Rdeča šminka je imela skozi zgodovino različne vloge, saj je predstavljala upor, brezsramnost, smrt, moč ... Močne ženske so jo uporabljale za uveljavljanje svoje moči in poguma, spet druge so se z njo spogledovale sramežljivo, ker so si želele nekaj več, da gredo iz svojih okvirov. Nošenje močne rdeče šminke daje moč in občutek, ob katerem se človek počuti drugačna različica sebe.

Starodavni sumerski moški in ženske so prvi izumili šminko, ki so jo naredili iz zdrobljenih dragih kamnov in belega svinca. Tudi Kleopatra je bila znana po svoji rdeči šminki, ki jo je naredila zase in za svoje priležnice iz cvetov, rdečega okerja, ribjih lusk, zdrobljenih mravelj, karmina in čebeljega voska. Nošenje rdečila v Egiptu je bil prikaz družbenega statusa v njenem času, zato so se ga uporabljali tudi moški. V Grčiji je bila zgodba drugačna. Rdečo šminko so nosili plebejci in prostitutke.

V srednjem veku je bila rdeča šminka prepovedana, saj je prikazovala žensko kot hudiča in izzivanje Boga. Bila je smrtni greh. Kraljica Elizabeta l. se ni menila zato, saj je imela občutek, da ji rdeča šminka daje čarobno moč. Naredila je različne barve šmink, ki so vsebovale veliko svinca, ki pa je lahko uporabnika po redni uporabi pahnilo v smrt zaradi zastrupitve. Vzrok njene smrti naj bi bila uporaba svinca v njenih šminkah in od tu tudi izvira rek Poljub smrti. Po njeni smrti se je Cerkev znova lotila obravnave uporabe šminke in ličil. Anglija pa je celo sprejela zakon, ki kaznuje njeno uporabo kot čarovništvo. A kljub vsem preprekam se ženske niso odpovedale rdeči šminki. V Washingtonu so razvili novo formulo za šminke, ki je bilo za uporabnice seveda bolj prijazno. Sestavine so bile čebelji vosek, svinjska mast in rozine. Do 19. stoletja je bila uporaba rdeče šminke še vedno nekaj šokantnega. Nanašanje ličil v tistih dneh je veljalo za intimno dejanje preprosto zato, ker se to ni izvajalo v javnosti.

Po več stoletjih, ko je patriarhija skušala na vsak način preprečiti ženski, da bi uporabljala na svojih ustnicah rdečo šminko, je ta začela počasi postajati radikalen simbol feminizma in upora. Leta 1915 je izumitelj Maurice Levy na trg poslal prvo šminko v drsni kovinski cevi, ki je ženske osvobodila nerodne uporabe papirja. Uporaba tega ličila je postala še bolj priljubljena.

Na začetku 2. svetovne vojne je bila šminka v razcvetu, vendar jo je Hitler sovražil. Ženske okoli njega nismo smele uporabljati rdeče barve na ustnicah, saj je predstavljala ta barva žensko nepokornost, neposlušnost in trmo. Kljub vsemu ženske niso veliko dale na te prepovedi in so rdečo šminko nosile v tovarnah, kjer so delale, saj so hotele pokazati svojo ženskost, ki so jo morale zakrivati z delovnimi pajaci pri delu ob tekočem traku. Vojna je minila in rdeča šminka je zasijala ob Marilyn Monroe in Lauren Bacall. V 70. letih so s hipiji, ki so se odločili za podporo naravi in ki so protestirali proti šminki, ustnice prevzele bolj nevtralne trende. V 80. letih se je pojavil trend rožnate barve šminke. Posnetek Jane Fonda z rožnato šminko v fitnesu je potisnil rdečo barvo v ozadje. Rožnata barva je bila dnevna barva, rdeča barva je bila namenjena samo za posebne priložnosti. A pevka Madonna je kljubovala temu trendu.

Danes posegamo po barvah glede na razpoloženje, ne gledamo toliko na trend. Oboževalci Taylor Swift skušajo posnemati njen klasičen videz z rdečo šminko. Pred časom so menili, da temnopoltim ženskam ne pristaja rdeča šminka. Tudi tukaj je padel ta mit. Rdeča šminka pristaja vsakomur, vendar je pogoj, da se ženska ob tem dobro počuti. Ni pomembna barva šminke, temveč da se ženska ob nošenju šminke počuti ženska, sprejeta, ljubljena in samozavestna.