Moja zgodba o odnosu z mamo je tako neverjetna, da še sama ne vem, kdaj in kako se je vse skupaj zgodilo. A njene besede mi še zdaj odmevajo v ušesih: »Saj boš videla, ko boš … tako stara kot jaz, ko boš sama vodila gospodinjstvo, ko boš … sama pripravljala jabolčni zavitek, ko boš imela službo in boš morala še čistiti stanovanje, likati, obešati perilo, kuhati, se pripraviti za naslednji dan v službi ...« O moj bog – vse drži! V pozitivnem smislu, seveda! Včasih pa temu ni bilo tako, saj sem se malce zmrdovala ob njenih naukih. Še posebej v času pubertete.

»Pridi, kosilo je na mizi! Me ne briga, kdaj si prišla domov! Vem, da ti bo topla goveja juha po prežurani noči zelo prijala!« »Mami, ne zdaj, no, ne morem. Bom potem. Prosim, samo spati si želim,« sem kričala iz svoje sobe v kuhinjo v spodnjem pritličju. »Pridi, zdaj, bomo vsi jedli, da pomijem in pospravim, počivala boš že pozneje!« Ojoj, neeeee!

Puberteta in prvi letnik fakultete so bili res divje obdobje, ker mami ni razumela, da goveja juhica sicer res prija, a nikakor ne že ob 12-ih. A sem nekako prebrodila to obdobje in zdaj … Zdaj je bolje ne bi mogla razumeti. Njeno načrtovanje obrokov, kaj skuhati iz sestavin, ki jih ima trenutno v hladilniku, kaj ponuditi obiskom ... Vse to beleženje in 'nepozabljanje' nosim tudi sama v svoji 'beležki' in za to se lahko zahvalim izključno svoji mami. Včasih se mi je zdelo, da komplicira, zdaj vem, kako je to, ko usklajuješ službo, gospodinjstvo, družino.

Večkrat mi je rekla: »Skrivnost je v tem, kar imaš. Če imaš na vrtu domače češnje, kaj boš naredila? Boš šla kupit robide, kokos, limone in pomaranče ter naredila pecivo iz teh sestavin, ali boš uporabila domače in iz ene sestavine pripravila tudi po 10 različnih stvari?« Iz češenj smo tako jedli češnjev zavitek, češnjeve cmoke, češnjev rižev narastek, češnjevo pecivo z ajdovo moko, kuhala se je češnjeva marmelada, džem, frape z mlekom, zamrznjene so prišle na vrsto prenekateri božič, ko jih je en dan prej vzela iz zamrzovalnika in oblila z vročo čokolado. Neverjetno! Je možno imeti takšno domišljijo in si recepte izmišljevati sproti?

Kar se tega tiče, sem to njeno lastnost ponotranjila, čeprav še sama ne vem, kdaj. Zelo močno se zavedam, da sem ji precej podobna. Vsak dan bolj! Vedno, preden grem v trgovino, odprem hladilnik in pogledam, kaj potrebujem. Napišem si, nato pa v trgovini že v mislih nizam različne kombinacije. O ja, tudi jaz shranjujem stekleno in plastično embalažo, v katero pospravim ostanke hrane in jih shranim v hladilnik za naslednji dan. "Vsa hrana v hladilniku mora biti zaprta," mi je ponavljala vse otroštvo, da o študentskih let sploh ne govorim. »Veš, zakaj? Zato, da se okusi med seboj ne mešajo. Če boš položila v hladilnik kislo zelje brez pokrova, verjemi, da bo vsa hrana imela okus po kislem zelju, kar predvidevam, da si ne želiš.«

Moja mami je res izvrstna, spretna, razumljiva, iznajdljiva. Velikokrat si želim le to, da bi se bolj sprostila in ne bi bila tako stroga do sebe. Do drugih je namreč precej popustljiva, do sebe pa nikoli. Če ni vse opravljeno tako, kot si je zamislila, se kaznuje tako, da si ne privošči počitka. Velikokrat ji pomagam pri opravilih in ji dam kakšen nasvet, da bi omilila njen stres, ki je resnično nepotreben, a bojim se, da ostaja precej nepopustljiva. Kljub vsemu jo imam seveda neizmerno rada, v veliko stvareh je neverjetna in edina vzornica, ki jo še kar dohajam in dohajam.