Ana, kaj ti pomeni lepota?

Lepota je zame nekaj zelo subjektivnega. Mislim, da lepote ne moreš posplošiti, pač pa je to nekaj zelo individualnega, unikatnega. Lahko govorimo o zunanjih idealih, ki jih postavljajo neki trendseterji. Lahko govorimo o lepoti duše, o tem, kako lepo srce ima nekdo. In v mojem videnju lepote, ta drugi del zagotovo odtehta. Mislim, da če ima človek lepo srce, lepo dušo, to lepoto odseva tudi skozi svoje telo. Navzven.

Kako izgleda tvoja jutranja lepotna rutina?

Nikoli nisem porabila ogromno časa zjutraj, da sem se spravila v red. Pod tuš, osvežitev obraza, zobje, potem pa kremica, malo pudra, trepalnice namazati in to je to. Nič kaj dramatičnega.

Se je ta rutina kaj spremenila, odkar si mamica?

Ja, spremenilo se je le to, da sem v svoji jutranji rutini, ki je bila že prej precej hitra in nekomplicirana, še hitrejša. Če sem prej za to, da sem se uredila, potrebovala 20 minut, jih zdaj potrebujem 10. Res ne kompliciram. Čeprav, moj partner bo rekel, da nikoli ni 10 minut. O tem vsako jutro debatirava. (smeh)

Koliko pozornosti posvečaš negi kože?

Nega kože je zame nekaj najbolj pomembnega, ko je govora o negi. Če zjutraj recimo ura ni na moji strani in se moram odločati med mejkapom ali hitro masažico obraza, bom izbrala drugo. Ne gre za sprostitveno masažo, kjer bi neizmerno uživala, pač pa za to, da malo zbudim obrazne mišice, da se kri požene po žilah. Nekoč mi je namreč ena vizažistka rekla, da edino, kar je pomembno pri negi kože obraza, je to, da si ga zvečer dobro umiješ, odstraniš vsa ličila in v kožo vmasiraš kremo. To je to. In tega se držim.

Je kakšen kozmetični izdelek, brez katerega ne moreš in ga imaš ves čas pri sebi?

Niti ne. Pozimi morda kakšen balzam za ustnice, sicer pa v torbici po navadi ne nosim ličil. Aha, je pa vedno v njej krema za roke. Evo, to imam ves čas pri sebi.

Imaš kakšen dober domači recept za lepoto, ki se ga poslužuješ?

Mogoče ravno to, da ni pomembno, katero kremo uporabljaš (seveda, da ti odgovarja na kožo – znamko sem mislila), pomembno je, da si jo vmasiraš na obraz. Moram reči, da pri meni to deluje. Koža je nekako bolj napeta, gubic je tudi manj, tako da je volk sit in koza cela. Pa še denarnica ne trpi. Preveč. (smeh)

Mnoge ženske pravijo, da se, kadar so naličene in urejene, počutijo močnejše, samozavestnejše. Tudi ti tako čutiš?

Ja, bi rekla, da je temu tako. Ne me narobe razumeti. Pogosto mi odgovarja, da ne nosim mejkapa. A ko se odpravljam na kak sestanek, srečanje ali dogodek, pa je občutek popolnoma drugačen. Res se počutim močnejšo. Se mi zdi, da se mi takrat tudi drža malo popravi.

Se ti zdi, da smo ženske preveč obremenjene s svojim videzom?

S tem se bomo vedno obremenjevale. Tega ne moremo spremeniti. Ampak se mi zdi pomembno, da vemo, da smo v osnovi lepe. Z mejkapom in brez njega. Predvsem se moramo imeti rade takšne, kot smo. Če bomo srečne, močne, samozavestne, bomo s tem poudarile tudi naše zunanje atribute. Ali pa si bomo z ličili morda malo dvignile samozavest in si, ko se bomo pogledale v ogledalo, rekle:'Lepa sem. Mam jaz to!'

Preveč žensk se bori tudi s slabo samopodobo, na kar vplivajo nerealni lepotni ideali, za katere so kriva tudi družbena omrežja. Kako vse to čutiš, če si javna oseba? So pritiski še večji?

Ne vem za druge, ampak jaz res ne iščem lepotnih idealov v drugih. Jaz se ukvarjam sama s sabo. Kadar se počutim slabo, nesamozavestno, neseksi, s kakšnim kilogramom preveč … Takrat pokličem kakšno prijateljico, se ji malo potožim. No, druga drugi se. (smeh) In se mi zdi, da je takoj bolje. Rečem si: 'Ej, nehaj. To, s čimer se obremenjuješ, niso problemi. To so tvoja pričakovanja do same sebe. Če te motijo, jih spremeni, sicer pa ne jamraj.'

