. Šla sva narazen, ker mislim, da ga nisem smela več zadrževati pri tem. Sramujem se svojega telesa. Zdaj, ko sem že nekaj let sama, pa se bojim iti v novo vezo, saj mi je zelo sramotno povedati novemu partnerju, da pri teh letih še nisem imela spolnega odnosa. Ne vem, kaj naj naredim. Sama si želim spolnega odnosa, vendar me je strah odziva novega partnerja. Prosim, pomagaj mi s kakšnim nasvetom, kako do boljše samozavesti.
Obupana bralka: 'Med seksom ima težave z erekcijo, kaj naj narediva?'
Zdravo, Brane! Nate se obračam, ker sem obupana. Stara sem 28 let, moj partner pa je dve leti starejši. Uradno sva kot par skupaj pol leta. Zelo se imava rada, vse je super, razen ene stvari – seksa. Naj že na začetku povem, da sva tudi sodelavca, v službi sva se tudi spoznala. Že na začetku sva se dobro razumela, si pomagala, klepetala med pavzo. Po nekaj mesecih mi je priznal, da je noro zaljubljen vame, a da si ne dela utvar, da bi lahko med nama kar koli bilo. Sprva sem ga na lep način "odslovila", saj takrat res ni bil moj tip moškega, a sem mu po nekaj tednih vseeno dala priložnost in ugotovila, da mi je všeč. Nekako sva začela, tudi spolnost je bila na začetku kar v redu, čeprav je je bilo za moj okus premalo. Sama sem zelo seksualna oseba, obožujem seks in oralo, v seksu res uživam in mi je pomemben. In moram omeniti, da sem tudi videti precej dobro. No, težave pa so se začele malo kasneje ... Dandanes je situacija takšna. Ko sva oblečena in se poljubljava, mu penis zelo stoji (večkrat tudi da pobudo). Prav tako med predigro (ima več predizlivov). Prav tako, ko ga oralno zadovoljujem ... Ko pa seksava, mu vmes "pade dol". Oba sva zelo razočarana. Sicer pravi, da ga zelo privlačim, ampak vse to počasi načenja mojo samozavest. Poleg tega ne gleda veliko pornografije in omenil je, da ima včasih težave, tudi ko se želi samozadovoljevati. Naj omenim še, da kar veliko kadi in ima mogoče nekaj kilogramov preveč. Aja, pa še to, jaz sem veliko bolj izkušena glede seksa. Mene nič ne moti, zelo ga ljubim, vedno me zadovolji, tudi drugače kot s penetracijo. Je pa res, da je njegova mama zelo bolna, hudo mu je, a tako je bilo tudi takrat, ko sva se spoznala, pa ni bilo težav z erekcijo.
Obupana bralka: 'Če bi doživela orgazem, bi verjetno vedela, kajne?'
Pozdravljen! Pišem, ker sem že na robu obupa ... Stara sem 22 let. S fantom sva skupaj že štiri leta in ga imam najraje na svetu, on pa mene. Imava popolno zvezo oz. bi bila popolna, če jaz ne bi imela težav s seksom in doseganjem orgazma. Naj najprej povem, da uživam v vsem, kar je povezano s seksom, fant me v postelji obožuje, seksu nikoli ne rečem ne, rada eksperimentiram, sem odprta. Zanj sem idealna punca, kar se tega tiče. Če le ne bi imela sama težave. Nikakor ne morem doseči orgazma in mislim, da ga še nikoli nisem. Ne klitoralnega ne vaginalnega. Mogoče sem bila kdaj zelo blizu klitoralnemu, ampak če bi doživela orgazem, bi verjetno vedela, kajne? Fant se z mano ukvarja na vse načine, če želim, imava neskončno dolge predigre, toliko se ukvarja z mano, da mi je že kar nerodno. Med predigro uživam, zelo. Ena od stvari, ki me zelo čudi, je na primer ta: ko mi jo liže, sem ves čas na robu orgazma, resnično uživam in si mislim, to je to. Potem pa kar naenkrat