nasilje nad ženskami
Dan žena - to je pravi pomen tega praznika
Bliža se osmi marec, dan, ki nas opominja, da pravice, ki jih ženske imamo danes, niso samoumevne in tudi ne podarjene, ampak izborjene s strani številnih pogumnih in bojevitih žensk, ki niso pristale na samoumevnost podrejenosti, ki je bila ženskam v zgodovini vsiljena. To je dan, ko sicer obeležujemo doseženo, a hkrati je tudi dan, ki nas opominja, da moramo še naprej vztrajno delovati za ohranjanje in širjenje teh pravic. A je to tudi dan, ko se sprašujemo: koliko spomina nam je še ostalo o pravem pomenu tega praznika?
Glas žrtev nasilja: zgodbe, ki jih ne smemo preslišati
Marija je več kot polovico svojega življenja preživela v nasilnem zakonu. Kljub fizičnim napadom in grožnjam, ki so jo spremljale večino zakonskega življenja, je s pomočjo pravih ljudi na pravem mestu našla moč, da po šestih desetletjih poišče pomoč. Danes se končno počuti varno.
Maja Plaz: "Nasilje ima veliko obrazov. A vedno obstaja izhod"
"Kljub tragičnim zgodbam obstaja veliko dobrih izhodov iz nasilja. Takrat ženske in otroci zaživijo mirneje, varneje in bolj zadovoljno. Dobijo priložnost, da razvijajo svoje potenciale ter izkušnjo, da obstajajo ljudje, ki jim lahko pomagajo. Najpomembneje pa je, da v sebi odkrijejo vire moči, ki jih imajo ogromno – le spodbuditi jih je treba, da začnejo delovati," poudarja predsednica Društva SOS telefon Maja Plaz.
Avgustovske novosti na VOYO, ki jih ne smete spregledati
Avgust na VOYO prinaša pester nabor novosti, ki bodo zadovoljile vse okuse! Ne glede na to, ali imate radi fantazijske pustolovščine, komedije, romantične serije ali kaj vmes, boste vsekakor našli nekaj zase. Spodaj preverite vse novosti, ki vas čakajo v prihajajočih tednih.
Ste v stiski? Poiskati pomoč je prvi korak
Nasilje, ki se je zgodilo, se dogaja ali obstaja samo večje tveganje, da bi se lahko zgodilo, je preveliko breme, da bi ga samo pometli pod preprogo in se delali, kot da se nič ni zgodilo. V takšnih primerih lahko skrivamo najrazličnejše občutke, med drugim tudi strah, nemoč, jezo, žalost, krivdo in sram. A treba je vedeti, da kar koli občutimo, je povsem normalno, pomembno je le, da se s svojimi občutki in nastalo situacijo ustrezno soočimo, včasih tako, da si poiščemo primerno pomoč.
Ženske o nasilju težko spregovorijo, zmotno krivdo pripisujejo sebi
Poznamo več oblik nasilja in skoraj ni ženske, ki se v svojem življenju ni srečala vsaj z eno od njih. Poleg fizičnega nasilja v tem primeru govorimo tudi o verbalnem in psihičnem nasilju, zaradi česar mnogo žensk živi v nenehnem strahu, hkrati pa je ranjena tudi njihova samopodoba. Takšne ženske izgubijo občutek varnosti, kar lahko zelo oteži njihovo vsakdanje delovanje, pravi Tjaša Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo.
Potegujte se za brezplačen tečaj samoobrambe
Draga dekleta in žene. Ste se kdaj znašle v situaciji, ko ste se v javnosti počutile negotove ali ogrožene? Vaše izkušnje in občutki so za nas zelo dragoceni in pomembni. Z vašo pomočjo želimo bolje razumeti, kako se ženske počutijo v naši družbi in kaj lahko storimo, da povečamo občutek varnosti. Pozivamo vas, da z nami delite svojo izkušnjo, prav tako se lahko potegujete za brezplačno udeležbo na tečaju samoobrambe.