In tukaj mislim, da je ključ. Več bi se morali ukvarjati sami s sabo kot pa z drugimi. Razumeti moramo, da smo ljudje unikatni. Dva nista ista. In to je čarobno. Torej, vsak od nas je tako unikaten, poseben in zagotovo ima vsaj eno dobro lastnost. In to lastnost moramo prepoznati in delati na njej. Sem prepričana, da bomo kaj hitro ugotovili, da imamo še kakšno, ne samo tisto eno. Želim si predvsem, da bi mlade punce to dojele. Da vse idealne fotke, ki jih vidimo na Instagramu niso resnične. Da to življenje, ki ga nekateri v fotografijah predstavljajo svetu, ni vedno resnično. No, po navadi ni resnično. In da ne rabimo tekmovat v tem z drugimi.

Glede na to, da si mamica deklici, kaj te najbolj skrbi za naslednje generacije? Kakšno sporočilo ji želiš predati?

Želim jo naučiti, kaj je prav in kaj ne. Nasploh. V vseh možnih situacijah. Menim, da če bo znala v življenju razločiti, kaj je prav in kaj ne, da se bo vedno prav odločala. Ali o sebi ali o prijateljih ali o službi … O življenju. In si želim, da bi odrasla v osebo z jasnimi stališči, v empatično punco, v nekoga, ki bo znal razločiti, kaj je prav in kaj narobe.

Kakšen pa je bil tvoj odnos do lepote med odraščanjem?

Verjetno tak kot pri večini. Obremenjevala sem se z mozolji, s preveč kilogrami, z vsemi tegobami, ki jih najstništvo prinese. In ko sem se nekako našla, sem to tudi izražala. Recimo z različnimi frizurami in barvami na glavi. S kakšnim nenavadnim kosom oblačila ali odštekanimi čevlji. Tukaj mi je mami vedno »držala štango«, če se lahko tako izrazim. Vedno me je podpirala, spodbujala. Nikoli me ni zatirala v tem smislu – kaj bodo pa drugi rekli, če boš z zelenimi lasmi hodila po mestu. Pustila me je, da se najdem, in zato sem ji zares hvaležna.

Kako izgleda tvoj popoln dan za razvajanje?

Hmm ... Popoln? Nujno masaža – obožujem masaže. Potem se ne bi branila kakšne nege obraza. Potem bi me pa verjetno že vse bolelo od ležanja, tako da bi si zaželela iti na kak čvek s prijateljicami. (smeh)

Se sicer rada igraš z novimi lepotnimi trendi, ali se raje držiš preverjenih lepotnih videzov?

Spremljam nekatere zanimive punce, ki se s tem ukvarjajo, in pri njih malo vidim, kakšni so sploh novi lepotni trendi, vendar se sama ne podajam na takšne avanture. Že če si kupim kakšno novo šminko odštekane barve, se mi zdi, da sem naredila ful nekaj norega. (smeh) Ne, večinoma se pri ličenju držim preverjenih videzov.

V zadnjem času vedno bolj odmeva sporočilo, da so leta le številka, da lepota prihaja od znotraj ... Pa kljub temu se številne obremenjujejo z leti, spreminjanjem telesa ... Kako sama gledaš na proces staranja?

Kar podobno. Pogosto se s prijateljicami pogovarjamo o tem in vse ugotovimo, da se v bistvu sploh ne počutimo toliko stare, kot nam leta to velevajo. Čeprav, po drugi strani pa ne vemo, kako naj bi se počutile v teh letih. Tako da je to že skoraj  filozofsko vprašanje. Je pa res, da vsako leto na novo spoznam kakšen del telesa, ki me začne bolet. Temu pa menda pravijo leta. (smeh)

Kaj na svojem obrazu najraje poudariš in zakaj?

Najraje poudarim oči. Se mi zdi, da so najlepši del mojega obraza. Poleg tega pa pravijo, da so oči ogledalo duše, ki jo običajno vidijo drugi v nas.

Kako si pomagaš, da se res počutiš nepremagljivo, samozavestno, ponosno nase? Da imaš občutek, da lahko premikaš gore?

Pomagam si s tem, da pozitivno mislim. Ni vedno lahko. Sploh takrat, ko se že tako ne počutiš superiorno, je težko misliti pozitivno. Ampak nekako se znam spraviti iz sivine. Doma imam napis: 'Positive mind, positive vibe, positive life' (op.a. Pozitivne misli, pozitivna energija, pozitivno življenje). Večkrat si ta stavek povem kot neke vrste mantro in moram reči, da deluje. Vsaj pri meni.

Kakšna je zate superženska?

Uf. Vse ženske smo superženske. Kajti v svetu, kjer živimo, moraš biti superženska, če želiš preživeti. Moraš bit mama, zdravnica, poslovna ženska, psihologinja, ljubimka, prijateljica, sodelavka, soseda ... Vse moraš biti. In včasih se mi zdi, da je ob vsem tem vijuganju in preklapljanju funkcij umetnost že, da preživiš. Zato, če smo kdaj slabe volje, morda smo ravno preklopile iz psihologinje v sodelavko in potrebujemo še minutko, da se sistem naloži. Tako da … Potrpite z nami.