Moja zgodba o mami ni tako lepa kot nekatere, ki sem jih prebrala in ne vem, če spada zraven, ker sem že sama mama. Rada bi samo povedala, kaj se lahko naučimo o odnosih oziroma kaj nas naj naši odnosi naučijo, če niso bili ravno dobri. Pišem vam pa predvsem zato, ker je svojo zgodbo o meni napisala tudi moja hči Tjaša in me ganila do solz. Spoznala sem, da sem in še vedno delam prav, ker ne posnemam svoje mame, ampak nudim hčerkam tisto, po čemer sem nekoč sama hrepenela.

Seveda spoštujem svojo mamo in jo imam rada, ampak od nje je le redko prišla kakšna pohvala in še sedaj zelo težko reče, da je nekaj v redu ali dobro. Ko ji potožim da sem utrujena od dela in da me kaj boli, ni besede, s katero bi mi namenila tolažbo ali rekla, da bo bolje in bo minilo. Vedno mi pove, kaj vse pa njo boli in teži. Če sem v šoli dobila slabo oceno, se ni pogovorila z menoj, me potolažila in spodbudila k učenju ter popravljanju ocene. Vedno je sledila graja v smislu »saj to je pa zato, ker si samo zunaj in se ti ne ljubi učiti«. Ko sem imela fanta, sem bila skrajno nevedna, saj mi ni nikoli svetovala o odnosih - ne samo med moškim in žensko, ampak tudi med ljudmi nasploh. Imam dve že skoraj odrasli hčerki in ko sem potrebovala pomoč, je bil njen odgovor »men' tudi ni nihče pomagal, men' tudi ni nihče pazil tebe, da bi šla v kino, saj si hotela imet' otroke, zdaj pa skrbi zanje«. Najbolj se spomnim, kako mi je bilo težko, ko sem morala imeti obe hčerki v vrtcu, ker sva z možem delala v izmenah. Od moje plače so mi ostali samo potni stroški, vse ostalo je šlo za plačilo vrtca, moja mami pa je bila brez službe in bi se lahko vsak dan pripeljala z mojim očetom, ker je delal nedaleč stran od mojega doma, vendar mi jih ni pazila, ker ni »mogla«, je bilo treba doma kaj postoriti in skuhati.

Zdaj je vse že za menoj in vem, da bom svojim hčerkam pomagala po svojih najboljših močeh, vedno jim bom na razpolago za pogovor. Nič ni tako groznega, da se ne bi dalo urediti, samo pogovoriti se je potrebno in zaupati, pa tudi kašna spodbudna beseda ni nikoli odveč.