Tjaša Hrovat: Nasilja ne smemo minimalizirati, spregledati ali opravičevati
Vsak od nas ima pravico do življenja brez ustrahovanja, nadlegovanja in nasilja, zato ni vseeno, v kakšnem okolju živimo in kako se v njem počutimo. Še vedno pa je veliko žensk, ki se počutijo ogrožene in živijo v nenehnem strahu, zato se lahko na tem mestu vprašamo – zakaj? To namreč ni samo njihov problem, ampak problem celotne družbe in vsakega posameznika. O tem smo se pogovarjali tudi s svetovalko iz Društva za nenasilno komunikacijo, Tjašo Hrovat.
Projekt Varna in zadovoljna: si upate zvečer same na sprehod?
V sodobni družbi, kjer bi morala biti varnost temeljna pravica vsakega posameznika, se žal soočamo s porastom nasilja nad ženskami. Občutek varnosti, ki bi moral biti samoumeven, je za mnoge ženske postal luksuz. Zaradi strahu pred nasiljem in nadlegovanjem se ženske ne upajo več same sprehajati po mestnih ulicah. Najstnice v svojih šolskih torbah skrivajo solzivec, ki so jim ga kupili zaskrbljeni starši.
Petra Strelec: Njegova opravičila so bila zame znak ljubezni
Večinoma vsi hrepenimo po ljubezni, a to še ne pomeni, da so naše predstave o njej dejansko tudi funkcionalne in zdrave. Romantična pravljica se lahko zelo hitro konča, če smo se znašli v odnosu, kjer druga stran skriva svojo pravo naravo tako pred drugimi kot pred seboj. Ta oseba te na začetku najprej omreži in ves proces upaš, da se bo ta čudovita oseba nekoč vrnila nazaj. Vendar se ne. Priznati si, da si v nasilnem odnosu, je zelo težko, ker imaš to osebo rad in sram te je. Lažje nekako živiš v laži, pravi Petra Strelec, ki je bila tudi sama žrtev nasilja.
Oseba z narcistično motnjo išče svojo žrtev, ne ljubezni
Nekdo, ki je to doživel, bo tudi razumel, kaj pomeni biti žrtev v toksičnem odnosu, pa naj si gre za nasilje, razvrednotenje, žaljenje, manipulacije in tako naprej, to je izkušnja, ki te prav gotovo za vedno spremeni. In spremenila je že marsikoga, ki danes želi pomagati in odpreti oči tistim, ki še ne vidijo ... Nevarnosti. Več o tem pa v nadaljevanju.
Tjaša Hrovat: 'Nevarno je, če nasilno vedenje zamenjujemo z izražanjem ljubezni'
Odnosi z drugimi so lahko čudoviti ali težavni. Na to lahko vplivamo tudi sami, in sicer tako, da smo bolj izbirčni in pazljivi pri tem, s kom se družimo in se raje obkrožimo z ljudmi, ki nas imajo resnično radi. In prav zato moramo včasih v svojem življenju sprejeti pomembne odločitve ali samo doumeti, da so se naše sanje o popolni in večni ljubezni razblinile v trenutku, ko smo postali ujetniki odnosa, v katerem se dogajajo najrazličnejše oblike zlorabe.
'Spustila sem se v razmerje z moškim, ki me je psihično maltretiral'
Brane, pozdravljen! Stara sem 50 let. Z možem nisva imela intimnega življenja več let, zaradi pijače in prepirov, potem je pa prišla še njegova bolezen. Po toliko letih sem si tako močno zaželela človeka, da bi me objel, da bi me spoštoval, ker tega nisem imela pri možu. Spustila sem se v razmerje z moškim, ki moje prevare ni odobraval in me je psihično maltretiral in se pri seksu izživljal nad mano. Toda vseeno sem vztrajala in bila preveč posesivna, ker je bila moja želja biti z njim prevelika. Počasi mi je dajal več, recimo nedelje skupaj, potem, da sva kam šla, nikoli pa ni dovolil, da pridem k njemu domov. To me je tako jezilo, da je tako počel z mano, da sem mu vedno vse povedala, kaj si mislim po sms-ih in sem ga seveda jezila s tem. Najino poznanstvo je trajalo 12 let, vmes se nisva dobivala, a vedno znova sem se vračala k njemu. Vsak dan sem mislila na njega, a nikoli se nisem prav izpovedala, kaj mislim in kaj bi rada. V prvih letih, ko sva se spoznala, sem se ločila, moja želja biti z njim, je bila tako močna. On pa je že takoj na začetku omenil, da ima tri hiše, meni sploh ni bilo jasno, kaj s tem misli, saj se mi nikoli ni šlo za premoženje. V bistvu je zelo grdo delal z mano, poniževal me je, pa nikakor nisem hotela zapustiti tega odnosa, oklepala sem se ga. Pred časom pa je spoznal mojo znanko po čudnem naključju in začel hoditi z njo. Brane, od tebe bi rada odgovor, če je to lahko glavni razlog pri moškem za razhod, da sem bila tista, ki je po nekajkratnem poskusu, če grem z njim v posteljo, se naslednjič sama odločila, da bi šla. Zanima me, če je to res, da če prezgodaj začneš, da moraš začeti zgoraj, da taka veza ni možna. Brane, prosim za odgovor.