draženje postane preveč intenzivno in mi ne paše več. Čisto vsakič ista pesem. Si predstavljaš, kako sem žalostna, da niti klitoralnega orgazma (ki naj bi ga bila sposobna skoraj vsaka ženska) ne morem doživeti? Tudi če se sama božam in masturbiram je isto. Najprej nor užitek, ki potem razvodeni ali pa me začne vse skupaj preveč dražiti. Seveda je jasno, da o vaginalnem orgazmu lahko samo sanjam. Res si želim tega, ker si mislim, da bi v tako lepem odnosu spolnost morala biti nekaj, kar ga le krasi, ne pa otežuje. Težava je tudi, da ima fant velik in debel penis in me velikokrat boli, ko prodira vame. Če imam srečo, me boli le na začetku, ponavadi pa tudi vmes. Bolečina ni močna, me pa vseeno moti. Boli me tudi, če mi ga ne da globoko. Oh, in naj ob tem dodam, da z vlažnostjo nimam težav. Vedno sem tako mokra, kot bi doživela 5 orgazmov. Vsakega nasveta bom zelo zelo vesela. Za začetek bi bil zame dosežek že to, da bi doživela klitoralni orgazem. Hvala za odgovor, Ženska
Bralka iskreno: 'Tako zelo si ga želim, v karanteni sem si ga še bolj, njemu pa ni do tega.'
Živijo! S fantom sva skupaj dobra 4 leta in medtem, ko sva na začetku sva normalno seksala, pa sedaj ne vem, kaj mu je, ker noče seksati. Vedno, ko mu povem, da si ga želim, me odvrne. Če sem ga v zadnjem mesecu prosila 4x, me samo enkrat ni odvrnil. Tako zelo si ga želim, v karanteni sem si ga še bolj želela, vendar njemu sploh ni bilo do tega. Raje mu sploh ne omenim, da si želim, saj vem, da me bo zavrnil in bom žalostna. Pa čeprav ob njem pogledam kakšen film, kjer so seks scene, ga sploh ne gane misel na to, da bi. Če že seksava, pa samo par minut, dokler mu ne pride in potem reče, da bo druga runda in na koncu o tej ni duha ne sluha. Naj omenim, da sploh noče iti dol, niti poskusiti položaja 69. Ne vem, kje tiči problem. Anikaaa
'Že nekaj let sem ljubica poročenemu moškemu'
Brane, pozdravljen, k tebi sem se obrnila po nasvet, saj sem zgodbe, podobne moji, že zasledila. Sem ljubica poročenemu moškemu. Že nekaj let. Enkrat sem ga že zapustila. Ker sem spoznala moškega, ki je z menoj želel imeti pravo razmerje. A se je izkazal za vse prej kot zglednega. Tako, da sem se ga stežka otresla. Poročeni se je takrat zame začel boriti kot še nikoli poprej. Obljubil je, da se bo ločil, ker me ljubi, a da rabi nekaj časa. Rok si je postavil sam. Sama ultimatov ne maram, zato jih nisem postavljala. A vidim, da bi jih morala. Rok, ki ga je postavil, je pretekel. V tem času ni storil nič kaj dosti. Vrnila sva se na staro pot, še vedno sem le ljubica in še vedno je poročen. Korona je bila voda na njegov mlin, saj se v času zaprtja nisva videla in je vse skupaj uporabil kot razlog, da lahko z ločitvijo zavlačuje. Kar me je precej potrlo. Začela sem pritiskati nanj, a nič kaj ne kaže, da bi kaj storil. Le prazne besede in obljube. Večkrat dobim pod nos, da sem ga prevarala in je še vedno ranjen ter rabi čas. Kakšno rano s svojim ravnanjem povzroča meni in kako neiskren je do žene, ki jo dolga leta vara, sploh ne pomisli. No, verjetno živi z njo čisto normalno življenje. Meni pa meče pesek v oči, kako trpi v zakonu. Misliš, da ima smisel vztrajati, čakati? Naj poskusim z ultimati? Ker zlepa nič ne dosežem. Kaj meniš, kaj naj storim? Hvala za nasvet.