5 najboljših romanov Colleen Hoover
Colleen Hoover je ena najbolj priljubljenih pisateljic ta hip, njeni romani pa so na vrhu vseh knjižnih lestvic. Čeprav je skoraj nemogoče izbrati najboljše, v nadaljevanju razkrivamo pet zgodb, ki so nas najbolj navdušile in se najbolj dotaknile naših src.
Klofutanje, brcanje, žganje kože. Nasilje, ki ga doživljajo ženske v Sloveniji
Klofutanje, brcanje, žganje kože. Udarci, metanje predmetov. Zvijanje rok, polivanje s tekočino, prisilno striženje las. Zaklepanje v stanovanje ali v sobo. Odrekanje hrane ali siljenje z njo. Nevarna vožnja z avtom, ko skuša nasilnež prestrašiti žrtev. Napadi z orožjem ... Nasilje, ki ga doživljajo ženske. Tudi v Sloveniji.
Veronika Podgoršek: 'V mnogih primerih je prav oditi veliko težje in začeti znova. A vedno je pot naprej'
Psihično in fizično nasilje sta izredno travmatična in lahko vodita do zmedenosti, dvomov in vse do tega, da krivimo same sebe. Nasilni partnerji pogosto nadlegujejo in obtožujejo žrtve, in če se iz te situacije ne umaknemo takoj, nam lahko zavestno ali pa nezavestno ostanejo občutki obupa in krivde. Kljub desetletjem ozaveščanja je zavedanje o razširjenosti in posledicah nasilja nad ženskami slabo, napačne predstave so še vedno globoko zakoreninjene. Družba še vedno porazdeli odgovornost za nasilje med storilca in žrtev. Veliko otrok in mladih meni, da fant, ki udari dekle, tako samo izkazuje, da mu je všeč. Veliko ljudi ocenjuje, da je ženska sama kriva, če doživi posilstvo in da je spolno nadlegovanje na delovnem mestu samo izmišljotina žensk brez smisla za humor. Za to, da boste zapustile partnerja, boste potrebovale veliko poguma, toda s svojim dejanjem boste odprle novo poglavje v svojem življenju, ki bo vam in vašim otrokom omogočil lepše življenje in svetlejšo prihodnost.
Posilstvo: take spremembe prinaša model "ja pomeni ja"
Do sedaj je v Sloveniji veljalo, da je posilstvo kaznivo zgolj, če so uporabljeni nasilje, grožnje ali prisila. Zdaj pa smo tudi pri nas doživeli spremembo kaznivega dejanja posilstva iz modela prisile v model soglasja oziroma samo "ja pomeni ja". Preverite, kaj prinašajo spremembe definicije posilstva in kako ravnati po posilstvu.
Opozorilni znaki, da ste žrtev psihičnega nasilja
V Sloveniji naj bi nasilje v vsakem trenutku doživljalo kar 20 odstotkov žensk. Za psihičnim nasiljem naj bi trpela vsaka druga ženska, za fizičnim vsaka četrta, na splošno pa nasilje predstavlja enega največjih zdravstvenih problemov.
Obupana bralka: 'Kakšno življenje živimo?! Polno nasilja, manipulacij, zlorab.'