Slovenka iskreno: 'Seksala nisem že 8 let in tega me je sram.'
Dragi Brane, nič nimam proti seksu in moškim, in kolikor se spomnim, hehe (bolj žalostno se smejem), sem, ko sem zadnjič imela spolni odnos, zelo uživala. Spomin nanj bledi, saj se je to zgodilo, verjel ali ne, pred dolgimi osmimi leti. Imela sem 31 let. Zdaj se bližam štiridesetemu letu. In me je strah, da ne bom nikoli več imela spolnega partnerja. Nisem ne lepa ne grda ženska. Ne suha ne debela. Ne ritasta ne joškasta. Ne kratkonoga ne dolgonoga. Nič nikjer na meni ne izstopa. Moški me ne vidijo. Ne pogledajo. Gledajo skozi mene. Noben me ne nagovori, se mi nikjer ne približa kot moški. Kot me ne bi bilo. V mlajših letih se je tu in tam zgodilo, a interes ni bil zame, ampak za seks. Do 31. leta sem imela samo dve krajši razmerji, ki sta se končali po nekaj mesecih z mojim strtim srcem. Oba fanta sta me zelo grdo zapustila. Skoraj vsakič, ko sem potem spala z moškim, je bilo prvič, zadnjič in nikoli več. Ni jih bilo veliko, ker sem večino zavrnila, saj mi je bilo jasno, da bo tako. Zdaj noben ne pokaže nobenega zanimanja niti za seks z menoj. Sprašujem se, ali bi sploh še znala seksati. A bolj kot to me skrbi, da se ne bom nikoli omožila in imela družine, čeprav sem si oboje od nekdaj želela. Mi lahko pomagaš, svetuješ. Ker sem samopomoči v svojem spolnem življenju sita, kljub temu, da si redno uspešno in hitro pomagam sama. V naprej najlepša hvala, tvoja redna bralka AB, ki pred drugimi skriva, da živi brez seksa, ker jo je tega sram in je prepričana, da bi jo imeli za nenormalno.
Pismo bralke: prepričana je bila, da je on tisti pravi, nato pa odkrila šokantno resnico!
V uredništvo smo prejeli pismo bralke, ločenke in mame dveh deklic, ki je zadnje mesece preživela v prepričanju, da je spoznala poštenega in zaupanja vrednega moškega, s katerim je načrtovala skupno življenje. Vse dokler zaradi določenih znakov ni začela raziskovati in ugotovila, da ji je ves ta čas lagal in jo zavajal. To je njena zgodba ...
27-letna bralka: Bila sem v oblakih. On pa me je le izrabil za svoje potrebe ...
Spoštovani, na vas se obračam, saj se v svojem življenju ne znajdem več. Stara sem 27 let, že od nekdaj z nizko samozavestjo in nizko samopodobo, hkrati pa visoko introvertnostjo. Težko najdem prijatelje, na osebe, ki jih spustim blizu sebe pa se kar hitro navežem. Imela sem veliko simpatij, ki pa so ostale skrite v meni, saj težko odprem svoja čustva. Na študentskem delu pred leti ( imel sem 20/21 let) sem spoznala fanta, ki mi je bil res všeč. A sem se bala razkriti čustva. Redko sva spregovorila kakšno besedo, bili so kratki pogovori. Dokler nisem nekega dne prosila za nasvet ... Začel mi je pisati preko ene od aplikacij za klepet in dal vedeti, da me želi za 'sexting'. Kar seveda, jaz, brez kakršne koli pripadnosti nekomu, sama in osamljena, sem v to tudi pristala, čeprav sem se počutila osramočeno, da to delam. A vseeno. Moja naivnost me je vodila v to, da pa mogoce pa me bo zaradi tega vzljubil. Naj povem, da sem vedno sem bila nekoliko močnejša. Svojega telesa sem se in se še vedno sramujem. Pri mojih 170 cm so se kile kar nabirale, ko sem spoznala njega, sem bila na dobrih 80 kg. Pa je ta 'sexting' kar trajal. Ko se je on seveda želel pogovarjati. Ko sem pisala jaz, je ponavadi ignoriral, saj sem jaz želela le navaden klepet, on pa 'sexting'. Po kakšnem letu pa je očitno spoznal punco in meni ni več ne odpisal, ne pisal. In mene, naivnico, je seveda to