Pozdravljeni, z možem sva skupaj od poletja 2008. Po enem letu se nama je rodil že prvi sin in nato v dveh letih in pol še dva. Ko sem ga spoznala, sem si rekla, on me ima pa resnično rad. Nikoli ne bo imel druge. Ko je bil najmlajši sin star deset mesecev, mi je neka višja sila v roke porinila njegov telefon. Prebrala sem nekaj, česar si nobena ne želi. V stiku je bil z žensko, zaradi katere je pred leti delal samomor in bil tudi hospitaliziran. Živeli smo v hiši njegovih staršev. Tam sva si uredila stanovanje. Takrat sem z otroki odšla v še nedokončano hišo, ki sva jo gradila. Seveda je prišel za nami. Živeli smo naprej, kot da se ni nič zgodilo ali dogajalo, vse do danes. Vendar sem se v vsem tem času začela prebujati in zbujati. Kakšno življenje živimo?! Polno nasilja, manipulacij, zlorab. Vedno ima prav, drugih mnenj ni. Jaz sem že pet let doma, brez službe in dohodkov, ker je bilo po njegovem tako bolje ... Trenutno sva v ločitvenem postopku. Iz hiše se noče izseliti, čeprav ni imel tu nikoli stalnega prebivališča. V službi ima naziv direktorja, podpisuje se z izobrazbo univerzitetni diplomirani ekonomist, vendar ima opravljeno organizacijo v Kranju, vsi ljudje ga imajo radi ... Starejši sin od njega sliši le to, da mu trebuh raste, srednji je športno nadarjen, se ga boji. Začel se je zapirati v sobo in cele dneve igra igrice. Mlajši sin mu nagaja in ga tepe. Mož tudi v koronskih časih hodi domov pozno, pijan, agresiven, je povsem brez empatije. Izgovarja se na službo. Le kaj bi še radi, saj imamo vse! Od njega sem si vzela le toliko, da imam tri psihično in fizično uničene sinove. Spolnih odnosov ali ljubljenja ni bilo nikoli. Vendar je bil idealen mož. Jaz se postavljam na noge, imam pomoč. Vendar s tem samo poslabšujem odnos v družini. Iščem tudi službo. Z otroki se veliko pogovarjam in ukvarjam, vendar so do mene tudi nespoštljivi. Imam že mnoge čine ... Zavedajo se, da ne ukrenem tistega, kar bi morala, tistega, kar je moje poslanstvo, in sicer, da jih kot mamica zaščitim. Ne najdem izhoda, nimam moči. Pa tako enostavno se sliši! To nisem jaz. Sploh se ne prepoznam. Mogoče je bila to le izpoved. Vesela pa bom vašega odgovora, da dobim še dodatno moč, ki jo potrebujem za pobeg iz razmerja. Iz srca hvala! M.
Razlogov, zakaj ženske, ki so bile žrtev spolne zlorabe, molčijo, je veliko
Nicole Kidman, Angelina Jolie, Reese Witherspoon, Ashley Judd, Rose McGowan, Asia Argento in še bi lahko naštevali. Gre za najslavnejše ženske na svetu, ki so v zadnjih letih, tudi po desetletjih molčanja, priznale, da so bile žrtev spolne zlorabe. Gibanje MeToo, ki se bori za pravice žensk in za psihosocialno pomoč in odpravo stigme tistih, ki so v svojem življenju doživele zločin ali psihološko in fizično nasilje nad svojo lastno integriteto, je sprožila afera Weinstein. Ta pa je odprla tudi številna vprašanja. Zakaj ženske molčijo? Zakaj so spregovorile šele leta in leta kasneje? Gibanje MeToo se je morda začelo v Ameriki, a je kasneje zajelo ves svet. Tudi Slovenijo, kjer je, verjeli ali ne, zlorabljena vsaka peta ženska. In le peščica jih o tem spregovori. Ena redkih, ki je to storila je igralka Mia Skrbinac, ki je spregovorila o spolnem nadlegovanju in sprožila gibanje Nisi sama. Pravi, da jo je v času študija na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo dve leti spolno nadlegoval profesor. Podporo so ji izkazali številni igralski kolegi, ki obsojajo vsakršno obliko psihične in fizične zlorabe ter zahtevajo ustrezne sankcije.
Kakšen vpliv ima spolna zloraba na partnerski odnos?