bolelo. Nisem ga mogla preboleti kar dolgo časa, pa sploh nisva bila skupaj! Spustila nisem blizu nikogar. Nikoli nisem bila žurerka, prijateljic tudi nimam ... No, imam dve iz osnovne šole, ampak tudi njima se težko odprem. Obe imata fanta, manj časa za nekoga, ki si misli, da bi pač bila le tretje kolo. Dva fanta sta se zanimala zame, ampak mi nobeden od njiju ni bil všeč, zato sem ju preprosto ignorirala in odgnala. Nista me pritegnila. Ko sem zaključila s tem fantom, sem bila stara 22/23. Si misliš, tako stara pa se brez izkušnje v ljubezni? Ja, tudi jaz tako mislim. Pa sem nekako zvozila sama. Sama na sprehodih v naravi, razni izletki s starši, ročno ustvarjanje doma ... A to me ni zadovoljilo in me še vedno ne. Tako sem po tem, ko je nehal pisati, tekom študija v Ljubljani začela s stradanjem ... V Ljubljani zame hrana ni obstajala, mogoče kakšen korenček in jabolko ... Redko sendvič ... Pa so kile šle malo dol, a uspelo mi je to le en semester, saj so doma začeli opažati moje spremembe. Imam zelo zaščitniške starše, sem edinka. Pa sem tudi s stradanjem nekako nehala in začela z zdravo telovadbo. Potem pa sem našla novo študentsko delo in preko šefice pred dvema letoma spoznala fanta, v katerega pa sem se res zaljubila. On je ravno končal razmerje, tako da je moja zaljubljenost ostala v meni. Ostala sem tiho in nadaljevala s svojim življenjem. Nakar pa mi le šefica reče, da bi fant rad mojo številko. Bila sem vzvhičena ... Seveda sem rekla ja. Trajalo je kar nekaj časa, da se je opogumil in poklical. Na začetku je bilo vse prijateljsko, tako sem tudi pričakovala da bo, saj mi je na kakšnem 3 zmenku le povedal, da nič ne čuti. V sebi sem se zlomila prvikrat. Pa sem si rekla, ok, bova pa samo prijatelja, tako kot sedaj. Nakar le pride moj rojstni dan, ko so se stvari začele komplicirati. Dal mi je moj prvi poljub. Dal mi je upanje. Dal mi je tisti občutek. A v njem ni bilo zaljubljenosti. Želel je le seks. Ko sva bila skupaj, mi je dal občutek, ko da mu nekaj pomenim. Dotiki, iskrivost, poljubi. Komunikacija je le morda malo pešala, ampak bila sem v oblakih. On pa me je le izrabil za svoje potrebe. Ko mi je povedal preko sms-a, da s srcem ni pri meni in da se želi še o tem v živo pogovoriti, sem se zlomila drugič. Pred njim nisem pokazala, kako me je prizadel. Bila pa sem v takem stanju, da bi pristala tudi na to, da sem njegova prijateljica za seks. In tudi sem. Ampak ni dolgo trajalo, ko se je on odločil, da to ne vodi nikamor. Zlomila sem se tretjič, tokrat pred njim. Verjetno je spoznal drugo, a nima moči mi povedati, saj je videl mojo reakcijo, ko sem se zlomila. Bila sem otopela. Postala sem zagrenjena, tečna do staršev, ki sta bila edina ob meni ... Pa sem s časom sedaj to le premagala. Boli še vedno, pa čeprav je več kot pol leta od tega! Pa sploh nisva bila v pravem razmerju! Po štirih mesecih sem ga za moj rojstni dan zopet videla .... Katastrofa .... Naslednji dan je vse prišlo za mano. Cel dan sem prejokala. On pa mi je v sms-u v zahvalo za klepet in pijačo napisal, da me je bilo lepo videti veselo. V sebi sem se parala, trgala pred njim, ko ga nisem mogla poljubiti in objeti. A očitno sem čustva skrila dovolj dobro. Ni videl, kaj se je z mano dogajalo naslednji dan. Verjetno bi bilo boljše, da ga nikoli več ne vidim, ampak kaj, ko vem, da bi rekla ja, če bi me povabil na pijačo. Česa me je tako strah? Ne vem, še sama ne znam odgovoriti. Kako bom zmogla sama, ko bom stara? Kako bom zmogla, ko ne bom imela službe? Trenutno imam službo za določen čas, ki pa se bo kmalu iztekla. Kako bo potem, niti nočem razmišljati. Bojim se tega, da ne bom zmožna poskrbeti sama zase, bom breme staršema. Kaj pa, ko njiju več ne bo? Edinih dveh oseb, ki me prenašata? Želim si pripadnosti nekomu. Da me nekdo objame in mi reče, da me ima rad. Nežnosti. Pa se mi to vse skupaj odmika. Pride dan, ko si rečem, da pač mi ni usojeno. Ampak, zakaj ravno meni ni usojeno? Sem res tako slaba oseba? Še vedno se ne poberem, ves stres mi je prinesel kar nekaj zdravstvenih težav. Še vedno želim shujšati, trenutno s svojo težo 55 kg nisem zadovoljna. Razmišljala sem že tudi o bruhanju, rezanju .... Slednjo sem tudi žal naredila. En rez za vsak mesec odkar sem se zlomila drugič. Sem slaba oseba? Tako slaba oseba, da me noben noče? Zvenim obupano, kajne? Želim si ven iz tega začaranega kroga, pa ne znam. Ne znam navezovati stikov, pridobiti novega prijatelja, kaj šele spoznati koga. Počutim se tako nemočno in ne vem, kako dolgo se bom še zmogla boriti.
SOS: Kaj narediti, ko se koža lušči?
"Pred dvema tednoma me je opeklo sonce, nekaj dni nazaj pa se mi je koža začela lupiti. Po rokah, nogah, hrbtu ... Čez nekaj dni me čaka poroka, za katero sem že kupila obleko, ki je kratka. Ne vem kaj naj naredim, ker res ni videti lepo," je potožila bralka, ki zagotovo ni edina, ki ima to težavo. Kaj narediti, ko se koža lušči in bi rade pospešile sam proces, si preberite v nadaljevanju ...
Ker ni kazal želje po seksu, je odprla njegov telefon in odkrila nekaj, kar jo je popolnoma šokiralo
Pozdravljen, Brane! S partnerjem živiva skupaj 8 let. Oba sva stara 39 let. Pred dvema letoma sem zanosila in imava fantka. Problem je pa naslednji. Absolutno mi ni jasno, kako sem lahko sploh zanosila, saj zadnja tri leta skorajda nimava spolnih odnosov. Prej pa sva bila precej aktivna. On trdi, da ni nič narobe, da je v stresu, težave v službi ipd. Imela sva zelo velik prepir leto nazaj, bila sem se pripravljena ločiti, saj tega nikakor ne razumem, počutim se krivo in čisto nezaželeno. Prepričana sem, da sem tudi sama kriva, ker sem se zredila. Trudim se shujšati, vendar me to dotolče, in spet jem, ker se tako počutim bolje. Bila sva celo 13 mesecev brez spolnih odnosov. Takrat je rekel, da je bolan, da ima težave s prostato in črevesjem, da me ni hotel obremenjevati. Tako da sem se počutila grozno, ker mu težim. Nakar je bil pri zdravniku in je vse brez problema. Nekako se je potem potrudil, da sva celo seksala 1x na mesec. Kar pa je meni še bolj zoprno, ker imam občutek, da je primoran in ga zdaj tudi odbijem, če se približa (kar je zelo redko). Tudi pri higieni je grozno. Dobesedno ga moram napoditi v kopalnico, da se stušira. Če bi bilo po njegovo, bi se tuširal prav tako 1x mesec. Drugi oziroma tretji problem pa je ta, da ko je doma, ves čas visi na telefonu. Tudi ponoči, res non-stop. To me neznosno jezi. Pravi, da gleda neke smešne posnetke, pa razne Discoveryje itd. Sinoči pa sem odkrila nekaj, kar me je čisto šokiralo. Sicer normalno se mi zdi, da se pogledajo tu pa tam pornografski filmi, vendar to je 'too much'. Ko je zaspal, sem pregledala zgodovino na telefonu, in ugotovila, da gleda pornografijo čisto VSAK DAN (zadnjih 6 mesecev, kar sem zasledila zgodovino). In to večkrat na dan. Tudi do 5-6-krat dnevno. Nikakor mi to ni jasno. Sem totalno zmedena. Sploh ne vem, kako naj ukrepam. Ni mi do tega, da bi razdirala zvezo, vendar ne želim takega življenja.