Da bi lahko razumeli, kakšne so razsežnosti posledic spolnega nasilja na življenje posameznika ter na njegove odnose z drugimi, je treba poznati nekaj osnov o spolnem nasilju. Čeprav večina ljudi misli, da gre pri tej obliki nasilja bolj za izkrivljene ali neizživete spolne potrebe, je pri spolnem nasilju za storilca največkrat bistvena premoč nad žrtvijo. Če pogledamo statistiko, opazimo, da so najpogosteje storilci osebe, ki so žrtvi blizu in poznane; največ zlorab se torej zgodi ravno v družinskem okolju ali partnerskem odnosu. Pri spolnem nasilju torej ne gre zgolj za zlorabo telesa, temveč gre za zlorabo zaupanja, varnosti, odnosa kot takega, avtoritete in vse to pretrese življenje žrtve do samih temeljev.
Vas je ob partnerju kdaj strah?
Vsak si želi partnerskega odnosa, ki bi predstavljal varno zavetje pred vsemi tegobami, ki jih prinese življenje. Razumevanje, predanost, iskrenost in zaupanje so le nekatere od sestavin, ki spremljajo vsak izpolnjujoč odnos. A življenje ni pravljica, zato se kaj hitro zgodi, da nehote pristanemo v zvezi z nekom, ki s seboj niti približno nima razčiščenih stvari. Pojavljajo se nezaupanje, dvomi, izsiljevanja, vzbujanje krivde, nadzorovanje, včasih celo nasilje, čeprav je to precej subtilno. Ko vas ob njem postane strah, je čas za nepreklicen zaključek. Vztrajati v takšnem odnosu? Nikakor ne!
Kakšne so lahko posledice spolnega nasilja?
O spolnem nasilju nad ženskami se v zadnjem času govori več kot kdajkoli prej, kar je zagotovo velik korak naprej. A pred nami je še dolga pot, menijo številni strokovnjaki na tem področju. Več pozornosti je treba posvetiti tudi drugim oblikam nasilja, katerega žrtve so pogosto tudi moški ter sami preventivi. Žrtve nasilja morajo vedeti, da je izhod iz nasilja vedno mogoč ter kam in na koga se lahko obrnejo. Obenem pa jih ne sme biti sram prositi za pomoč. "Vsi nepredelani travmatični dogodki v našem življenju terjajo takšne ali drugačne izpolnitve v kasnejšem življenju, a težko je reči na kakšen način, saj je to odvisno od vrste različnih dejavnikov," pravi socialna pedagoginja, Geštalt izkustvena družinska terapevtka in psihoterapevtka Tina Korošec.
Kako se spreminjajo medsebojni odnosi v času karantene?
"Ljudje smo socialna bitja, zato je razumljivo, da v časih, ko imamo občutek, da smo v nevarnosti mi ali naši bližnji, iščemo stik s soljudmi, ki bi nam potrdil občutek, da je še vedno vse v redu," pravi zakonska in družinska terapevtka Aleksandra Klopčič. "Zaradi tega tudi nastaja ta absurd, da je ravno v času, ko smo naprošeni k omejitvi gibanja, v parkih, kavarnah in igriščih toliko ljudi." Z njo smo se pogovarjali o odnosih v času karantene, kako se spreminja vse, kar nam je bilo do zdaj samoumevno. "Karantena nam vzame možnost, da bi bežali od odnosov. Kdor je prej odšel po službi še na pijačo s prijatelji in večerno rekreacijo, z domačimi pa je preživel le nekaj ur dnevno, zdaj doživlja verjetno manjši šok."
Seksistična skupina na račun natakaric razburila Slovenijo
Vrnimo se za trenutek v osemnajsto stoletje. Vsakdanja logika miselnega vzorca za tisto obdobje je namreč narekovala, naj se ženska drži doma, vzgoje in štedilnika, moški pa skrbi za izobrazbo, delo in prihodke družine. Osemnajsto stoletje, torej – pa se je miselnost povprečnega slovenskega moškega od takrat res spremenila?