'Že dva tedna živim v šoku. Moj mož je gej!'
Pozdravljen, Brane. Že dva tedna živim v šoku. Življenje se mi je dobesedno obrnilo na glavo. Moža, s katerim sva poročena dobrih šest let, sem zalotila, ko se je samozadovoljeval, medtem ko je na svojem prenosniku gledal gejevsko pornografijo. Tako je bil zagledan v ekran, da me ni slišal in videl, dokler nisem zgrožena kriknila in zbežala iz dnevne sobe. Jaz imam 32 let, on 37. Otrok še nimava, ker me je vsakič, ko sem začela pogovor o tem, prepričal, da še ni čas in da naj še kakšno leto življenje uživava sama. Mož prisega, da ni gej in da ni nikoli prej naredil nič podobnega. Trdi mi, da ga je premagal firbec. In da me nima nič manj rad, kot me je imel, ko sva se spoznala. In da želi za vedno ostati z menoj. Ne verjamem mu in marsikaj mi je zdaj bolj jasno. Ne morem reči, da sem sumila, da je gej, je pa res, da je njegov najboljši prijatelj, s katerim sta v študentskih letih delila stanovanje, gej in tega nikoli ni skrival. Tudi en od njegovih sodelavcev, s katerim se veliko druži, je gej. Najin seks, na katerega zdaj niti ne pomislim, ker se mi upira, je bil povsem ok, ga je bilo pa za moje potrebe in želje premalo. Enkrat, največ dvakrat na teden. Tako je bilo, odkar živiva skupaj. Res mu ne verjamem, da ni gej. Zakaj prisega, da ni gej, če je? Zakaj se je poročil z menoj? Naj se ločim? Rada ga imam. Tudi zato, ker je čudovit življenjski sopotnik, ki mi nikoli z ničemer ne teži. Vsi moji prejšnji partnerji so bili ljubosumni. On nikoli. Pomagaj, prosim. Šokirana, zmedena in nesrečna.
Simon Vadnjal: Bolj ko se odpreš, bolj imaš srce na pladnju in ranljivejši si. Tako pač je ...'
"Bolj ko se odpreš, bolj imaš srce na pladnju in ranljivejši si. Tako pač je – to je cena," pravi novinar in pevec Simon Vadnjal, ki je pred kratkim izdal nov singel z naslovom Odpri srce, za katerega je na ljubljanskih ulicah posnel videospot in z neverjetno pozitivnim nabojem pesmi okužil vse mimoidoče.
'Kaj bi naredila, če bi ti moški rekel, da bi bil tvoj prijatelj (samo zato), ker bi rad seksal s teboj?'
Brane, pozdravljen. Zanima me tvoj pogled na prijateljstva med žensko in moškim. Je z ene strani vedno neko upanje? Če se prijatelja zapleteta in seksata, ali je možno ohraniti prijateljstvo? Ali drži, da če se pomenita, da kar sta storila, ni bilo pametno, je to ponavadi le z ženske strani, moški pa še vedno upa, da se bo kdaj spet kaj zgodilo? Zakaj tako skrivnostno skrivate čustva in ne priznate ženski resnice? Jaz sem na račun tega izgubila prijatelja. Zaradi kozarca vina preveč! In sem ugotovila, da je on že dlje časa na to čakal, tako da sem ga precej razočarala. Prej pa niti slutnje o tem, da bi on kaj drugače gledal name. Zanima me tvoj pogled na to. Hvala, lep dan, zmedenka.