Bralka iskreno: Za vsako napačno besedo, sem pretepena
Pozdravljen, Brane. Že dolgo se sprašujem, kako naprej. Imam namreč moža, kateremu je družina nekaj kar je statusni simbol v družbi. Njemu družina ni nekaj, kar bi ga vodilo domov v varno zavetje. Oba sva situirana in imava svojo hišo. Živimo brez finančnih skrbi. Problem je v tem, da so posel in prijatelji pri njem na prvem mestu. Otroka ima rad, a sta mu motilni faktor. Da pojasnim ... Vesel je, da jih ima, ampak ga njuna otroškost moti. Vem, čudno, ampak tako je. Skratka, družina je zanj nekaj kar mora biti, ampak je vse prej kot dober mož in oče. Moram priznati, da se pred otroki ne kregava in ne dereva, ampak ti pčutijo, da med nama ni več ljubezni, naklonjenosti in radosti. Iskreno ti priznam, da sem zelo družinski človek, ki mu družina pomeni vse. Nasprotje od moža. V čem pa je problem? Da zadnje čase slutim, da hetero ... Ali je bi ali pa je gej. Čudno se sliši, ampak tako je. Ne vem, kako naj se spopadem s težavo. Problem sem začela reševati s pogovorom, a pri nama se vedno konča s pretepom. Vsaka beseda, ki jo izrečem in mu ni po volji, sem pretepena. Imam rada svoja otroka in najino družino. Najležje je oditi. Ampak tudi so otroci, življenje, hiša, ki je tudi moja. Ne vem, kako naprej. Hvaležna ti bom za vsak nasvet, ker problem je v tem, da ga nimam več rada in vem, da si zaslužim življenje, ki ga do sedaj nisem imela. Sem namreč iz družine, v kateri sem bila več bita kot sita. Lepo bodi.
'Ko je bil pijan, je podivjal in se verbalno znašal nad nami.'
Na terapijo je prišla gospa stara nekaj čez 30 let. Urejena, na videz zelo samozavestna, uspešna v svojem poklicu, finančno preskrbljena, s svojim avtom in svojim stanovanjem. V sebi pa tako zelo osamljena, nesrečna in ranjena. Dnevno si zastavlja vprašanja, kaj je z njo narobe, zakaj nima družine kot večina njenih vrstnikov, ali bo res vse življenje ostala sama? Prepričana je, da v kolikor ne bo igrala popolne ženske, je nihče ne bo zares maral. Nevredna ljubezni, nič na njej ni lepega in pristnega, torej je nihče ne bo imel rad – to je njeno močno prepričanje. Strah in tesnoba, pod vsem skupaj pa globoka, močna žalost, ki se skriva za uspešno kariero in lepimi oblekami.
'Žrtve se tako pogosto ne poskušajo boriti s storilcem'
Da je spolna zloraba eden izmed najbolj travmatičnih dogodkov v življenju vsake žrtve, verjetno ni treba posebej poudarjati. Njene posledice so različne in odvisne od dogodkov, ki so se zgodili, in če se žrtve z njimi ne soočijo na pravilen način, imajo lahko velik vpliv na njihova življenja. "Vse žrtve spolnega nasilja pa imajo, skoraj zagotovo, kasneje v življenju take ali drugačne težave z zaupanjem, s postavljanjem mej ter seveda tako ali drugače tudi z intimnostjo in s spolnostjo," pojasnjuje Tina Korošec, socialna pedagoginja, Geštalt izkustvena družinska terapevtka in psihoterapevtka. Pogovarjali sva se o tem, kako je videti sam proces zdravljenja in ali nekaj takšnega, kot je spolna zloraba, sploh lahko nekdo povsem preboli.
Spletno nasilje ženskam jemlje vpliv v družbi
Spletno nasilje nad ženskami povzroča, da se ženske umikajo s spleta, kar ogroža demokracijo, ženskam pa jemlje vpliv v družbi, je na seminarju Ženske na spletu: tveganja, ki so jim ženske izpostavljene bolj kot moški - kaj lahko storijo mediji? opozarjala islandska borka za pravice žensk Thordis Elva Thorvaldsdottir.
'Sredi noči sva zbežali iz njegovega stanovanja'
V zadnjem času so potovanja postala izredno popularna, sploh med mladimi. Vse skupaj se je seveda začelo s porastom nizkocenovnih poletov. Ali ne bi bilo krasno, če bi se vse naše dogodivščine odvile točno tako, kot smo načrtovali? Vendar vsi vemo, da se ne. Vsaj enkrat se nam je zagotovo že zgodilo, da smo se izgubili, bili okradeni ali še huje, da smo ostali brez dokumentov. Kako pa je, če potujemo sami?