Bralka iskreno: 'Šlo je za sebične cep*e, ki se niso potrudili zame niti v postelji, kaj šele kje drugje ...'
Dragi Brane, oglaša se še ena, ki potrebuje nasvet oz. mnenje. Namreč, zelo rada prebiram tvoje super in modre odgovore. Da najprej opišem situacijo. Moje otroštvo ni bilo postlano z rožicami, bilo je veliko nasilja (psihičnega in fizičnega) in alkohola, v nekem trenutku so me starši tudi zavrgli (in nato vzeli nazaj). Kljub razmeram sem s super ocenami končala srednjo šolo, se osamosvojila pri 19ih, končala fakulteto ob delu, nato pa s trdim delom zgradila zavidljivo kariero. Nato sem med korono spoznala čudovitega moškega. Do zdaj sem imela nekaj krajših vez, v katerih me, roko na srce, ni imel nihče zares rad. Šlo je za sebične cep*e, ki se niso potrudili zame niti v postelji, kaj šele kje drugje (dokler mi ni "potegnilo" in sem jih zapustila). No, tale zadnji je povsem drugačen: pozoren, ljubeč, skrben, inteligenten in delaven, tudi seks je čudovit. Problem pa je - v meni, natančneje v moji glavi. Boš rekel, težave v paradižu? Na kratko, skrbi me vse. Če seksava "samo" 1x na teden (kar mi je sicer dovolj), me že skrbi, da mu "mogoče ni tako zelo do mene". Ker je on zelo simpatičen, zgovoren in postaven, me seveda skrbi, da ga dekleta obletavajo (kar je verjetno objektivno res) in da me bo zapustil (kar verjetno objektivno ni res). Kar me še posebej spravlja v grozo je to, da sem par tednov nazaj izgubila službo (jap, korona), on pa je želel, da se preselim k njemu. Kar sem tudi se - trenutno on plačuje vse stroške in je izjemno skrben. Jaz pa se sekiram, ker ne prispevam v skupen proračun - dokler ne dobim službe, takrat pa mu želim povrniti vse stroške, ki jih je imel z mano (čeprav on ni za to in pravi naj me ne skrbi). In si lahko predstavljaš, da je ta moj "seznam za sekiranje" z večinoma namišljenimi razlogi, zelo dolg. Besno pošiljam prošnje in iščem delo. Sem sredi 30ih, on ravno tako, in če sem poštena, je ta zveza zaenkrat idealna. Skupaj sva par mesecev. Ne želim ga obremenjevati z vsem tem (on sicer ve, kakšno otroštvo sem imela), še najmanj zganjati histerijo, ljubosumje ali brskati po njegovih stvareh. Ljubim ga do neba in nazaj, pa tudi oba se zelo trudiva en za drugega na vseh področjih. Kako naj se znebim sekiranja? Se imam na sumu, da trpim za "sindromom zapuščenosti" zaradi težav v primarni družini, zaradi katerih s svojimi starši skoraj ne govorim več. Sem dokaj prepričana, da me ima moj čudoviti moški zares rad (BTW, tudi kuha čudovito!), hkrati pa me je strah, da bom vse zaje*ala ali ga po nesreči prizadela. Skoraj vsak dan mi pove, da me ljubi, mene pa potiho razjedata strah in dvom. Kaj mi lahko svetuješ? Zaskrbljen pozdrav, Muca
Obupana bralka: 'Naj zapustim fanta, s katerim sem 7 let, zaradi 2 mesecev z drugo osebo?'
Živijo, Brane! Pišem, ker sem popolnoma razdvojena in potrebujem objektivno mnenje. Sem študentka, stara 23 let, in s fantom sva skupaj že 7 let. Imava kar pestro razmerje, mislim, da sva dala čez veliko ovir, ki bi marsikoga že ločile. Od varanja, laganja, "norenja". Vendar sva vztrajala skupaj, ker sva se imela rada, sva vajena drug drugega in bilo je lažje ostati, kot pa oditi. Enkrat sva poskusila, vendar nisva dolgo zdržala narazen. Bila so tako lepa, polna smeha in ljubezni (sploh v začetnih letih, tista prva čustva) kot tudi slaba obdobja in posledično sem velikokrat že razmišljala, da to ni to in kako rada bi končala ... Pa so spet prišli lepši časi. V zadnjem letu in pol pa sem ugotovila, kako si postajava različne cilje, kako bi jaz nekako napredovala, šla v svet in življenje, izkusila stvari, on pa je zapečkar. Zelo me je prizadelo in vplivalo name to, da je raje ob koncih tedna popival s prijatelji, kot pa da bi z mano preživljal čas in negoval dolgoletno razmerje, saj se zavedam, da če nič ne vlagaš notri, postane prazno. Večkrat sem ga opozorila, da mi bo enkrat dovolj, če me bo jemal za samoumevno. Vedno sem predlagala, kaj bi lahko počela in kam šla ter koliko bi mi to pomenilo in bi bilo dobro za naju, vendar je vedno našel izgovor, zakaj ne more (delo doma, faks ...), a potem je bil s prijatelji. Še posebej mu zamerim, da je to počel v obdobju, ki je bilo zame zaradi osebnih razlogov zelo težko. Sedaj pa sem se čisto nepričakovano zapletla s fantom, ki ga sicer poznam že več kot 3 leta. Z njim mi je tako zelo lepo, je zabaven, pameten in kar je najpomembneje, ima enako mišljenje o življenju kot jaz. Z njim doživljam čustva, za katere sem že zdavnaj pozabila, da obstajajo. Čutim, da mi tudi on svoja čustva vrača. Seveda je moj fant mojo odtujenost začutil in sedaj počne vse, za kar sem toliko časa prosila, me razvaja, načrtuje zmenke, ima čustvene izlive ... Vsa sem zmedena in ne vem, kaj naj naredim. A je vredno zavreči 7 let z osebo, za katero vem, da me ima rada, da sva nekako odrasla skupaj in vedno prebrodiva težave zaradi dveh lepih, čustev polnih mesecev z drugo osebo? Bojim se, da bodo medeni tedni kmalu minili in mi bo nato žal, da sem fanta zapustila. Prav tako ne vem, kako naj ga sploh zapustim, kakšen razlog naj navedem, da omilim muke njemu in sebi. Fant mi je večkrat rekel, da kaj pa mislim, kako bo s kakšnim drugim po toliko letih, da je na začetku vedno vse popolno. Nočem iz dežja pod kap. Ta novi fant pa se tudi boji, ker noče biti neposredno odgovoren za razpad moje zveze in je nekako pod pritiskom, če se med nama ne bi izšlo, da bi mu to očitala. Vem, da sem se razpisala, vendar želim kar najbolje predstaviti to (zame) težko situacijo. Zahvaljujem se ti za odgovor in lepo bodi.
'Prevarala sem fanta ... Z njegovo sestro, ki je poročena!'
Pozdravljeni! Morda bom izpada čudno in sebično, ampak res ne vem več, kaj naj si mislim. Prevarala sem fanta, pravzaprav zaročenca, ki ga imam zelo zelo rada. In brez katerega si ne predstavljam življenja. In največji problem? Prevarala sem ga z njegovo sestro. Nobena od naju si do sedaj ni priznala, da je biseksualka ali lezbijka. Ona ima moža in otroka, jaz sem zaročena z njenim bratom, s katerim poskušava zanositi. Nikoli prej nisem imela spolnih odnosov z žensko, niti ona. Za obe je bilo to prvič ... In drugič. In zdaj se ne moreva ustaviti. Ne vem več, ali je ljubezen do fanta prava ali sem biseksualka. Ali kaj?